Jedro

Tako si sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v razlogih napadene sodbe po eni strani navaja, da je bila še dne 31. 3. 2013 podana objektivna zmožnost družbe za izpolnjevanje delovnopravnih obveznosti (plačilo prispevkov), po drugi strani pa obrazlaga, da na ta datum te možnosti več ni bilo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. in ob ugoditvi pritožbi okrajne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter pod posebnim pogojem iz 57. člena KZ-1, da oškodovankama povrne pridobljeno premoženjsko korist in sicer B. B. 693,34 EUR in C. C. 687,55 EUR, vse v roku šest mesecev od pravnomočnosti te sodbe. V kolikor obdolženec ne izpolni posebnega pogoja, se mu lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe, ali pa prekliče pogojna obsodba in kazen izreče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati B. B. 693,34 EUR in C. C. 687,55 EUR, medtem ko se oškodovanki v presežku s svojima zahtevkoma napotita na pot civilne pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati stroške pričnin ter izvednin v skupnem znesku 547,20 EUR, sodno takso po tarifni številko 7111 v zvezi s 71113 ZST-1 v višini 80,00 EUR ter po tarifni številki 7301 ZST-1 v višini 50,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom oziroma podrejeno, da obdolžencu izreče milejšo kazen; in

- okrajna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zviša na šest mesecev oziroma napadeno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Zagovornik obdolženca je zahteval, da pritožbeno sodišče povabi zagovornika in obdolženca na sejo pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče temu ni sledilo, saj je ugotovilo, da za razjasnitev zadeve prisotnost obdolženca in zagovornika ni potrebna (člen 445/I ZKP).

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K pritožbi zagovornika obdolženega

5. Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja iz člena 196/II KZ-1, ampak za dejanje iz člena 196/I KZ-1, za katerega pa kazenski pregon ni več dopusten, s čemer meri na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP.

6. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, in sicer iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je tožilstvo pravno kvalifikacijo, nato pa tudi sodišče, pravilno opravilo v skladu z KZ-1A oziroma KZ-1B, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (od 1. 12. 2011 do 31. 3. 2013). Kazenski zakonik KZ-1E za obdolženca ni milejši, kot to zmotno meni zagovornik, ampak je za obdolženca strožji (sodba VSL VII Kp 38611/2014 z dne 8. 3. 2018), kot pokaže primerjava med zakonoma. Po oceni pritožbenega sodišča pa ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1, pri čemer pa celoten opis dejanja predstavlja eno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem odstavku 196. člena KZ-1, kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neplačilo regresa in odpravnin), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje in so življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno obdolženčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1, za katerega je v zakonu zagrožena kazen do treh let zapora. Glede na tako zagroženo zaporno kazen, v obravnavanem primeru ne more biti govora o zastaranju kazenskega pregona, saj je dejanje, ki se obdolžencu očita, bilo storjeno v obdobju od 1. 12. 2011 do 31. 3. 2013. Tako nastopi zastaranje kazenskega pregona po preteku 10 let od storitve kaznivega dejanja, to je dne 31. 3. 2023. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

7. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik ko trdi, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja predstavlja zgolj prekršek, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v razlogih napadene sodbe v točki 8 navedlo, da iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil obdolženec obravnavan v prekrškovnem postopku in tako ni dvoma o tem, da bi se ga ponovno obravnavalo za isto dejanje, razen tega, pa kot že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo kvalifikaciji očitanega kaznivega dejanja iz obtožnega akta, s čimer je tudi določno zavzelo stališče o tem, da ne more biti govora o prekršku. Sicer pa je potrebno navesti, da je kaznivo dejanje iz člena 196 KZ-1 po svoji naravi blanketna norma, ki za storitev dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, pri čemer pa slednje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Prekršek tako predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzven izkazuje s prikrajšanjem delavcev, kar je primer tudi v obravnavani zadevi. Pri tem še pritožbeno sodišče dodaja, da je kaznivo dejanje iz člena 196 KZ-1 podano, kljub temu da je obdolženi oddal REK obrazec, na kar opozarja zagovornik, saj je bistveno, da obdolženec prispevkov oškodovancem ni plačal. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je namreč jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se dodatno varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne plače. Zato ne more biti govora o tem, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov iz člena 196/II KZ-1 in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri povsem neutemeljeni.

8. Ker je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge tako o objektivnih kot subjektivnih znakih obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 196/II KZ-1, ni bilo potrebno razlagati, zakaj ne gre zgolj za prekršek. Zato zagovornik, ki razloge v tej smeri v napadeni sodbi pogreša, ne more biti uspešen in uveljavljena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tej smeri ni podana.

K pritožbi okrajne državne tožilke

9. Okrajna državna tožilka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da so razlogi napadene sodbe o tem, zakaj je sodišče prve stopnje iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izpustilo očitek plačila stroškov za prehrano in prevoz za zadnji mesec in izplačilo odpravnine, torej glede objektivne nezmožnosti plačila, v nasprotju z njenimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega, ko je ugotovilo objektivno zmožnost plačila.

10. Takšnim pritožbenim navedbam pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je dejansko sodišče prve stopnje s tem, ko je iz opisa dejanja izpustilo zgoraj navedeni očitek zaradi objektivne nezmožnosti plačila, prišlo v nasprotje tako s podatki kazenskega spisa, kakor tudi z razlogi, za katere je ugotovilo objektivno zmožnost družbe za plačilo ostalih obveznosti, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, kot to pravilno navaja pritožba. Razlogi napadene sodbe o tem, da je v času prenehanja delovnega razmerja, to je dne 31. 3. 2013, prišlo do stečaja družbe J. d.o.o., so v nasprotju s podatki kazenskega spisa, saj iz sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti St 1588/2013 izhaja, da je do začetka stečajnega postopka nad družbo prišlo dne 21. 8. 2013, torej skoraj pol leta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi obema oškodovankama. Tako si sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v razlogih napadene sodbe po eni strani navaja, da je bila še dne 31. 3. 2013 podana objektivna zmožnost družbe za izpolnjevanje delovnopravnih obveznosti (plačilo prispevkov), po drugi strani pa obrazlaga, da na ta datum te možnosti več ni bilo (sorazmerni del regresa, odpravnina, stroški prevoza in malice). Razen tega pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ne pojasni, kako je stečajni postopek uveden 21. 8. 2013 vplival na odpoved pogodbe o zaposlitvi oškodovankama na dan 31. 3. 2013 in na plačilno sposobnost družbe v tem času, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

11. Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP narekuje razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaradi navedene bistvene kršitve se pritožbeno sodišče s pritožbama, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni moglo ukvarjati, bo pa te pritožbene navedbe moralo v ponovnem postopku tehtno pretehtati sodišče prve stopnje, odpraviti ugotovljeno kršitev ter o zadevi ponovno odločiti.