Jedro

Pojem starejšega delavca določa 1. odstavek 87. člena ZDR/90. Gre za delavca, ki je starejši od 55 let (moški) oziroma 50 let (ženske). Zato varstvo po 2. odstavku 36.d člena ZDR pripada le delavcu - moškemu, ki je starejši od 55 let, ob kumulativnem pogoju, da mu do upokojitve manjka do pet let zavarovalne dobe. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku je postal dokončen pred dnem uveljavitve ZZZPB-D (pred 25.10.1999). To bi tožniku dajalo pravico do denarnega nadomestila po prej veljavnih predpisih, vendar le ob dodatnem pogoju prenehanja delovnega razmerja po 36.d členu ZDR. Ta dodaten pogoj pa ni bil izpolnjen, saj na dan prenehanja delovnega razmerja dne 22.4.1999 še ni dopolnil 53 let starosti in ni spadal v kategorijo starejših delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke, št. 01-12-00946/01-99 z dne 20.5.1999, v zvezi z odločbo, št. 290-378/99-5-210 z dne 5.10.1999 ter za priznanje pravice do nadomestila med brezposelnostjo tudi za čas od 23.10.2000 do 22.4.2004 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. odstavku 61. člena novele Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-D, Uradni list RS, št. 69/98), da bi imel pravico do denarnega nadomestila po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Delovno razmerje pri delodajalcu mu je prenehalo 22.4.1999 na podlagi dokončnega in pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu z dne 4.10.1998, takrat pa še ni izpolnil starosti 55 let, potrebne za priznanje statusa "starejšega delavca," ob prenehanju delovnega razmerja pa tudi še dopolnil 35 let zavarovalne dobe.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in iz enakih razlogov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je tudi, da na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je tožnik manjkajočo zavarovalno dobo dokupil 8.6.1999, torej že po prenehanju delovnega razmerja.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, da je imel ob prenehanju delovnega razmerja, dne 22.4.1999, že 35 let pokojninske dobe, kar izhaja iz potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, OE Celje z dne 18.6.1999, in na dan 22.4.2004 pogoje za starostno pokojnino. Ta izračun pokojninske dobe predstavlja javno listino, ki jo je izdal pristojni organ, javna listina pa dokazuje resničnost tega, kar se v njej potrjuje ali določa. Glede na vsebino te listine tudi ne more biti pomembno, ali je bil tožnik dne 22.4.1999 že star 53 let. Pristojni organ je namreč v listini zapisal, da se tožniku upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem, pri čemer je očitno upošteval 42. člen tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.). Ob prenehanju delovnega razmerja mu je manjkalo manj kot pet let zavarovalne dobe in je glede na prehodno določbo 4. odstavka 61. člena ZZZPB-D izpolnil vse pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila po predpisih, ki so veljali do uveljavitve te novele zakona. Ker se drugostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s pojmom starejšega delavca, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Izraža tudi nestrinjanje z opredelitvijo pojma starejši delavec, saj je v primeru presežnih delavcev ta pojem posebej opredeljen v 2. odstavku 36.d člena Zakona o delavnih razmerjih (ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) in ne v 87. členu istega zakona.

V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo 371. člena ZPP, po kateri je pooblastilo revizijskemu sodišču omejeno na preizkus izpodbijane odločbe le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Drugostopenjsko sodišče se je jasno opredelilo do pojma starejši delavec in se pri tem oprlo na določbo 1. odstavka 87. člena ZDR/90, v povezavi z 2. odstavkom 36.d člena ZDR/90. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotno uporabljenem materialnem pravu. Odločilno materialnopravno vprašanje v tej zadevi je povezano z uporabo Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.), glede na to, da je ta zakon pred novelo ZZZPB-D v 25. členu določal, da je zavarovancu, ki je bil zavarovan 20 let ali več, denarno nadomestilo pripadalo 24 mesecev, z navedeno novelo pa je bil ta člen spremenjen tako, da je določil pravico do denarnega nadomestila 24 mesecev le za zavarovance, starejše od 55 let, in za zavarovanje nad 25 let. Kljub temu je predhodna določba 4. odstavka 61. člena ZZZPB-D predpisala, da ima zavarovanec, katerega sklep o prenehanju delovnega razmerja po 2. odstavku 36.d člena ZDR postane dokončen do uveljavitve tega zakona, pravico do denarnega nadomestila po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Uporaba določb novele ZZZPB-D oziroma pred tem veljavnega 25. člena ZZZPB je torej povezana s presojo sklepa o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnega delavca v skladu s tedaj veljavno delovno zakonodajo.

ZDR/90 v 2. odstavku 36.d člena varuje starejše delavce, katerih delo postane trajno nepotrebno in določa pogoje, pod katerimi tem delavcem preneha delovno razmerje. Varovana kategorija starejših delavcev so tisti, ki jim do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka do pet let zavarovalne dobe. Tem delavcem lahko preneha delovno razmerje le, če jim je zagotovljen dokup zavarovalne dobe, če jim je zagotovljeno denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev (torej z upoštevanjem določb ZZZPB) ali z njihovim soglasjem pravica do ustrezne odpravnine. Posebno varstvo v navedeni določbi ni namenjeno vsem delavcem, ki jim do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka do pet let zavarovalne dobe, temveč je glede na jasno zakonsko opredelitev omejeno le na starejše delavce (ki jim do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka toliko zavarovalne dobe). Pojem starejšega delavca določa 1. odstavek 87. člena ZDR/90. Gre za delavca, ki je starejši od 55 let (moški) oziroma 50 let (ženske). Zato varstvo po 2. odstavku 36.d člena ZDR pripada le delavcu - moškemu, ki je starejši od 55 let, ob kumulativnem pogoju, da mu do upokojitve manjka do pet let zavarovalne dobe. To sta pravilno zaključili že sodišči druge in prve stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožniku izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu dne 4.10.1998, da je ta sklep ostal dokončen in pravnomočen, delovno razmerje pa mu je po tem sklepu prenehalo z 22.4.1999. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je torej postal dokončen pred dnem uveljavitve ZZZPB-D (pred 25.10.1999). To bi tožniku dajalo pravico do denarnega nadomestila po prej veljavnih predpisih, vendar le ob dodatnem pogoju prenehanja delovnega razmerja po 36.d členu ZDR. Ta dodaten pogoj pa ni bil izpolnjen, saj na dan prenehanja delovnega razmerja dne 22.4.1999 še ni dopolnil 53 let starosti in ni spadal v kategorijo starejših delavcev. Glede na to ob prenehanju delovnega razmerja ni bil upravičen do varstva po 36.d členu ZDR, kar tudi ne izhaja iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik se v reviziji sklicuje na potrdilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 18.6.1999, iz katerega izhaja njegova pokojninska doba na dan 22.4.1999 v trajanju 35 let in dva dni, vendar ta podatek ne more spremeniti dejstva, da ob prenehanju delovnega razmerja ni užival zaščite kot starejši delavec (torej moški, ki je starejši od 55 let), v skladu z 2. odstavkom 36.d člena ZDR. Zato je tožena stranka pri priznanju pravice do denarnega nadomestila pravilno izhajala iz ZZZPB-D in tožniku to pravico priznala za obdobje 18 mesecev.

Glede na navedeno torej niso podani razlogi, zaradi katerih je revizija vložena in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).