Up-129/99

11. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. v Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 11. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. v Ž. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 774/95 z dne 30. 4. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Ustavnemu pritožniku je bila z odločbo Ministrstva za kulturo št. 464-207/92(617-206/92)NGT z dne 6. 5. 1995 vrnjena podržavljena nepremičnina. Z isto odločbo je Ministrstvo naložilo pritožniku, da mora zavezanki za vračilo premoženja (iz naslova bistveno povečane vrednosti nepremičnine) plačati odškodnino v tolarski protivrednosti 121 943 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije v enakih letnih obrokih v 10 letih po pravnomočnosti odločbe. Ustavni pritožnik je zoper odločitev o navedeni odškodnini vložil tožbo v upravnem sporu, ker naj bi bila odločitev o obliki plačila v nasprotju s četrtim odstavkom 42. člena Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen).

2.Vrhovno sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je odločba pravilna in da napačni razlogi, ki jih je Ministrstvo navedlo za zavrnitev zahteve tožeče stranke za plačilo odškodnine z obveznicami, na pravilnost odločitve glede roka in drugih pogojev plačila odškodnine za razliko vrednosti vrnjene nepremičnine, niso vplivali. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da pomeni uporaba možnosti plačila odškodnine z vrednostnimi papirji, ki jih dobi kot upravičenec, zakonito pravico upravičenca do denacionalizacije kot dolžnika in da ima zato tožnik (sedaj ustavni pritožnik) možnost plačila odškodnine, za katero je zavezan po ZDen, z obveznicami že po samem zakonu.

3.Pritožnik meni, da izpodbijana sodba posega v njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), ker mu kljub določbi četrtega odstavka 42. člena ZDen nalaga plačilo odškodnine iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine v denarju. Meni, da bi moralo biti z odločbo upravnega organa odločeno tudi o tem, da je zavezanec dolžan sprejeti obveznice namesto plačila v denarju. Zatrjuje, da trditev Vrhovnega sodišča, da naj bi upravičenec imel to možnost že po samem zakonu, ne drži. Ker naj bi sodišče s tem, ko je v obrazložitvi navedlo, da se odškodnina zavezancu lahko izplača tudi v obveznicah, sledilo tožbenim navedbam, v izreku pa tožbo zavrnilo, naj bi bila obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom. Pritožnik naj bi bil tako kljub navedenemu stališču Vrhovnega sodišča, zaradi zavrnitve tožbe, zavezan plačati odškodnino v denarju na podlagi dispozitiva citirane odločbe Ministrstva. Zato naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

4.Pritožnik izpodbija pravno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem naj bi upravičenec imel možnost plačila odškodnine z obveznicami že na podlagi zakona, ker meni, da je napačno in da bi o tem moral odločiti upravni organ z odločbo. Pritožnik torej ne nasprotuje stališču, po katerem imajo upravičenci možnost plačila odškodnine z obveznicami, temveč stališču, da imajo to možnost že na podlagi samega zakona. Po drugi strani pa sam navaja, da je neka oseba obveznice (namesto plačila v denarju) dolžna prevzeti, če bi tako določal zakon ali akt oblastvenega organa.

5.Pritožnik z nasprotovanjem pravnemu stališču Vrhovnega sodišča zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Svojo odločitev je Vrhovno sodišče utemeljilo z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb, ki ne posegajo na raven človekovih pravic ali svoboščin. Tudi morebitna nepravilna odločitev sodišča s tem v zvezi bi bila zgolj kršitev zakona in ne kršitev ustavnih pravic. Za ugotavljanje kršitve zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, pa Ustavno sodišče ni pristojno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) namreč Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakosti pred zakonom po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Vendar izpodbijani sodbi v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti gotovo ni mogoče očitati.

Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov ter svojo odločitev tudi obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo.

7.Zgolj dejstvo, da pritožnik s tožbo v upravnem sporu ni uspel, še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zavrnitev tožbe iz razloga, ker gre upravičencem možnost plačila odškodnine z obveznicami že na podlagi samega zakona (četrti odstavek 42. člena ZDen), pa sama po sebi ne more pomeniti, da je pritožniku z izpodbijano sodbo naloženo plačilo v denarju. To bi bilo res le v primeru, če bi bilo z odločbo Ministrstva za kulturo št. 464-207/92(617- 206/92)NGT z dne 6. 5. 1995 v izreku naloženo plačilo v denarju, sodišče pa bi tožbo kljub navedenemu stališču zavrnilo.

Pritožnik zmotno meni, da gre za tak primer. Določitev obveznosti plačila tolarske protivrednosti nekega zneska v DEM namreč še ne pomeni tudi določitve plačila v denarju. Na tak način se določa le tolarska vrednost obveznosti ob njeni zapadlosti.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan