Jedro

Ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženki ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov za vsa druga zavarovanja. Tako materialnopravni pogoji kot tudi postopek ugotavljanja lastnosti zavarovane osebe so s področnimi zakoni namreč različno urejeni. V postopku nadzora davčni organ ne more sam odločati o vprašanju, ali bi posameznik moral biti vključen v obvezno zavarovanje in na kakšni podlagi, ampak o tem lahko odloča le pristojni nosilec posameznega zavarovanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4250-1591/2021-1 z dne 14. 4. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku obračunala in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost, kot so navedeni, za obdobje od 1. 8. 2019 do 30. 6. 2020 s pripadajočimi obrestmi, v skupnem znesku 6.790,43 EUR (točka I izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, na prehodne davčne podračune, kot so navedeni (točka II izreka). Po preteku navedenega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III izreka). Davčnemu organu stroški niso nastali (točka IV izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve določbe (točka V izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pri tožniku davčni organ na podlagi svoje evidence, ki temelji na podatkih iz evidenc prijav, odjav in prijav spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, ugotovil, da je tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodja zavoda (v nadaljevanju zavod A.), v obdobju od 28. 6. 2019 dalje, po zavarovalni podlagi 040 za prispevke za socialno varnost v skladu s 16. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Na podlagi izvedene kontrole je bilo ugotovljeno, da tožnik ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, ki bi jih moral obračunati in plačati, skladno s 4. členom in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), prve alineje prvega odstavka 152. člena in tretje alineje prvega odstavka 153. člena ZPIZ-2, prvega odstavka 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvega odstavka 11. člena in 2. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V skladu z navedeno zakonodajo je davčni organ tožniku obračunal prispevke za socialno varnost za navedeno obdobje (preglednici na straneh 4 in 5 obrazložitve). Navaja še 59. člen ZZVZZ, 13. člen ZSDP-1, 159. člena ZPIZ-2 ter 17. člen ZPSV, ki jih citira.

3. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je toženka zavrnila. V obrazložitvi toženka navaja, da je davčni organ v skladu z ZDavP-2 pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost in da se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določa pristojni zavod. Tožnik je bil v obravnavanem obdobju vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba zavoda A. po zavarovalni podlagi 040 za polni delovni čas. Lastniki zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v 16. členu ZPIZ-2, 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in v 7. točki 8. člena ZSDP-1, zavarovanje pa v skladu z 22. členom ZPIZ-2 in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila) traja od dneva vpisa zadevne osebe v poslovni register ali drug register kot ustanovitelj in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra. Tožnik je bil v obravnavanem obdobju zavarovanec iz naslova poslovodenja in ustanovitelja zavoda in ni bil zavarovan na drugi podlagi. Premoženjski in dohodkovni položaj zavoda za odločitev ni relevanten že zato, ker se obveznosti ne nalagajo družbi. Sporno tudi ni, da je pristojni zavod (ZPIZ) izdal odločbo 10301-1271566/2019 z dne 19. 2. 2020, s katero je odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot ustanovitelj in poslovodna oseba zavoda A. za polni delovni čas 40 ur tedensko, v obdobju od 28. 6. 2019 dalje na podlagi 16. člena ZPIZ-2 ter gre za rešeno predhodno vprašanje, ki je nanj davčni organ vezan. Toženka še pojasni, da je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 zavarovalna osnova, ki je dobiček zavarovanca, ugotovljen v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno socialno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, preračunane na mesec. Navaja drugi, tretji in četrti odstavek 145. člena in četrti odstavek 410. člena ZPIZ-2. Obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost za obravnavano obdobje je bila pravilno ugotovljena od najnižje zavarovalne osnove, po prispevnih stopnjah, ki so določene v členih 8 do 14 ZPSV.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga njeno odpravo. Očita kršitev Deklaracije o človekovih pravicah (členi 20, 23 in 27), Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (4. člen), Ustave RS (členi 34, 42, 49, 59, 120 in 153), Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD, členi 4, 5, 6,), Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ, členi 1, 2, 4, 48 in 49), Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, členi 7 in 8) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2, členi 45, 10, 395 in 397). Pri poizkusih ureditve nastale situacije se je ustavilo pri ozkem selektivnem upoštevanju izključno enega dela zakonodaje in pri samooklicani nepristojnosti posamezne uradne osebe ali urada za predmetno problematiko. Uvodoma pojasnjuje namen ustanovitve zavoda kot nevladne in neprofitne organizacije ter navaja določbe ZZ glede sredstev, s katerimi zavod razpolaga, ki so v celoti pridobljena na javnih razpisih in so strogo namenska. Navaja razloge za neskladnost v prihodkih in odhodkih nevladnega neprofitnega zavoda. Zavod ne predvideva nujnih sredstev za stalno in trajno delovanje. Gre dejansko za prisilno zaposlitev kot avtomatičnem vpisu v obvezno zavarovanje ter za kršitev Ustave RS in ZVarD, kot navaja. ZZ ne predpisuje obvezne zaposlitve v nobenem primeru. Delovanje zavoda sloni na medgeneracijski solidarnosti. Navaja namenskost, občasnost in minimalnost sredstev. Poslovodni organ je zaposlen le pod določenimi pogoji, med drugim, ko ima zagotovljena sredstva. Med drugim pojasnjuje namen ustanovitve in delovanja nevladne organizacije. Navaja nezmožnost oddaje pravih in resničnih podatkov na portalu e-davki. FURS v predmetnem postopku ne upošteva uradnih poročil tožnika. Pojasnjuje nujnost ureditve zakonodaje na tem področju. Zaključi, da je potrebno izpodbijani sklep (pravilno odločbo - opomba sodišča) v celoti odpraviti.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. V pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022 tožnik dopolnjuje tožbo, med drugim očita kršitev zakonodaje s področja ustanavljanja neprofitnih zavodov ter kršitev 16. člena ZPIZ-2, 3. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), 1. člena ZZ, ki jih citira. V bistvenem poudarja, da gre za nepridobitni zavod in je zato na podlagi pozitivne zakonodaje oproščen prispevkov obveznega zavarovanja ustanovitelja zavoda. V konkretnem primeru pride do dejansko prisilnega fiktivnega in administrativnega zaposlovanja v nepridobitnih zavodih s strani državne uprave. Pristojni organi bi morali upoštevati 9. člen ZDDPO-2, 3. člen in 10. člen ZDavP-2. Gre za kršitve členov 2, 5, 15, 42, 49 Ustave RS in 11. člena Konvencije o človekovih pravicah, kar pojasni.

7. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika toženka navaja, da je davčni organ v skladu ZDavP-2 pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost na podlagi podatkov, ki mu jih na podlagi 3. točke četrtega odstavka 46. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) po uradni dolžnosti posreduje ZZZS in da se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določa pristojni zavod. Tožnikov status zavarovanca in zavarovalno podlago je po uradni dolžnosti določil zavod, saj tožnik tega ni storil kljub zakonski obveznosti. Ugovore bi tožnik tako lahko uveljavil pri pristojnem organu oz. s pritožbo zoper odločbo ZPIZ o ugotovitvi lastnosti zavarovanca, ki pa je ni vložil in je ta postala pravnomočna. Z odločbo ZPIZ ugotovljeni status zavezanca in zavarovalna podlaga je za davčni organ rešeno predhodno vprašanje pri pristojnem organu in je davčni organ nanj vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP).

8. Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 3. 2. 2023 in 8. 3. 2023 dodatno pojasnjuje svoja stališča in navaja argumente zanje. Med drugim navaja, da je izpodbijana odločba nična, za kar navaja razloge.

