Jedro

Vtoževana služnost predstavlja poseg države kot nosilca javnega interesa (oziroma oseb, ki jim država poveri izvajanje tega interesa) v zasebno lastnino, zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti. Za služnost v javnem interesu sta bila ves čas predvidena samo dva načina nastanka: pogodba in upravni postopek prisilne ustanovitve služnosti. Res je, da so v času izgradnje omrežja na ozemlju, na katerem je bil sporni daljnovod postavljen, veljale določbe italijanskega Civilnega zakonika (kasneje pa še ODZ), vendar to ni pomembno, saj je bil Temeljni zakon o razlastitvi, ki je kot specialni predpis urejal (prisilni) prenos služnosti (in torej izključil uporabo ODZ), sprejet že leta 1947 in torej do sprejetja tega zakona služnost še ni mogla biti priposestvovana. V zvezi s priposestvovanjem služnosti po ODZ je treba še dodati, da je pogoj za priposestvovanje po paragrafu 1461 tudi pravična posest, torej posest, ki se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (oziroma v konkretnem primeru služnosti). Tožeča stranka se v zadevi ni sklicevala na noben tak naslov in tudi iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti niti po ODZ.

Po oceni pritožbenega sodišča so v tej zadevi izpolnjeni pogoji iz 61. člena EZ in bi tožena stranka morala dopustiti uporabo svojih nepremičnin za potrebe sanacije enosistemskega daljnovoda, seveda pa proti plačilu pravične odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi glede odločitve o podrejenem zahtevku, glede odločitve o začasni odredbi in glede odločitve o stroških, ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu - glede primarnega tožbenega zahtevka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice napeljave, obratovanja, nadzora, vzdrževanja in obnove električnega daljnovoda za DV 110 kV G.–D. ter služnostne pravice hoje in voženj zaradi dostopa do električnega daljnovoda, vse na parc.št. 1082, 1083/5, 1105/2 in 1105/3 k.o. R., katerih lastnik je tožena stranka. Zavrnilo je še zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico iz točke 1 ter podrejeni zahtevek na opustitev poseganja proti plačilu pravične odškodnine. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 1.658,57 EUR. Predmet pravde je zatrjevana služnost tožeče stranke za potrebe enosistemskega daljnovoda DV 110 Kv G.-D., ki naj bi potekala po nepremičninah, last tožeče stranke, in opustitev posegov tožene stranke v to služnosti, oziroma podrejeno dopustitev dostopa do daljnovoda na podlagi določb Energetskega zakona (EZ). Primarni zahtevek je bil zavrnjen, ker služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, saj bi to pomenilo poseg v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine. Tožena stranka ni dolžna trpeti dejanj, ki se nanašajo na rekonstrukcijo daljnovoda 110 kV, na podlagi vknjižene služnostne pravice za daljnovod Dv 2 x 110 kV. Enosistemskega daljnovoda na nepremičninah, last tožene stranke ni več, zato tudi ni potrebe po uporabi poti za njegovo vzdrževanje. Iz istega razloga je bil zavrnjen tudi predlog za izdajo začasne odredbe (dopustitev uporabe poti).

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev v zvezi z zavrnitvijo primarnega zahtevka, saj sklicevanje na odločbo Višjega sodišča ne zadošča. Sodišče namreč zgolj povzema posamezne razloge, vendar tega ne obrazloži. Pritožnica se strinja, da sedanja zakonodaja ne dopušča priposestvovanja v javno korist, vendar je navajala, da je bil daljnovod postavljen že četa 1939 in bi moralo sodišče zato uporabiti določbe ODZ, ki je poznal priposestvovanje negativnih služnosti. SPZ pa v svojem 266. členu priznava veljavnost prej pridobljenih stvarnih pravic. Glede tega prvostopenjski organ sploh ni odločal. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj se odločbe Ustavnega sodišča, na katere se je v prejšnji odločbi sklicevalo pritožbeno sodišče, nanašajo na drugačne primere in sicer gre za odpis delov nepremičnin, uporabljenih za cesto oziroma železnico, torej za razlastitve. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je pritožbeno sodišče kot podlago uporabilo Temeljni zakon o razlastitvah ter Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, kar je prav tako napačno. V vseh primerih je šlo za to, da so bili lastniki de facto razlaščeni, za vpis v zemljiško knjigo pa državi ni bilo treba predložiti nobene listine. Razlike med obema primeroma so tako očitne, da gre za popoln absurd, saj ne gre za takšno omejitev lastninske pravice, da bi lastniku ostala samo gola lastninska pravica. Tudi ne gre za poseg, izveden s strani države ali občine. Lastnik zemljišča še naprej ostane lastnik, služnost pa je bila pridobljena s strani javnega podjetja na podlagi zakonitega temelja, saj je pretekla zakonodaja tako priposestvovanje omogočala. Posamezni deli obrazložitve ustavnega sodišča so iztrgani iz konteksta. Napačna in protispisna je tudi odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka pod točko 2. Protispisna je namreč ugotovitev, da naj bi tožeča stranka izkazovala, da je bila motena s strani lastnika parc.št. 1083/2, torej tretje osebe in ne toženca. To ne drži, saj je tožeča stranka trdila, da so dostop preprečevali številni krajani R., med njimi pa izrecno tudi toženec. Prvostopenjski organ se ni opredelil do trditev, da je tožena stranka prepovedala vsak dostop, torej tudi za namene sanacije obstoječega daljnovoda. Ugotovitev, da se je tožena stranka uprla tožeči stranki po eni strani, po drugi pa, da je tam sploh ni bilo, si je med seboj v nasprotju. Napačna je ugotovitev, da je podrejeni zahtevek nesklepčen. Res je tožeča stranka najprej navedla, da ji je tožena stranka prepovedala dostop za namen rekonstrukcije daljnovoda 2 x 110 kV, vendar je kasneje te trditve popravila in je zatrjevala in dokazovala, da se motilna dejanja nanašajo na katerikoli daljnovod, tudi daljnovod 110 kV. Takšno mnenje prvostopenjskega sodišča je tudi v nasprotju z mnenjem pritožbenega sodišča v zadevi Cp 432/2012. Napačno je opiranje odločitve na nek drug postopek (P 2), ki nima iste pravne podlage in tudi ne enakih dejanskih navedb. Poleg tega je v vsakem posameznem primeru potrebno izvesti predlagane dokaze zaradi načela neposrednosti. Po mnenju pritožbe je v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja daljnovoda DV 110 kV G.–D.. Obstoj daljnovoda je tožeča stranka izkazovala s številnimi listinami (ki jih pritožba konkretno našteva), sodišče se do teh dokazov ni opredelilo. Razlogi sodišča so si tudi v nasprotju. Najprej ugotovi, da iz odločbe inšpektorata ne izhaja, da bi bil daljnovod na spornih parcelah, nato pa se strinja, da inšpektor nalaga sanacijo porušenega daljnovoda. Zaradi tako protislovnih argumentov sodbe ni mogoče preizkusiti. Če sodišče verjame inšpekcijski odločbi, bi moralo ugotoviti, da daljnovod še stoji. Nenazadnje je v odločbi zapisano, da stojni stebri še stojijo. To dejstvo pa ob pravilni uporabi prava (61.člen Energetskega zakona – EZ) niti ni odločilno. Bistveno je, da je po parcelah toženca nujno potreben dostop do infrastrukture. Ugotovitev, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bil na parcelah toženca postavljen kakršenkoli steber, je napačna. Napačen je tudi zaključek, da je bistveno vprašanje, ali je šlo za sanacijo daljnovoda DV 110 kV ali za rekonstrukcijo v daljnovod DV 2 x 110 kV. Bistveno vprašanje je namreč le, ali je tožeča stranka izkazala, da je nujno potreben dostop preko nepremičnine toženca in ali je torej toženec onemogočal ta dostop. Prvostopenjsko sodišče se je tudi nepravilno oprlo na dokaze, ki v tej pravdi ne bi smeli biti uporabljeni, to je pričevanje nekaterih oseb v spisih P 2 in P 3. Ne gre namreč za popolnoma isto dejansko stanje, pravna podlaga pa je sploh drugačna. Dokaza z vpogledom v spisa ni predlagala nobena stranka, teh dokazov sodišče tudi ni neposredno izvedlo, da bi se lahko prepričalo o verodostojnosti prič. Nezakonito je bil zavrnjen dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje prič, saj sta dve priči opravičili svoj izostanek na naroku. Predlagane priče so bile na terenu in so leta in leta spremljale dogajanje, zato bi lahko potrdile trditve tožeče stranke. Nepravilna in napačna je tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je obstoj svoje terjatve verjetno izkazala in se pri tem sklicuje na pritožbene navedbe Ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe pa sodišče niti ni ugotavljalo. Sodišče je napačno ugotovilo višino pravdnih stroškov, saj ne bi smelo priznati postavke za preglede sklepov in poročila stranki, pripravljalne vloge (razen prve) bi se morale vrednotiti vsaka 25 % manj. Previsoko je ovrednotena nagrada za narok z dne 11.1.2012 in 11.1.2013 ter za trajanje naroka 8.7.2013. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje: Po nepremičninah, last tožene stranke, je že najmanj od leta 1939 potekal enosistemski daljnovod DV 110 kV G.–D.. Spomladi 2007 je tožeča stranka v zvezi s projektom rekonstrukcije daljnovoda odstranila električne vodnike (oziroma fazne bakrene vodnike) starega daljnovoda. Nadaljevanje del (rekonstrukcijo daljnovoda v dvosistemskega) so ji takrat preprečili vaščani R., med njimi tudi tožena stranka, tako da je ostalo le pri odstranjenih vodnikih (kar pomeni, da v času vložitve tožbe in tudi izdaje izpodbijane sodbe daljnovod na spornem odseku ni bil več v funkciji). Dne 3.3.2008 je bila izdana odločba Inšpekcije za elektro in strojno energetiko pri Ministrstvu za gospodarstvo, Inšpektoratu za energetiko in rudarstvo, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj pristopiti k sanaciji porušenega daljnovoda G.–D. med stojnima mestoma SM–x in SM-y (nesporno tudi v delu, v katerem je daljnovod potekal po nepremičninah tožene stranke), ker sicer ni zagotovljeno dvostransko napajanje severnoprimorske zanke in bi lahko v primeru izpada na DV 2 x 110 kV D.–A. prišlo do velike materialne škode. Iz odločbe in zapisnika (prilogi A 16 in A23) izhaja, da je bila naložena usposobitev za normalno delovanje v obsegu 1 x 110 kV (torej vzpostavitev stanja pred porušenjem daljnovoda).

