Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo, nastalo zaradi zvina vratne hrbtenice in stisnjenega zloma sedmega prsnega vretenca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča prve stopnje zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino v skupnem znesku 17.534.317,00 SIT in sicer za gmotno škodo 34.317,00 SIT, za pretrpljene telesne bolečine 4.000.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000.000,00 SIT in za strah 1.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožeči stranki prisodilo odškodnino v skupnem znesku 9.034.317,00 SIT. V celoti je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za materialno škodo in za strah, za pretrpljene telesne bolečine ji je prisodilo 3.000.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 4.500.000,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo. Prisojeno odškodnino je znižalo na 7.034.317,00 SIT. Sodišče druge stopnje je potrdilo prisojeno odškodnino za gmotno škodo, odškodnino za pretrpljene telesne bolečine je znižalo na 2.500.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 3,700.000,00 in za strah na 800.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ob siceršnjem upoštevanju dejstev, ki so pravno relevantna za odločanje o višini odškodnine, glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti in povečanja življenjskih naporov, dosodili nizko odškodnino. Tožnica meni, da je treba upoštevati, da ni več sposobna za delo šivilje, kar je zanjo velika hiba. Tožnica se pritožuje tudi glede odločitve sodišča druge stopnje o pravdnih stroških. Meni, da ji gredo vsi zahtevani pravdni stroški, ker je dokazala obstoj pravnega temelja in v pretežni meri višino odškodnine. Tožnica predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji tako, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zviša odškodnino za vse odškodninske postavke in toženo stranko obveže na plačilo vseh stroškov pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožnica v reviziji navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da ni več sposobna za delo šivilje. Tožnica s temi navedbami izpodbija na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 3. odstavku 385. člena ZPP ni dovoljeno. Revizijsko sodišče mora zato dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, sprejeti kot pravilno in popolno. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je ob nesreči tožnica utrpela stisnjen zlom sedmega prsnega vretenca in zvin vratne hrbtenice. Zaradi teh poškodb je imela šest dni hude telesne bolečine, 138 dni zmerne in 91 dni lahke telesne bolečine. Po končanem zdravljenju so neprestane telesne bolečine prešle v občasne, ki še vedno trajajo in se pojavljajo in se bodo pojavljale tudi v prihodnje v prsni hrbtenici, vratu, desni strani glave in desni roki, predvsem pri telesnih obremenitvah in spremembah vremena. Tožnica je bila hospitalizirana devet dni, šest dni je morala mirovati, tako, da je morala opravljati fiziološke potrebe in osebno higieno v postelji s pomočjo negovalk, kar je bilo zanjo neugodno. Zaradi imobilizacije vratu je nosila mehko Šancovo ovratnico dva dni in tritočkovno opornico devetinštirideset dni.

Šestindvajsetkrat je bila izpostavljena kratkotrajnemu ionizirnemu sevanju pri rentgenskih pregledih, sedemkrat je bila na pregledu pri travmatologu in enkrat pri nevrologu. Zaradi prometne nesreče je v bolniškem staležu že poldrugo leto in v zdravilišču triindvajset dni. Trajna funkcionalna posledica tožničinih poškodb je zavrta gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje in zavrta gibljivost prsno ledvene hrbtenice težje stopnje. Tožnica ni več sposobna za dela, pri katerih je treba dalj časa sedeti, stati ali hoditi, kjer je vsiljen ritem posameznih opravil, ki zahtevajo hitre gibe hrbtenice, in za dela, kjer je potrebno dvigovanje in prenašanje bremen nad pet kilogramov. Potreben je tudi povečan napor pri gospodinjskih delih. Tožnica je prizadeta pri rekreativni dejavnosti. Po mnenju izvedenca je njena splošna življenjska zmožnost zmanjšana za petindvajset odstotkov. Tožnica bo delo šivilje še vedno lahko opravljala z določenimi prilagoditvami delovnega procesa. Tožnica je ob nesreči doživela hud primarni strah, ki je trajal en dan. Strah za izid zdravljenja zmerne intenzitete je trajal dobro leto dni.

Tožeča stranka neutemeljeno meni, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo, ko je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino, njeno pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno. Nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, ni mogoče odpraviti, tudi še s tako visokim zneskom. Denarni znesek, ki ga prisodi sodišče v teh primerih, predstavlja zadoščenje za določeno pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Drugi odstavek 200. člena ZOR določa, da sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Enako velja glede odškodnine za gotovo bodočo nepremoženjsko škodo po 203. členu ZOR. Sodišče mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje. Revizijsko sodišče je to upoštevalo in ocenilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožnici glede na stopnjo bolečin in strahu, prisodilo pravično denarno odškodnino.

Tožeča stranka z revizijo izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka ni meritorne narave. Zato revizija zoper odločitev o stroških postopka po 400. členu ZPP ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.