Jedro

Sodišče ni dolžno odgovarjati na posplošene navedbe zahteve za sodno varstvo.

Izrek

Z ahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Postaja prometne policije Maribor, je storilcu M. R. izdal plačilni nalog, št. 76304043 z dne 3. 10. 2006 zaradi prekrška po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katerim mu je izrekel globo v višini 120.000,00 SIT. Zoper plačilni nalog je storilec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljutomeru delno ugodilo in plačilni nalog v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu za prekršek izreklo sankcijo 500,00 EUR, v ostalem pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, s predlogom naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišče v novo odločanje. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do storilčevih navedb iz zahteve za sodno varstvo, da ni mogel ustaviti vozila na kraju domnevne nesreče, je pa neposredno za tem prostovoljno šel na policijsko postajo in policistom nudil vse potrebne podatke. Sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo le, da trditve obdolženca niso takšnega značaja, da bi bilo zahtevi ugoditi, pri čemer sodišče ni raziskalo dejanskega stanja, saj se ni opredelilo do tega ali so storilčeve trditve resnične. Sodišče je svojo odločitev oprlo le na vsebino opisa dejanskega stanja prekrška, ki ga je prekrškovni organ sodišču dostavil naknadno. Posplošeno sklicevanje sodišča na vsebino opisa dejanskega stanja prekrška po prepričanju vlagatelja zahteve ne zadosti ustavni zahtevi po obrazloženosti sodbe. Opozarja, da se mora sodišče z navedbami strank seznaniti in se do njih, če so dopustne in pravno relevantne, tudi opredeliti, kar tudi izhaja iz sodbe VS RS IV Ips 47/2012 z dne 27. 11. 2012. 3.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinja.

B.

4. V obravnavani zadevi je bil storilcu izdan plačilni nalog za prekršek po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1, ker je bil dne 2. 10. 2006 kot voznik motornega kolesa, vozeč po regionalni cesti iz smeri Šentilja proti Pesnici, udeležen v prometni nesreči z voznikom kolesa z motorjem D. F., kateri se je lahko telesno poškodoval in je moral iskati zdravniško pomoč, storilec pa je zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi zaustavil in D. F. pustil podatke za izpolnitev Evropskega poročila o prometni nesreči, niti ni o tem obvestil policije.

5. ZP-1 ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. Iz ustaljene sodne prakse(1) pa izhaja, da se glede tega smiselno uporabijo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (drugi odstavek 167. člena ZP-1). Sodišče je dolžno presojati vse konkretne navedbe storilca, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno obrazložiti. Sodišče pa ni dolžno odgovarjati na posplošene navedbe zahteve za sodno varstvo (takšno stališče je v kazenskem postopku Vrhovno sodišče zavzelo npr. v sodbi I Ips 55/2004 z dne 27. 5. 2005).

6. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navajal, da na kraju domnevne nesreče motornega vozila dejansko ni mogel ustaviti, da pa je neposredno za tem, ko je lahko, sam, povsem prostovoljno, le kratek čas po dogodku, prišel na policijsko postajo in policistom nudil vse potrebne podatke in na ta način s svojim naknadnim aktivnim ravnanjem policistom omogočil ugotavljanje vseh dejstev. Po presoji Vrhovnega sodišča storilec s temi navedbami ne izpodbija ugotovitev prekrškovnega organa, ampak le posplošeno navaja, da ni mogel ustaviti vozila in da se je naknadno zglasil na policijski postaji in nudil vse potrebne podatke, pri čemer ne pove, zakaj se ni mogel ustaviti, kdaj (takoj po nesreči, še isti dan, ali dan po nesreči) naj bi se zglasil na policijski postaji. Niti ne zatrjuje, da je bil izpolnjen temeljni pogoj, da bi se storilec očitka storitve tega prekrška lahko razbremenil z naknadnim aktivnim ravnanjem, namreč, da v prometni nesreči nihče ni bil poškodovan. Določba tretjega odstavka 135. člena ZVCP-1, ki določa, da mora neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči in posredovati vse potrebne podatke in okoliščine prometne nesreče, ne more veljati za prometne nesreče, kjer pride do telesnih poškodb udeležencev. Po določbi drugega odstavka 135. člena ZVCP-1 mora udeleženec prometne nesreče med drugim tudi pomagati oškodovancem, in torej kraja prometne nesreče ne sme zapustiti in šele naknadno nuditi svoje podatke in podatke o prometni nesreči. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da se sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo res ni opredelilo do storilčevih navedb, vendar so bile te navedbe presplošne in premalo konkretizirane, da bi jih bilo sodišče dolžno obravnavati, zato v obravnavanem primeru ni ugotovilo uveljavljene kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 7. Kršitev, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, ni podana, zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007.