Glede primarnega zahtevka: Odločilna dejstva glede primarnega zahtevka je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo. Bistveno je, da v materialnem pravu ni podlage za zahtevek (ugotovitev obstoja služnosti), kakršen je bil postavljen. Pritožbeno sodišče vztraja pri v tej pravdni zadevi že obrazloženem stališču, da priposestvovanje služnosti v javno korist ni dopustno. Vtoževana služnost predstavlja poseg države kot nosilca javnega interesa (oziroma oseb, ki jim država poveri izvajanje tega interesa) v zasebno lastnino, zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti. Za služnost v javnem interesu sta bila ves čas (1) predvidena samo dva načina nastanka: pogodba (2) in upravni postopek prisilne ustanovitve služnosti. Res je, da so v času izgradnje omrežja na ozemlju, na katerem je bil sporni daljnovod postavljen veljale določbe italijanskega Civilnega zakonika (kasneje pa še ODZ), vendar to ni pomembno, saj je bil Temeljni zakon o razlastitvi, ki je kot specialni predpis urejal (prisilni) prenos služnosti (in torej izključil uporabo ODZ), sprejet že leta 1947 in torej do sprejetja tega zakona služnost še ni mogla biti priposestvovana (tudi če bi ti predpisi priposestvovanje služnosti v javno korist dopuščali). V zvezi s priposestvovanjem služnosti po ODZ je treba še dodati, da je pogoj za priposestvovanje po paragrafu 1461 tudi pravična posest, torej posest, ki se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (oziroma v konkretnem primeru služnosti). Tožeča stranka se v zadevi ni sklicevala na noben tak naslov (3) in tudi iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti niti po ODZ. Ustavno sodišče RS je v v več svojih odločbah (4), ko je obravnavalo primere, ko so bili dejanski posegi, ki imajo značaj razlastitve, opravljeni v preteklosti, še vedno pa se nepremičnine uporabljajo v javno korist, poudarilo, da oseba, ki bi sicer lahko bila razlastitveni upravičenec, svoje opustitve zakonitega ravnanja, potrebnega za izpolnitev pogojev za dopustnost posega v lastninsko pravico na nepremičninah, ne more odpraviti na podlagi sklicevanja na določbe o originarni pridobitvi pravic po splošnih pravilih. Res so se te odločbe nanašale na ceste in železnice, torej dejanski odvzem lastninske pravice, vendar se položaj pri prisilni omejitvi lastninske pravice v bistvenem ne razlikuje. V obeh primerih gre za poseg države v zasebno lastnino, pri čemer trditve tožeče stranke, da je v zadnjem obdobju družba zasebnega prava, ne te ugotovitve ne vplivajo, saj gre pri prenosu električne energije nesporno za izvajanje javne službe v javno korist (ki pa jo dejansko izvajajo subjekti, ki jim je država podelila to upravičenje). Povedano pomeni, da priposestvovanje kot način omejitve lastninske pravice v javno korist, ni dopustno, saj bi pomenilo poseg v z ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine. Ker tožeča stranka vtoževane služnosti ni mogla priposestvovati, je bil tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen. Očitki relativnih kršitev postopka v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja pa so zato za ta postopek nerelevantni.

