Jedro

Sodišče druge stopnje dodaja še, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju sedeža sodišča (načelo proste izbire odvetnika), razen če bi šlo za nerazumno izbiro ali za zlorabo (kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, niti pritožba tega ne zatrjuje), zato stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnikov s pisarno v kraju sedeža sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v točki I izreka sklepa sodišča prve stopnje znesek pravdnih stroškov 2.760,55 (dva tisoč sedemsto šestdeset 55/100) EUR nadomesti z zneskom 2.143,78 (dva tisoč sto triinštirideset 78/100) EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem in še izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati tožeči stranki 154,89 (sto štiriinpetdeset 89/100) EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.760,55 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, od poteka tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (določb Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT), s predlogom na njegovo spremembo v smislu znižanja pravdnih stroškov tožeči stranki. Navaja, da so bili stroški odmerjeni v nasprotju z določbami ZPP in OT, sodišče namreč ni upoštevalo prvega odstavka 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri povrnitvi stroškov upošteva le tiste, ki so bili potrebni za pravdo, hkrati pa ni pravilno upoštevalo OT ter je tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) napačno priznalo naslednje stroške: - 1.000 točk za vložitev tožbe, ob dejstvu, da je bila v tožbi označena vrednost spora 1.000,00 EUR, bi ji morala biti priznana nagrada v višini 200 točk, medtem ko je tožnica v tožbi zahtevala 300 točk; - 500 točk za predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim ni bila uspešna; - za drugo pripravljalno vlogo 15. 11. 2018 750 točk, kljub temu, da le ta ni bila potrebna, ker ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge; - 50 točk za različne dopise: 23. 8. 2021, 30. 8. 2021, 25. 10. 2021, 12. 11. 2021 in 50 točk za dopis za izdajo sodbe brez obravnave, vsi ti dopisi so bili za postopek nepotrebni, če pa bi sodišče smatralo, da so bili potrebni, bi zanje bilo priznati po 20 točk za kratke dopise in obvestila; - 500 točk za narok za izdajo začasne odredbe 4. 4. 2017 ter za ta narok odsotnost iz pisarne in kilometrino, ki so bili priznani napačno iz enakih razlogov kot so razvidni iz druge alineje te točke; - za prvi narok za glavno obravnavo 7. 9. 2018 je priznalo 1.000 točk, moralo bi priznati le 25 % nagrade, saj so se obravnavala le procesna vprašanja, torej 250 točk; - tudi na naroku 5. 4. 2019 so se obravnavala le procesna vprašanja in gre tožnici namesto 500 125 točk; - enako kot v prejšnji alineji velja za narok 12. 7. 2021; - glavne obravnave: 20. 9. 2021, 15. 10. 2021, 8. 11. 2021 in 11. 3. 2021 so bile v celoti nepotrebne, zato do stroškov, ki so tožnici v posledici nastali, tožnica ni upravičena; - previsoko so priznani stroški za odsotnost pooblaščenca iz pisarne 240 točk v času potovanja A - B - A, saj polovico teh obravnav ni bilo potrebnih, sicer pa je prisojeno preveliko število točk, namesto 240 točk za vsak narok, bi moralo sodišče priznati le 160 točk (A je od B oddaljena 170 km po avtocesti, v eno smer traja vožnja največ 2 uri, tako bi šlo za odsotnost iz pisarne vsakič tožnici 160 točk); - nepravilno so priznani stroški kilometrine pooblaščencu tožnice za nepotrebne obravnave, hkrati pa tudi za to, ker si je tožnica izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, zato te stroške ni moč šteti za potrebne, sodišče pa je s priznanjem teh stroškov kršilo 22. člen Ustave RS (po mnenju Ustavnega sodišča je med upravičenimi pričakovanji strank v postopku tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov); - napačno ji je priznalo sodno takso za pritožbo 33,00 EUR, čeprav je višje sodišče v svoji sodbi 4. 10. 2022 navedlo, da vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Priglaša še pritožbene stroške.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo toženca, v katerem je obrazloženo odgovorila na pritožbene trditve, hkrati pa je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je vrednost spora na pritožbeni stopnji označil v višini 2.760,55 EUR, čemur je sodišče druge stopnje sledilo.

6. Sodišče druge stopnje glede na stanje spisa ugotavlja: - sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe s sklepom P 15/2018 z dne 10. 4. 2018; - sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo 10. 5. 2019, zoper katero sta vložili pritožbo obe pravdni stranki, Višje sodišče v Mariboru pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in delno sodbo potrdilo s sodbo I Cp 829/2019 dne 19. 11. 2019; - sodišče prve stopnje je dne 11. 3. 2022 izdalo (končno) sodbo, zoper katero sta se pritožili obe pravdni stranki, Višje sodišče v Mariboru je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi toženca pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, posledično pa odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici 55 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa tožencu 45 % njegovih pravdnih stroškov, o čemer bo odločilo sodišče s posebnim sklepom, hkrati pa je odločilo tudi, da vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka; - s sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških celotnega postopka.

7. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje v obsegu, ki izhaja iz točke 2 obrazložitve tega sklepa zaradi napačne uporabe materialnega prava.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba toženca utemeljena v naslednjih pritožbeno izpostavljenih postavkah odmerjenih nagrad s strani sodišča prve stopnje, in sicer je sodišče prve stopnje napačno priznalo: - 500 točk za predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo, kar pomeni, da tožnici stroški v zvezi s predlagano začasno odredbo ne gredo, saj v postopku niso bili potrebni1; - 500 točk za narok za izdajo začasne odredbe dne 4. 4. 2017, ki je bil opravljen zgolj zaradi predlagane začasne odredbe; - 240 točk za odsotnost iz pisarne in kilometrino 133,20 EUR (oziroma 360 km x 0,37 EUR), ti stroški so stroški naroka za začasno odredbo; - sodno takso za pritožbo 33,00 EUR, ob dejstvu, da je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

9. Upoštevaje, da znaša vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških 0,60 EUR, in napačno priznanih 1.240 točkah oziroma 744,00 EUR, k čemur je potrebno prišteti 2 % materialnih stroškov oziroma 14,88 EUR ter 133,20 EUR iz naslova kilometrine, skupno 892,08 EUR, ter k temu prišteti še 22 % DDV oziroma 196,26 EUR, znašajo preveč priznani stroški tožnici 1.088,34 EUR, k temu znesku pa je potrebno prišteti še 33,00 EUR iz naslova napačno priznane sodne takse za pritožbo, kar skupno znaša 1.121,34 EUR.

Preveč priznani stroški tožnici znašajo tako 1.121,34 EUR. Ta znesek je potrebno odšteti od s strani sodišča prve stopnje tožnici priznanih 13.568,70 EUR stroškov, razlika tako znaša 12.447,36 EUR. Ob upoštevanju, da je tožnica uspela v postopku s 55 % tako znašajo njeni stroški postopka na prvi stopnji 6.846,05 EUR. Po pobotu teh stroškov s priznanimi stroški toženca 4.702,27 EUR (45 % ob upoštevanju njegovega uspeha) znašajo stroški, ki jih mora toženec plačati tožnici 2.143,78 EUR in ne, kot je sodišče prve stopnje tožnici napačno priznalo 2.760,55 EUR ter je v tem obsegu pritožba toženca utemeljena.

10. Sodišče druge stopnje je v presežku pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in priznalo po sodišču prve stopnje tožnici kot pravilno odmerjene naslednje stroške: - 1000 točk za vložitev tožbe - ne glede na v tožbi označeno sporno vrednost in v tožbi označeno povrnitev stroškov je sodišče prve stopnje to nagrado pravilno odmerilo, upoštevaje pri tem vrednost spornega predmeta, ki jo je samo ugotovilo zaradi dvoma v označeno sporno vrednost s sklepom dne 5. 10. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1156/2017 z dne 4. 1. 2018 na vrednost 69.897,00 EUR. V zvezi s tem tudi ni utemeljena pritožbena graja, da je tožnica ta strošek v višini 300 točk priglasila v tožbi, saj je tožnica slednje popravila in v stroškovniku (dokazna listina A16 spisa) za sestavo tožbe priglasila 1100 točk; - 750 točk za drugo pripravljalno vlogo - pritožba zgolj nekonkretizirano zatrjuje, da ta vloga ni bila potrebna, ker tožnica ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge, kar je povsem neobrazloženo, zato sodišče druge stopnje ni moglo opraviti pritožbenega preizkusa ter pritožba ni utemeljena; - 50 točk za različne dopise (23. 8. 2021, 30. 8. 2021, 25. 10. 2021, 12. 11. 2021) in 50 točk za dopis za izdajo sodbe brez obravnave - pritožba enako kot v prejšnji alineji neobrazloženo navaja, da so bili ti dopisi nepotrebni oziroma, da bi zanje bilo priznati le 20 točk, ta pritožbena graja je neutemeljena iz razlogov navedenih v prejšnji alineji; - 1000 točk za prvi narok 7. 9. 2018 - opravljen je bil prvi narok, na njem sta stranki podali navedbe, sodišče pa je zaradi vložene pripravljalne vloge tožnice tožencu dalo poseben rok, da nanjo odgovori, hkrati pa sprejelo sklep, da se narok preloži zaradi vabljenja strank in prič, ta narok pa je štelo kot drugi narok in zanj ustrezno priznalo stroške (po tar. št. 20/2 OT)2; - 500 točk za narok 5. 4. 2019 - ni utemeljena pritožbena graja, da so se na tem naroku obravnavala zgolj procesna vprašanja, na njem je sodišče med drugim sprejelo tudi dokazni sklep, stranki pa sta podali trditve, tako da se niso obravnavala zgolj procesna vprašanja, zato so bili za ta narok ustrezno priznani stroški ( po tar. št. 20/2 OT3 in ne po tar. št. 20/3 OT)4; - 500 točk za narok 12. 7. 2021 - sprejet je bil dokazni sklep in se je narok vršil, zato je sodišče pravilno priznalo tožnici 500 točk skladno s tar. št. 20/2 OT; - nagrado za glavne obravnave 20. 9. 2021, 15. 10. 2021, 8. 11. 2021 in 11. 3. 2021, za katere pritožba trdi, da so bile v celoti nepotrebne in tožnica do stroškov nastalih ji v zvezi z njimi posledično ni upravičena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so te pritožbene trditve neutemeljene, dejstvo je, da je sodišče prve stopnje vse obravnave opravilo, kar pomeni, da je štelo, da so bile potrebne, nanje so se udeleženci postopka, torej pravdni stranki morali odzvati, posledično so bili strankama stroški za opravljene naroke utemeljeno priznani; - 9 x 240 točk za stroške za odsotnost pooblaščenca iz pisarne5 - pritožbena graja, da polovico obravnav ni bilo potrebnih ni utemeljena iz enakih razlogov kot so navedeni v prejšnji alineji, medtem ko nadalje tudi ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje za posamezno obravnavo prisodilo preveliko število točk (240 točk), da bi moralo prisoditi zgolj 160 točk (ker znaša razdalja A - B in nazaj 170 km po avtocesti in bi znašala vožnja v eno smer največ 2 uri) ter sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ob splošno znanem dejstvu, da potovalni čas ni zgolj po avtocesti, temveč ta čas zajema tudi odhod iz (in prihod do) pisarne in parkiranje, kar pomeni, da je odločitev sodišča, ko je priznalo 3 ure odsotnosti pravilna; - stroške kilometrine pooblaščencu tožnice za obravnave, ki so bile po mnenju pritožbe nepotrebne. Pritožba iz enakih razlogov kot v sedmi alineji te točke ni utemeljena. Kar pa se tiče navedb, da pooblaščencu tožnice sploh sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov za prihod iz A, saj so razlogi, da si je tožnica izbrala odvetnika izven sedeža sodišča na njeni strani in posledično te stroške ni mogoče šteti za potrebne, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodišče prve stopnje o tem konkretne razloge v prvi opombi točke 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa6, tem razlogom toženec v pritožbi ni oporekal, sodišče druge stopnje pa jim kot pravilnim pritrjuje, hkrati pa dodaja še, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju sedeža sodišča (načelo proste izbire odvetnika), razen če bi šlo za nerazumno izbiro ali za zlorabo (kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, niti pritožba tega ne zatrjuje), zato stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnikov s pisarno v kraju sedeža sodišča. Vsi navedeni razlogi dajajo podlago za ugotovitev, da pritožba toženca glede navedenih postavk ni utemeljena.

11. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi toženca delno ugodilo ter tožnici priznalo stroške v višini 2.143,78 EUR, v presežku pa pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. in 3. točke 365. člena ZPP.

12. Ugotoviti je, da je toženec v pritožbenem postopku delno uspel, upoštevaje vrednost spornega predmeta 2.760,55 EUR (ki jo je sam označil), znaša njegov uspeh s pritožbo 22,34% (toženkin torej 77,66%). Tožencu tako gre za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk oziroma 225,00 EUR, 2% materialnih stroškov 4,5 EUR, skupno 229,50 EUR ter 22% DDV 50,49 EUR, skupno tako 279,99 EUR, ob upoštevanju njegovega 22,34% uspeha mu tako gre 62,55 EUR. Enaka višina stroškov pa se prizna tudi tožnici za vložen odgovor na pritožbo, torej 279,99 EUR, ob dejstvu, da je uspela s 77,66%, ji gre 217,44 EUR (njen odgovor na pritožbo je bil obrazložen). Po opravljenem pobotu pritožbenih stroškov toženca in tožnice znašajo torej pritožbeni stroški 154,89 EUR, le-te pa je toženec dolžan povrniti tožnici (drugi odstavek 154. člena ZPP in 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej tudi VSL sklep I Cp 1986/2016 z dne 22. 11. 2016. 2 Zastopanje za prvi narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi - po tar. št. 18 OT. 3 Zastopanje za vsak nadaljnji narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, ali poravnalni narok, ki mu ni sledil prvi narok - 50% iz tar. št. 18 OT. 4 Za zastopanje za vsak narok, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja ali na katerem je pred obravnavanjem glavne stvari postopek končan z umikom tožbe ali pripoznavo ali se narok ni opravil, ker je bil preložen - 25% iz tar. št. 18 OT. 5 Pritožba sicer graja, da je bilo napačno priznanih stroškov pooblaščencu za 10 obravnav, pri tem pa je upoštevala tudi narok za začasno odredbo, za katerega stroški tožnici niso bili priznani, saj je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo (kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa), zato sodišče druge stopnje v zvezi s tem odgovarja na pritožbeno grajo glede 9-ih obravnav. 6 Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo: „Sodišče pripominja, da je tožeči stranki stroške za odsotnost iz pisarne in kilometrino priznalo, saj je isti pooblaščenec izbran za zastopanje tudi v drugih strankinih zadevah - odvetnik je sicer izven kraja tega sodišča, pred katerim teče postopek, a zastopa stranko v več zadevah, ki so med seboj vsebinsko povezane, zato so tudi v skladu z relevantno sodno prakso, po prepričanju sodišča priglašeni stroški upravičeni.“