Jedro

Tožnik meni, da je bila odpoved podana iz neutemeljenega, diskriminatornega razloga, in sicer zaradi pripadnosti nekdanji vodstveni ekipi tožene stranke. Pripadnost nekdanji vodstveni ekipi ni okoliščina iz 6. člena ZDR in devete alineje 89. člena ZDR in sama po sebi ne predstavlja diskriminatornega razloga. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je bil (samo) zaradi te okoliščine neenako obravnavan in je tožena stranka pri podaji odpovedi kršila prepoved diskriminacije.

Organizacija poslovanja je v pristojnosti direktorja. V poslovnem svetu ni neobičajno, da novi direktor reorganizira poslovanje, racionalizira poslovanje, na novo oblikuje delokroge vodstvene ekipe oziroma oblikuje nova vodstvena in druga delovna mesta. Na ta način si zagotovi učinkovito poslovanje, ustreznejše delovne procese, ipd. Tudi pri izbiri zaposlenih na novo oblikovanih vodstvenih delovnih mestih običajno ne zadošča le izpolnjevanje formalnih pogojev za določeno delovno mesto, temveč ocena primernosti, dodatnih usposobljenosti glede na predvidene nove usmeritve poslovanja in nove delokroge, možnosti uspešnega sodelovanja, zaupanja, itd.

Izrek

I. Revizija se glede odločitve o odškodnini zaradi trpinčenja zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Hkrati je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 5. 11. 2013, tožniku priznalo odškodnino namesto reintegracije v višini šest povprečnih bruto plač in pravice iz delovnega razmerja do 5. 11. 2013. Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo in plačilo odškodnine zaradi trpinčenja. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka.

2. Presodilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2013 nezakonita, saj ni bila podana iz poslovnega razloga, navedenega v izpodbijani odpovedi. Tožena stranka je dne 18. 2. 2013 sprejela Akt o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest, s katerim je oblikovala novo delovno mesto "vodja sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve", ukinila pa je delovno mesto tožnika "vodja kadrovskega področja". Vendar po presoji sodišča odpoved dejansko ni bila posledica drugačne organiziranosti tožene stranke, saj je bila odločitev o nepotrebnosti tožnikovega dela sprejeta že pred sprejemom novega akta, in sicer na podlagi ocene novega direktorja, da tožnik nima sposobnosti za celovito vodenje novoustanovljenega področja. Odpoved torej ni bila podana iz objektivnega poslovnega razloga, temveč iz subjektivnega razloga, ker novi direktor in njegovi najožji sodelavci tožnika niso videli med člani ožjega vodstva. Ker je sodišče istočasno ugotovilo, da so odnosi med strankama v celoti porušeni, saj so njuna pričakovanja diametralno nasprotna, je uporabilo pooblastilo iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je prisodilo odškodnino namesto reintegracije v višini šest povprečnih bruto plač. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja je zavrnilo iz razloga, ker dejanja, ki jih je tožnik doživljal kot trpinčenje, niso bila protipravna in niso izpolnjeni zakonski znaki trpinčenja.