Če tožeča stranka nima služnosti, je neutemeljen tudi opustitveni zahtevek iz točke 2. primarnega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala opustitev posegov v služnostno pravico iz točke 1. Sodišče prve stopnje se je zato po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je šlo za posege v zvezi z dvosistemskim ali z enosistemskim daljnovodom, saj to vprašanje glede na zgoraj povedano sploh ni relevantno. Pritožbenemu sodišču se zato s pritožbenimi očitki v zvezi s temi zaključki sodišča prve stopnje ni bilo treba ukvarjati. Na podlagi povedanega in ker ni zasledilo nobenih uradoma upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev o primarnem zahtevku kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede podrejenega zahtevka: Podrejeni zahtevek je tožeča stranka temeljila na določbi 61. člena EZ, po kateri mora lastnik nepremičnine, preko katere je nujno potreben dostop do infrastrukture za zagotovitev nemotenega obratovanja in vzdrževanje infrastrukture, proti pravični odškodnini dovoliti dostop do te infrastrukture. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker naj enosistemski daljnovod zaradi ravnanja tožeče stranke sploh ne bi več obstajal, tožeča stranka pa želi na istem mestu postaviti dvosistemski vodovod in torej ne gre za vzdrževanje in zagotavljanje nemotenega obratovanja. Te ugotovitve so v nasprotju s trditvami tožeče stranke (zlasti pa njenim zahtevkom) in v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem pa zgoraj citirano odločbo inšpektorata. Tožeči stranki je bila namreč z odločbo naložena sanacija enosistemskega daljnovoda, torej daljnovoda, ki je 70 let potekal po nepremičninah tožeče stranke. Res je tožeča stranka sama odstranila bakrene vodnike, vendar to ne pomeni, da je uporabo daljnovoda opustila, oziroma da nadaljnje obratovanje daljnovoda v dosedanjem obsegu (1 x 110 kV) ni več potrebno za varno zagotavljanje električne energije. Tožeča stranka trdi, da želi sanirati daljnovod tak, kot je bil pred posegom v letu 2007, torej enosistemski daljnovod (5), glede na celotni potek te pravde pa ni dvoma da tožena stranka nasprotuje kakršnikoli uporabi svojih nepremičnin za potrebe vzdrževanja daljnovoda. Kaj se je konkretno dogajalo ob poskusih tožeče stranke, da bi prišla na nepremičnine tožeče stranke, zato niti ni odločilno. Izpovedi prič I.L. in J.K. iz spisa P 4 tudi sicer nista relevantni za to pravdo, saj je šlo v zadevi P 4 za tožbo zaradi motenja posesti, ki naj bi se zgodilo v 10.12.2007, trditve tožeče stranke v zvezi s podrejenim zahtevkom pa se nanašajo na obdobje po izdaji odločbe inšpektorata, to je po 3.3.2008. Po oceni pritožbenega sodišča so v tej zadevi izpolnjeni pogoji iz 61.člena EZ in bi tožena stranka mora dopustiti uporabo svojih nepremičnin za potrebe sanacije enosistemskega daljnovoda, seveda pa proti plačilu pravične odškodnine. Ker se s tem vprašanjem sodišče prve stopnje doslej ni ukvarjalo, je bilo treba odločitev o podrejenem zahtevku razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Hkrati je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je le-ta odvisna od končnega uspeha v pravdi.

