Jedro

Ker izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev o tem, katero škodo tožeča stranka uveljavlja, niti obrazložitve škode, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Držijo tudi pritožbene trditve, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicevalo zgolj na listovne številke spisa, s katerim pravdni stranki ne razpolagata, zato sodba ni razumljiva. Poleg tega jih tudi višje sodišče, da bi s tem lahko vsebinsko osmislilo razloge v izpodbijani sodbi, ni dolžno iskati po listinah v spisu.

Konkretiziran opis zahtevka tožeče stranke je nujna sestavina obrazložitve sodbe, ki je v izpodbijani sodbi prav tako izostala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki II. dela izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v I. delu izreka ter II. točki II. dela izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: I)

Zaradi umika pritožbe tožene stranke z dne 6. 2. 2014 zoper sklepa opr. št. VII Pg 281/2010 z dne 11. 12. 2013 in z dne 12. 12. 2013 se pritožbeni postopek ustavi.

II)

I. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožeči stranki Š. d. o. o., škodo v višini 3.619.666,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

II. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške v višini 39.573,75 EUR in za izvedence v višini 6.935,74 EUR ter sodno takso v znesku 34.125,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženi stranki nastale pravdne stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki prizna stroške odgovora na pritožbo.

4. Višje sodišče v tej zadevi razsoja ponovno. Prvič je pritožbi tožene stranke ugodilo in zaradi zastaranja izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, a je Vrhovno sodišče RS zaradi zmotne materialnopravne presoje o zastaranju tožbenega zahtevka reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo višjega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje (III Ips 55/2016 z dne 25. 10. 2016).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka je vložila odškodninski zahtevek zaradi odškodninske odgovornosti države za delo njenih organov po 26. členu Ustave RS.(1) Upravna enota Ljubljana, Izpostava ... (v nadaljevanju: UE) je namreč 5. 11. 2004 tožeči stranki kot investitorju izdala gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječe stanovanjske stavbe, gospodarskega poslopja in dveh garaž ter gradnjo dveh individualnih stanovanjskih hiš z zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, to pa je bilo v obnovljenem upravnem postopku najprej zadržano (15. 11. 2005), po odločitvi upravnega organa druge stopnje (MOP) pa v celoti odpravljeno v delu, ki se nanaša na gradnjo dveh individualnih stanovanjskih hiš. Zahtevek investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja je bil zavrnjen, po tožbi tožeče stranke pa je v ponovnem postopku MOP 4. 1. 2008 odločil enako, tudi vsebinsko: ugotovil je, da upravni organ prve stopnje ni ravnal skladno s prvim odstavkom 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), saj ni ugotovil, da projekt, ki ga je predložila tožeča stranka, ni skladen z določili PUP in lokacijsko informacijo. Dne 26. 6. 2008 je bil postopek ugotavljanja zakonitosti gradbenega dovoljenja pravnomočno končan.

7. Iz tožbe v tej zadevi, vložene 19. 1. 2010, izhaja, da zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke objektov ni bilo mogoče legalizirati, zato tožeča stranka uveljavlja povračilo premoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, morajo biti izpolnjeni štirje elementi civilnega odškodninskega delikta: škoda, nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode.

8. Višje sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov ne o vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, ne o škodi sami, oziroma so ti preveč pomanjkljivi, da bi bili razumljivi. Ker so tudi sami s seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijane sodbe tudi z vidika pritožbenih trditev tožene stranke ni mogoče v celoti preizkusiti.

9. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi namreč ni obrazložilo, kaj v tej zadevi sploh predstavlja priznano škodo oziroma prikrajšanje tožeče stranke, nastalo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Tako obseg (vsebina) škode same, kot tudi njena višina nista obrazloženi na način, da bi bilo izpodbijano sodbo mogoče obravnavati kot popolno logično celoto. Iz izpodbijane sodbe (v 23. točki obrazložitve, ki sicer govori o višini škode) je namreč mogoče izluščiti le, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo neke vrste izgubljeni dobiček, in sicer izgubo pri izgradnji objekta in izgubo zaradi nemožnosti razpolaganja s pričakovanim dobičkom. Sodba pa mora, da bi bila sposobna za preizkus, vsebovati tako pravno podlago za odločitev kot odločilna dejstva, iz nje mora biti tudi razvidno, na kakšen način jih je sodišče ugotovilo in kako je te ugotovitve povezalo s pravnimi pravili. Glede vsebine oziroma obsega in višine škode izpodbijana sodba druge obrazložitve nima, temveč se zgolj sklicuje na izvedenčev izračun, narejen na podlagi evidentiranih stroškov v poslovnih knjigah tožeče stranke in ocenjene prodajne vrednosti objekta na dan 31. 12. 2006, zato je ni mogoče preizkusiti. Za presojo višine izgubljenega dobička je namreč treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo (169. člen OZ), in v ta namen oblikovati hipotetični scenarij (scenarij „nekršitve“). Velja poudariti, da navedeno velja že ne glede na ugovorno aktivnost tožene stranke. Izpodbijana sodba je zato v tej točki obrazložitve nerazumljiva, posledično pa je preizkus onemogočen tudi v kontekstu z drugimi predpostavkami odškodninske odgovornosti.

10. Višje sodišče poudarja, da zgoraj navedeno ugotavlja ne glede na pritožbene trditve o pomanjkanju razlogov sodbe o argumentih, s katerimi je zahtevku nasprotovala tožena stranka. Sodišče torej niti ni navedlo, katera škoda sploh je predmet zahtevka tožeče stranke, niti ni obrazložilo, kaj priznani znesek predstavlja. Prav tako iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi v tem delu tožeča stranka spreminjala podlago svojega zahtevka. Zato je ni mogoče preizkusiti niti z vidika pritožbenih trditev glede sprememb tožbe v postopku.

11. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe tudi sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče ugotovitve o obstoju škode naslonilo na izgubo pri izgradnji objekta in izgubo zaradi nezmožnosti razpolaganja s pričakovanim dobičkom, razloge izpodbijane sodbe pa zaključilo z ugotovitvijo, da je v teku tega postopka nastopilo zelo pomembno dejstvo, in sicer da je v letu 2014 uspela prekvalifikacija stanovanj ter objekta ni bilo potrebno porušiti, s čimer se je ugotovljena škoda ustrezno bistveno zmanjšala (24. točka obrazložitve sodbe). Konkretneje na tem mestu zaključek ni obrazložen, ampak se je sodišče prve stopnje ponovno sklicevalo na izvedensko mnenje o tem, katere so koristi iz prekvalifikacije objekta (iz štirih v osem stanovanj). Vendar je sodišče predhodno, v 19. točki obrazložitve, dejstvo, da je tožeča stranka po zaustavitvi del objekt prekvalificirala v večstanovanjskega, označilo za brezpredmetno za odločitev v tem postopku. Za tem je navedlo tudi, da je s tem tožeča stranka prispevala k zmanjševanju nastale škode, iz česar gre sklepati, da so bila stanovanja prodana na trgu. Vendar o tem, v kakšnem deležu je bila škoda zmanjšana oziroma kakšen je bil prispevek tožeče stranke pri zmanjševanju škode, izpodbijana sodba prav tako nima nobenih razlogov. Posledično ni mogoče preizkusiti tudi tega sklopa odločilnih dejstev.

12. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih ugotovitev o tem, katero škodo tožeča stranka uveljavlja, in v kakšni vzročni zvezi je s protipravnim ravnanjem tožene stranke, niti na primer, v kateri fazi je bila gradnja, ko je prišlo do odprave gradbenega dovoljenja, preizkus ni mogoč niti v smeri obstoja druge predpostavke odškodninske odgovornosti, to je vzročne zveze med protipravnim ravnanjem upravnega organa in nastalo škodo. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče ni upoštevalo njenih ugovorov o prekinitvi vzročne zveze med ravnanjem upravnega organa in nastankom škode. V pritožbi zatrjuje, da je to izkazovala s trditvami, da je tožeča stranka ves čas, že pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, želela zgraditi večstanovanjski objekt in ga je, kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, tudi zgradila. Očitek, da se do tega sklopa trditev sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, je utemeljen, saj je s tem v zvezi sodišče prve stopnje le navedlo, da je tožeča stranka v dobri veri gradila objekt na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja in se sklicevalo na ugotovitev sodnega izvedenca A. B., da je bil namen gradnje z gradbenim dovoljenjem skladen, prekvalifikacijo objekta pa je tožeča stranka dobila zakonito v veljavnem postopku. Vendar zgolj dejstvo, da je tožeča stranka objekt gradila v dobri veri na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja, vzročne zveze z nastalo škodo, sploh ker tudi slednja ni opisana, ne pojasni. Ob tem višje sodišče dodaja, da sama skladnost gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem še ne pomeni, da je bila gradnja skladna s prostorskim načrtom, kar je bil tudi bistven razlog, da je bilo gradbeno dovoljenje v obnovljenem upravnem postopku odpravljeno. Zato višje sodišče ne more preizkusiti pritožbenih trditev tožene stranke o časovnem obdobju, v katerem je škoda še lahko posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, sploh pa ne pritožbenih trditev glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja o posameznih postavkah zatrjevane škode (tožena stranka se sklicuje na plačila kupnine za zemljišče, stroškov pridobivanja novega gradbenega dovoljenja, doplačila komunalnega prispevka, stroškov spremembe v večstanovanjski objekt ...), saj glede teh pravno odločilnih dejstev sodba nima razlogov. Ker že te ugotovitve narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe, bo morebitno nesklepčnost zahtevka po spremembah tožbe v postopku tako in tako preizkušalo sodišče prve stopnje, zato se v pritožbene trditve glede specifikacije škode v tej zadevi višje sodišče ni spuščalo. Konkretiziran opis zahtevka tožeče stranke je namreč nujna sestavina obrazložitve sodbe, ki je v izpodbijani sodbi prav tako izostala. Na tem mestu gre le še dodati, da je s tem povezana tudi nerazumljivost izreka izpodbijane sodbe. Iz uvodne obrazložitve izpodbijane sodbe (v 7. točki) najprej izhaja, da je zahtevek utemeljen, iz nadaljevanja pa, da obresti od zahtevanega zneska ni mogoče zahtevati od vložitve tožbe in je zato sodišče o obrestih odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Očitno se tako II. točka II. dela izreka izpodbijane sodbe nanaša na zavrnitev dela obrestnega zahtevka tožeče stranke, ki naj bi tožnici pripadal le od izdaje sodbe dalje. Vendar ker je za presojo vprašanja zapadlosti odškodninske obveznosti pomemben čas nastanka škode, ugotovitev o tem pa v sodbi ni, ostaja nerazumljiv tudi izrek izpodbijane odločitve. V ta, za toženo stranko ugoden del izpodbijane odločitve, sicer višje sodišče ni posegalo.

13. Višje sodišče še dodaja, da toženka utemeljeno napada tudi nezadostno pojasnjen dokazni sklep in pomanjkljivo dokazno oceno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč dejansko izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku sprejelo zgolj na podlagi odločbe MOP z dne 4. 1. 2008 in se oprlo na mnenji izvedencev, pri čemer tudi zneskov, do katerih sta izvedenca prišla, v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Izpeljalo je obširen dokazni postopek z zaslišanji prič, ugotovitve na podlagi teh izpovedb pa zavrnilo s frazo, da zaslišane priče upoštevaje odločbo MOP naziranja sodišča niso mogle omajati. Držijo tudi pritožbene trditve, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicevalo zgolj na listovne številke spisa, s katerim pravdni stranki ne razpolagata, zato sodba ni razumljiva. Poleg tega jih tudi višje sodišče, da bi s tem lahko vsebinsko osmislilo razloge v izpodbijani sodbi, ni dolžno iskati po listinah v spisu.

14. Višje sodišče ugotavlja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobenih trditev tožene stranke (ta jih v pritožbi ponavlja) v zvezi z naknadnimi ugotovitvami izvedenca gradbene stroke o tem, kako je mogoče spremeniti namembnost objekta v smislu večstanovanjske gradnje. Primarni namen odškodninskega prava je uresničitev interesa oškodovanca, da se negativne posledice protipravnosti odpravijo (prim. 169. člen OZ). Ker iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil objekt prekvalificiran in se je prodal na trgu, je še vedno odprto vprašanje, katera in kolikšna je dejansko tista škoda, ki je posledica odprave gradbenega dovoljenja. To bo moralo ugotoviti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku in se opredeliti do bistvenih dejstev z vidika predpostavk odškodninske odgovornosti. Pri tem pa se mora opredeliti tudi do vseh izvedenih dokazov in ne zgolj do izvedenskega mnenja, saj izvedenec ne more nadomestiti vloge sodišča. Sodnik je tisti, ki skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, in sicer po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

15. Ker kršitev postopka glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člena ZPP), v katerem naj, upoštevaje razloge iz sklepa vrhovnega sodišča in pritožbene trditve tožene stranke, oceni tudi, ali je pri spremembi tožbe z dne 3. 12. 2014 prišlo do zastaranja tožbenega zahtevka.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretji točki 165. člena ZPP.

Op. št. (1): 26. člen Ustave RS (pravica do povračila škode) določa: 1) Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

2) Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.