Jedro

Tudi v primeru, ko zapuščina brez dedičev postane last RS, velja omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do vrednosti podedovanega premoženja. Glede na to, da je bila toženka o pravdi obveščena šele s prejemom zamudne sodbe, takšen materialnopravni ugovor lahko uveljavlja šele v pritožbi. O njenem ugovoru je treba odločiti v pravdi, saj bo v kasnejši izvršbi prepozen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 5.346,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2009, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila, plačati pa je dolžna tudi pravdne stroške v znesku 537,24 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Domžalah D 346/2009 z dne 24. 10. 2011 zapuščina pokojnika A. K. postala državna lastnina v obsegu denarnih sredstev na računu N. d.d. s stanjem 118,07 EUR. Zapuščino so sestavljala tudi denarna sredstva z negativnim stanjem, kar pa predstavlja pasivo zapuščine. Dedič je odgovoren za dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja, kar velja tudi za državo. Sodišče tega ni upoštevalo, čeprav je razpolagalo s sklepom o dedovanju. Tožena stranka je šele v tej pritožbi lahko navedla dejstva o omejitvi odgovornosti, saj je bila v postopek pritegnjena ob izdaji zamudne sodbe. V primeru, če sodišče njeni pritožbi ne bi ugodilo, bi tožeča stranka imela pravnomočno sodbo za izterjavo 5.346,30 EUR, tožena stranka pa v izvršbi ne bi mogla več ugovarjati omejitve odgovornosti. Poleg zmotne uporabe materialnega prava je sodišče napravilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo prvo pisanje, ki je bilo vročeno RS, zamudna sodba.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je zapuščino po pokojnem A. K. (predhodnem tožencu) prevzela na podlagi določila 9. člena Zakona o dedovanju (ZD), po katerem zapuščina brez dedičev postane lastnina RS. Gre za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, na državo, da se dokončno likvidirajo zapustnikova premoženjska razmerja (1). Čeprav ne gre za dedovanje v klasičnem smislu, pa tudi za državo velja omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena ZD). Gre za materialnopravni ugovor (2), na katerega se tožena stranka v pritožbi utemeljeno sklicuje. Država je tako dolžna poravnati vsako zapustnikovo obveznost (tudi obresti, stroške ali penale), vendar le do trenutka njegove smrti in le do takrat, ko plačilo navedenih postavk doseže mejo vrednosti pridobljenega premoženja (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2009). Pritrditi je mogoče toženki, da je lahko omenjeni materialnopravni ugovor postavila šele v pritožbi, saj je bila o pravdi obveščena šele s prejemom izpodbijane odločbe, ki je v 1. točki vsebovala tako sklep o prekinitvi kot o nadaljevanju postopka. Šele s prejemom sklepa o nadaljevanju postopka, ki ima za toženo stranko konstitutivni učinek (3), pa je tožena stranka lahko podala izjavo, da vtoževana terjatev presega vrednost prejete zapuščine. Toženka ima tudi prav, da je v primeru, ko je lahko podala izjavo, ki povzroči prenehanje njene odgovornosti za zapustnikov dolg, pred pravnomočnostjo sodne odločbe, o tem ugovoru potrebno odločiti v pravdi, saj bo ta v kasnejši izvršbi prepozen. Zato je bilo potrebno njeni pritožbi ugoditi ter zaradi napačne uporabe materialnega prava, in sicer 142. člena ZD, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku naj sodišče upošteva ugovor toženke o omejitvi njene odgovornosti, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, nato pa o zahtevku ponovno odloči. 6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj Karel Zupančič, Uvodna pojasnila k Zakonu o dedovanju, Ur. l. RS, 2005, stran 40. (2) Primerjaj Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran 226. (3) Primerjaj Rijavec, Komentar Zakon o pravdnem postopku, člen 208, stran 313, GV Založba, 2006.