Glede začasne odredbe: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe in sicer iz razloga, ker naj terjatev ne bi obstajala, saj enosistemskega daljnovoda ni več. Že zgoraj je bilo povedano, da to ne drži. Ker se sodišče prve stopnje z vprašanjem ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe ni ukvarjalo, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o začasni odredbi in v tem delu zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Glede stroškov pritožbenega postopka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Temeljni zakon o razlastitvah (Uradni list FLRJ, št. 18/1947), Zakon o razlastitvah (Uradni list FLRJ, št. 12/1957), Zakon o razlastitvah (Uradni list SFRJ, št. 11/68), Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72), ….

op. št. 2: Pogodbe, ki bi jo s takratnim lastnikom nepremičnine sklenila S., ki je daljnovod gradila, tožeča stranka ne zatrjuje.

op. št. 3: V poštev bi prišlo sklicevanje na pogodbo o ustanovitvi služnosti, ki bi jo s takratnimi lastniki nepremičnin sklenil takratni izvajalec javne službe ali na kakšno upravno odločbo, s katero bi bila lastninska pravica omejena.

op. št. 4: U-I-224/00, s katero je razveljavilo 85. člen Zakona o javnih cestah in 137. člen Zakona o zemljiški knjigi, U-I-316,04, s katero je razveljavilo 38. člen Zakona o železniškem prometu, ter številne odločbe, s katerimi so bile razveljavljene posamezne določbe občinskih odlokov o kategorizaciji javnih cest (U-I-222/10, U-I-208/10, U-I-164/10 in ostale).

op. št. 5: Ni sicer sporno, da je tožeča stranka po odstranitvi vodnikov želela postaviti nov dvosistemski daljnovod. Ker za ta daljnovod ni uspela pridobiti ustreznih dovoljenj, daljnovod na spornem odseku pa je nujen za zagotovitev dvostranskega napajanja severne Primorske z električno energijo, je inšpektor odredil sanacijo daljnovoda v obsegu, kakršen je bil pred odstranitvijo vodnikov in samo ta sanacija je lahko predmet zahtevka.