Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je opredelitev neobstoječe osebe kot tožeče stranke ovira oziroma pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti (in onemogoča nadaljnjo pravdo), s čimer soglaša tudi sodišče druge stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je vložil skrbnik za posebni primer A. A. z navedbo, da jo vlaga kot zastopnik B. B. in C. B. zoper toženo stranko, zaradi ničnosti služnostne pogodbe in izbrisa stvarne služnosti. Sodišče je zaključilo, da se pomanjkljivosti tožbe glede predpostavke pravne sposobnosti in s tem sposobnosti biti stranka v pravdi, ne da odpraviti. B. B. in C. B. sta bila namreč pokojna že pred vložitvijo predmetne tožbe, opredelitev neobstoječe osebe kot tožeče stranke pa je ovira oz. pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (skrbnik za posebni primer) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjuje, da je bil skrbnik za posebni primer neugotovljenim dedičem po pok. B. B. ter C. B. kot upravičencema v denacionalizacijskem postopku postavljen z odločbo UE Kranj z dne 9. 7. 1996. Z odločitvijo se ne strinja. Tožeča stranka, nasprotno kot prvostopno sodišče, sklicujoč se na obstoječo sodno prakso meni, da ima skrbnik denacionaliziranega premoženja aktivno procesno legitimacijo v predmetni pravdi. Sodna praksa se je večkrat izrekla, da je pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju (ZD). Razlika je, da skrbnika denacionaliziranega premoženja ne postavi zapuščinsko sodišče, ampak organ denacionalizacijskega postopka. Začasni skrbnik zapuščine ima po določilu 131. člena ZD procesno aktivno legitimacijo in je upravičen, da v imenu dedičev toži in je tožen, da izterjuje terjatve, izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. Sodišče je pravdni stranki pozvalo na mediacijo, zato se postavlja vprašanje, ali bi prvostopno sodišče dopustilo sodno poravnavo. Tožeča stranka še opozarja, da je bila tožba vložena zaradi vpisa stvarne služnosti na zemljiščih na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v času denacionalizacijskega postopka v nasprotju z določili Zakona o denacionalizaciji. Skrbnik za posebni primer mora skrbeti za denacionalizirano premoženje oziroma za interese neznanih dedičev do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej pravdni zadevi sta kot tožnika v tožbi navedena B. B. in C. B., ki ju zastopa skrbnik za poseben primer. Nerazumljive so zato navedbe v pritožbi, da je tožeča stranka skrbnik za posebni primer in da ima ta aktivno procesno legitimacijo v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta osebi, ki sta navedeni kot tožnika, tj. B. B. in C. B., pokojni. Umrli sta pred vložitvijo tožbe, v letu 1956 oziroma 1954, kar ni sporno. Glede na vloženo tožbo oziroma oznako tožnikov je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje odločilno, ali gre pri takšni oznaki tožnikov za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti.

5. V skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče, če ugotovi, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. V primeru, da se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti in onemogočajo nadaljnjo pravdo, sodišče tožbo zavrže (peti odstavek 81. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je opredelitev neobstoječe osebe kot tožeče stranke ovira oziroma pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti (in onemogoča nadaljnjo pravdo), s čimer soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pritožnik temu zaključku neutemeljeno nasprotuje in se sklicuje na odločbe iz sodne prakse s trditvami: da ima skrbnik denacionaliziranega premoženja aktivno procesno legitimacijo v predmetni zadevi; da je položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu ZD, ki je upravičen v imenu dedičev tožiti in biti tožen. Za odločitev namreč te navedbe niso odločilne, saj skrbnik tožbe ni vložil v imenu dedičev, pač pa sta kot tožnika navedeni osebi, ki sta že pokojni. Glede na formulacijo prvega odstavka 81. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v primeru, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, ta pomanjkljivost odpravljiva le, če je podana na strani tožene stranke, saj v takem primeru sodišče pozove tožečo stranko, da v tožbi popravi, kar je treba, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.1 V konkretnem primeru, ko je pomanjkljivost na strani tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 81. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Gre za primere, ko tožeča stranka za smrt tožene stranke pred vložitvijo tožbe ne ve.