3. Sodišče druge stopnje je opravilo pritožbeno obravnavo (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, pritožbo tožnika pa zavrnilo. Presodilo je, da organizacijska sprememba ni bila zgolj navidezna, saj novo ustanovljeno delovno mesto zajema opravila ukinjenega delovnega mesta, pa tudi nova opravila v zvezi z vodenjem investicij. Naloge s področja investicij se na novem delovnem mestu tudi dejansko izvajajo in ne gre zgolj za fiktivno ustvarjeno delovno mesto. Navedeno izhaja iz primerjave opisa obeh delovnih mest in izpovedb zaslišanih prič. Tožena stranka je dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Razlog ni bil navidezen; ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Tudi po presoji sodišča druge stopnje ravnanj, ki jih tožnik očita toženi stranki, ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da reorganizacija ni bila zgolj krinka za odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcem, ki so pripadali nekdanji vodstveni ekipi tožene stranke. Odpoved ni zakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da ni bila podana iz diskriminatornega razloga. Dejstvo, da je tožena stranka delo tožnika štela za nepotrebno že od menjave vodstva dalje in ne šele od dneva reorganizacije dalje, kaže na vnaprej pripravljen in diskriminatoren razlog za odpoved pogodbe. Zaključek sodišča, da sta postopka spremembe sistematizacije in oblikovanje nove vodstvene ekipe potekala sočasno, ne izhaja iz podatkov spisa in je napačen. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je odpoved prejel zaradi svoje pripadnosti nekdanjemu vodstvu tožene stranke, torej iz diskriminatornih razlogov. Sodišče druge stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Protispisen je zaključek, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo novega delovnega mesta, saj je v postopku pojasnil in izkazal, da ima izkušnje tudi na področju investicij. Sodišče druge stopnje dokaznega zaključka ni sprejelo ob upoštevanju prvega odstavka 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedbe, da mu je tožena stranka ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto inženir investicijskega projekta izključno z žaljivim namenom degradacije in pritiska. Odločitev sodišča druge stopnje je pravno zmotna, ker temelji na zmotni razlagi in napačni uporabi relevantnih določb ZDR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče napačno zaključilo, da protipravnega trpinčenja ni bilo, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo iz 6. in 6a. člena ZDR. Ravnanja, ki jih je doživljal kot trpinčenje, so bila ponavljajoča, negativna, žaljiva in usmerjena proti tožniku, na način, da so mu povzročila okvaro zdravja. Takšna odločitev sodišča je tudi protispisna, saj iz listin v spisu ravno obratno izhaja, da ga je tožena stranka neenako obravnavala.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

7. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in za spor o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja. Spor o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja predstavlja premoženjski individualni delovni spor (1. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). V tem delu ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (2. točka 31. člena ZDSS-1). To pomeni, da je revizija v sporu o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek.

8. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 367. člena ZPP je revizija vedno dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 40.000 EUR, sicer pa le, če jo na pravočasni predlog stranke dopusti sodišče. Iz pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da vrednost izpodbijanega dela ne presega 40.000,00 EUR (tožnik zahteva skupaj znesek 4.700,00 EUR), zato revizija glede zavrnitve zahtevka iz tega naslova po zakonu ni dovoljena. Tožnik tudi ni posebej predlagal dopustitve revizije. Zato je sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 374. členom ZPP revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

9. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

10. Tožena stranka je z novim Aktom o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest oblikovala novo delovno mesto vodja sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve in ukinila delovno mesto vodja kadrovskega področja, ki ga je zasedal tožnik. Ukinitev delovnega mesta pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

11. Za zakonitost odpovedi mora biti podan resničen razlog na strani delodajalca, in sicer ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali drug podoben razlog. To pomeni, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati dejansko kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne katerega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 89. člena ZDR. Med temi je tudi odpoved zaradi diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja na podlagi takih okoliščin (1).

12. Tožnik meni, da je bila odpoved podana iz neutemeljenega, diskriminatornega razloga, in sicer zaradi pripadnosti nekdanji vodstveni ekipi tožene stranke. Pripadnost nekdanji vodstveni ekipi ni okoliščina iz 6. člena ZDR in devete alineje 89. člena ZDR in sama po sebi ne predstavlja diskriminatornega razloga. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je bil (samo) zaradi te okoliščine neenako obravnavan in je tožena stranka pri podaji odpovedi kršila prepoved diskriminacije.

