Jedro

Prekomeren hrup - odmera višine odškodnine

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v II. ter III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. V presežku, t.j. za znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 78,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del citirane sodbe je pritožbo vložila tožnica, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je tožnici prisodilo prenizko odškodnino, v nasprotju s sodno prakso v tovrstnih primerih. Hiša tožnice je od ceste oddaljena 8 metrov, presežene pa so bile mejne in kritične vrednosti hrupa, ki v ničemer ne odstopajo od vrednosti, ki so bile izmerjene v primerljivih zadevah oškodovancev iz Prekmurja. Slednjim so sodišča za obdobje 57 mesecev prisojala odškodnine v znesku med 6 in 6,5 povprečnih neto plač, zato je tožnica za obdobje 32,5 mesecev upravičena do odškodnine v višini 3,6 povprečnih neto plač. Sodišče prve stopnje je glede individualizacije odškodnine upoštevalo vse pomembne okoliščine, ki pa ne utemeljujejo tako nizke odškodnine. Tožnica se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri zvišanja odškodnine na znesek 3.900,00 EUR, s posledično spremembo stroškovne odločitve ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine in pri sprejetih zaključkih tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe, pri tem pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Tožnica v predmetnem postopku od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpela v posledici prekomernega hrupa oziroma imisij, ki jih je povzročal prekomerni promet vozil na cesti G 1-1 (Miklavž - Hajdina), ob kateri živi. Ustava RS (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 72. člena zagotavlja vsakomur pravico do zdravega življenjskega okolja. V primeru posega v to pravico, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode na podlagi 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Denarni odškodninski zahtevek na tej podlagi je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali škoda presega običajne oziroma normalne meje.

7. Iz dejanskih ugotovitev, ki v pritožbenem postopku niso sporne, je sodišče prve stopnje povzelo pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je odmerilo denarno odškodnino. Za pravilno odmero odškodnine je bilo v konkretnem primeru nujno upoštevati naslednje okoliščine: - Hiša, v kateri je v spornem obdobju živela tožnica, je od ceste G 1-1 oddaljena 8 metrov.

- Obdobje izpostavljenosti prekomernemu hrupu, ki se upošteva pri odmeri odškodnine, je trajalo od 30. 10. 2006 do 15. 7. 2009, kar znaša 32,5 mesecev.

- V tem obdobju so bile ves čas presežene mejne in kritične vrednosti dovoljenega hrupa dan – večer – noč in nočnega hrupa v nočnem času, kot izhaja iz izvedenskega mnenja ZZV Maribor iz oktobra 2013, ki sta ga povzeli obe pravdni stranki (točke obrazložitve od 7 do 9 izpodbijane sodbe).

- Tožnica, sedaj stara 53 let, je v relevantnem obdobju živela na hrupnem območju, in sicer v pritličju hiše. Na cesto sta obrnjeni dnevna soba in delovna soba ter hodnik, spalnica in kuhinja pa sta na notranji strani hiše. Zaposlena je bila od leta 1978 do 28. 2. 2009 (kot prodajalka) in je delala v izmeničnem delovnem času, preostali čas je preživljala doma. V času od 28. 2. 2009 do 1. 3. 2010 je bila brezposelna in zaradi tega ves čas doma. To pomeni, da je bila 28,5 mesecev od 32,5 mesečnega obdobja izpostavljenosti povečanim imisijam zaposlena in doma približno 14 ur dnevno, preostalih 5 mesecev pa brez zaposlitve.

- Okna na hiši so bila menjana v času od aprila do avgusta 2009, natančneje v drugi polovici junija 2009, kot izhaja iz tožničine izpovedbe.

- Pri tožnici so bile ugotovljene številne nevšečnosti (moten spanec, slabša komunikacija zaradi hrupa oziroma glasnejši govor, zmanjšana koncentracija, večja razdražljivost, nemir itd.).

8. Sodišče druge stopnje glede na zgoraj povzeta dejstva ocenjuje, da je denarna odškodnina v znesku 1.900,00 EUR – oziroma 1,9 povprečne neto plače (1) odmerjena pravilno ter ustreza standardu pravične denarne odškodnine.(2) Sodišče druge stopnje ob tem pojasnjuje, da gre odločilna teža v danem primeru nespornim ugotovitvam o oddaljenosti bivališča tožnice od ceste G1-1 (8 metrov) in obdobju izpostavljenosti slednje prekomernemu hrupu (32,5 mesecev), in sicer tako kumulativno gledano, kakor tudi z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tem kriterijem je sodišče druge stopnje sledilo tudi pri preizkusu višine denarne odškodnine v obravnavani zadevi, pri čemer je upoštevalo vse posebne okoliščine danega primera (navzočnost doma, lega spalnih in bivalnih prostorov, presežene mejne in kritične vrednosti hrupa, protihrupna zaščita). Ob tem je dodati, da škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje, zato odškodnine ni mogoče določati izključno glede na čas izpostavljenosti v enem ali drugem primeru.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) in posledično tudi v odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka), katerih višina sicer ni bila prerekana (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Ki je v času izdaje sodbe prve stopnje znašala 994,00 EUR.

Op. št. (2) : V slovenskem odškodninskem pravu se je v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode in določanja denarne odškodnine izoblikoval postopek, v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena OZ. Prvi odstavek 179. člena OZ opredeljuje pravno priznane oblike nepremoženjske škode, kjer je določeno, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriteriji, našteti primeroma), drugi odstavek pa določa še dodatne kriterije, saj mora sodišče upoštevati tudi pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z 182. členom OZ sodišče prisodi denarno odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo le-ta trajala tudi v prihodnje. Šele pravična uporaba teh kriterijev in metod ter na podlagi tega konkretiziran pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomeni tudi pravilno uporabo materialnega prava.