**K točki I izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. Z izpodbijano odločbo so bili tožniku obračunani in v plačilo naloženi prispevki zavarovanca (za obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo) in delodajalca (za obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni) za socialno varnost ter pripadajoče obresti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je temelj tožnikove plačilne obveznosti osnovan na podatkih uradne evidence davčnega organa, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba zavoda A. v skladu s 16. členom ZPIZ-21 od 28. 6. 2019 dalje, po zavarovalni podlagi 040 za polni delovni čas. Materialnopravne podlage, na katere se v utemeljitev tožnikove plačilne obveznosti v svojih obrazložitvah sklicujeta davčni organ in toženka, so zakoni, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in družinske prejemke, prispevke za socialno varnost ter ZDavP-2. 11. Tožnik s tožbo izpodbija temelj svoje obveznosti za naložene prispevke in posledično izračunu obveznosti, kakršen sledi iz izpodbijane odločbe. Četudi tožnik ne osporava, da je bil v relevantnem obdobju poslovodna oseba in družbenik v navedenem zavodu, pa nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da je bil v posledici tega pravnoveljavno vključen v obvezno zavarovanje in zavezan za plačilo naloženih prispevkov. Zatrjuje, da je bil v zavarovalno podlago pahnjnen, brez da bi bil s tem seznanjen, torej neprostovoljno. Ob tako spornem temelju tožnikove plačilne obveznosti tj. ob spornosti samega nastanka zavarovalnega razmerja, pa bi davčni organ moral dejstva v zvezi, s to za odločitev bistveno okoliščino, popolnoma ugotoviti. Po presoji sodišča ima tozadevno prav tožnik, ki izpodbija zgolj na podlagi evidence davčnega organa v tej zvezi ugotovljeno dejansko stanje.

12. Tožbene navedbe so utemeljene tudi glede uveljavljanje procesne kršitve v zvezi z očitki o samodejni prisilni zaposlitvi kot avtomatičnem vpisu v obvezno zavarovanje, čemur tožnik utemeljeno nasprotuje, pri čemer očita tudi nezmožnost oddaje pravilnih podatkov v zvezi s predhodno izpolnjenim elektronskim obrazcem, kar pa sodišče tudi ne more preizkusiti. Glede nato, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe evidenca davčnega organa ključen in hkrati edini dokaz, na katerega se sklicuje izpodbijana odločitev glede temelja tožnikove obveznosti, bi bilo glede na tožnikove očitke treba tožniku omogočiti, da se z njo seznani, še zlasti glede na to, da tožnik nasprotuje temelju svoje obveznosti, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa niso razvidne konkretne okoliščine, ki narekujejo takšno odločitev, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

13. Že iz razloga, ker ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženki ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov za vsa druga zavarovanja,2 je treba tožbi ugoditi. Tako materialnopravni pogoji kot tudi postopek ugotavljanja lastnosti zavarovane osebe so s področnimi zakoni namreč različno urejeni.

14. Čim pa ni materialno pravne podlage za ostala obvezna zavarovanja na podlagi prijave ali na podlagi odločbe z matičnega področja, kar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, davčni organ sploh ne more opraviti nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov, na kar se sicer sklicuje toženka v svoji odločbi. V postopku nadzora namreč davčni organ ne more sam odločati o vprašanju, ali bi posameznik moral biti vključen v obvezno zavarovanje in na kakšni podlagi, ampak o tem lahko odloča le pristojni nosilec posameznega zavarovanja.3 Glede na navedeno po presoji sodišča v obravnavanem primeru davčni organ v omenjeni odločbi ZPIZ, ki se nanjo sicer sklicuje toženka, čemur tožnik prav tako nasprotuje, ni imel podlage za izvedbo nadzora v zvezi s prispevki za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni in zavarovanje za primer brezposelnosti. Da bi tožnik glede teh zavarovanj podal prijavo oziroma prijavo spremembe, pa iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja.

15. Sodišče v tej zvezi pripominja, da davčni organ v svoji obrazložitvi navaja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje za prispevke za socialno varnost v skladu zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skladu s 16. členom ZPIZ-2). V izpodbijani odločbi pa niso v tej zvezi opisane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja temelj (zavarovalno razmerje) za preostale prispevke, ki se tožniku nalagajo (za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni), pri čemer glede prispevkov za primer brezposelnosti niti ni navedena pravna podlaga,4 zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16. Ker po navedenem v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v celoti odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče ničnostnih razlogov, kot navaja tožnik, na katere sicer sodišče pazi že uradoma, ni našlo.

17. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

18. Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

19. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Ki med določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 63/2021 z dne 2. 2. 2022, tč. 21. 3 Prav tam, tč. 22. 4 Upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da Zakon o urejanju trga dela v 54. členu med zavarovalnimi podlagami niti ne navaja primera družbenikov, ki so hkrati poslovodje družb, če niso zavarovane na drugi podlagi.