13. Pomembno je tudi, da je organizacija poslovanja v pristojnosti direktorja. V poslovnem svetu ni neobičajno, da novi direktor reorganizira poslovanje, racionalizira poslovanje, na novo oblikuje delokroge vodstvene ekipe oziroma oblikuje nova vodstvena in druga delovna mesta. Na ta način si zagotovi (po lastnem prepričanju) učinkovito oziroma učinkovitejše poslovanje, ustreznejše delovne procese, ipd. Tudi pri izbiri zaposlenih na novo oblikovanih vodstvenih delovnih mestih običajno ne zadošča le izpolnjevanje formalnih pogojev za določeno delovno mesto, temveč ocena primernosti, dodatnih usposobljenosti glede na predvidene nove usmeritve poslovanja in nove delokroge, možnosti uspešnega sodelovanja, zaupanja, itd. 14. Sodišče druge stopnje je na podlagi primerjave opisa obeh delovnih mest in izpovedb zaslišanih prič ugotovilo, da organizacijska sprememba pri toženi stranki ni bila samo navidezna. Novo delovno mesto zajema opravila ukinjenega delovnega mesta, pa tudi nove naloge na področju vodenja investicij, ki se dejansko izvajajo. Zato je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost poslovnega razloga, ki ni bil navidezen in da ni šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. S takšno presojo je sodišče dovolj jasno in razumljivo (posredno) odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen in temelji na diskriminaciji tožnika. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Po prepričanju tožnika tožena stranka ni dokazala, da odpoved ni bila podana iz diskriminatornega razloga. Po prvem odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca na njem. Prav tako velja obrnjeno dokazno breme, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, torej mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR). Tožena stranka je v obravnavanem primeru dokazala, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog. Ker okoliščina pripadnosti nekdanji vodstveni ekipi sama po sebi ni diskriminatorni razlog (12. točka obrazložitve), navedbe tožnika v smeri, da tožena stranka ni zadostila pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu, niso utemeljene.

16. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto inženirja industrijskega projekta ustrezna v smislu določbe 90. člena ZDR in je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. V zvezi s trditvami, da mu je tožena stranka to pogodbo ponudila izključno z namenom degradacije, je bistvena ugotovitev, da se je za ponujeno delovno mesto zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot na prejšnjem delovnem mestu (VI/2. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe). Morebitne preference delavca pri ponudbi delovnega mesta niso odločilne. Enako velja za višino plače na prejšnjem in novo ponujenem delovnem mestu, saj ta višina ni kriterij ustreznosti zaposlitve iz tretjega odstavka 90. člena ZDR.

17. Tožnik utemeljuje protispisnost z navedbo, da je sodišče ugotovilo neizpolnjevanje pogojev za zasedbo novo sistemiziranega delovnega mesta vodja sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve, čeprav je v postopku zatrjeval, da ima izkušnje na področju investicij (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitek ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje(2) obrazložilo, da bi bila tudi zaposlitev na tem novo sistematiziranem delovnem mestu ustrezna, ker se je tudi na ukinjenem delovnem mestu zahtevala poleg VI/2. tudi VII. stopnja strokovne izobrazbe. Ker pa je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto inženirja industrijskega projekta, ki je ustrezno, ni bistveno, ali bi mu lahko ponudila pogodbo o zaposlitvi za novo sistematizirano delovno mesto, oziroma mu je niti ni bila dolžna ponuditi. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je v izključni pristojnosti delodajalca, katero od več ustreznih zaposlitev bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudil delavcu. Okoliščine na strani delavca na odločitev delodajalca nimajo vpliva. Zato navedbe o izkušnjah na področju investicij za odločitev niso pomembne.

18. Ob ugotovitvi, da je odpoved zakonita, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno obširno odgovarjati na pritožbene navedbe v zvezi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom. Pojasnilo je, da je zaradi navedene odločitve utemeljena tudi zavrnitev takega zahtevka.

19. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedbe tožnika, da potreba po njegovem delu ni prenehala, da delovno mesto z enako vsebino in drugim nazivom obstaja še naprej, da je sodišče napačno interpretiralo izpoved prič in tožnika, pomenijo predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, torej uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga.

20. Očitek, da je sodišče brez skrbne presoje izvedenih dokazov sprejelo dokazni zaključek, da organizacijska sprememba pri toženi stranki ni bila samo navidezna, ni utemeljen. Tožnik tudi s tem očitkom dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. 21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 184/2014 z dne 24. 11. 2014. Op. št. (2): Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge (in ne prve) stopnje.