Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF, ki je sicer veljala šele od 1. 6. 2012 dalje, kar pa na opredelitev napotitve tožnika za obdobje pred tem ne vpliva. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi (prim. sodbo X Ips 387/2011).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo zneska v višini 4.068,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 do plačila (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas pred 16. 2. 2015 je zavrnilo (točka II izreka). Tožniku je prisodilo pravdne stroške v višini 860,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točki I in III izreka) se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da za priznanje in izplačilo višje kilometrine, kot jo uveljavlja tožnik, niso izpolnjeni pogoji, določeni v Aneksu h KPND. Med pravdnima strankama ni bil sklenjen ustrezen dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene. Ni šlo za službeno pot, kot jo določajo veljavni predpisi, ampak je bil tožnik napoten na usposabljanje. Tožniku ni bil izdan potni nalog. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni zatrjeval, da bi bili vsi pogoji za priznanje višje kilometrine izpolnjeni, pa je sodišče prve stopnje kljub temu tožbenemu zahtevku ugodilo. Zmotno je uporabilo določbe Aneksa h KPND. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico.

3. Tožnik na pritožbo odgovarja. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ga je toženka napotila na službeno pot, poleg tega je kot bistveno pravilno upoštevalo, da uporaba javnih prevoznih sredstev ni bila mogoča. Pritožbene navedbe glede ostalih pogojev, ki jih določa Aneks h KPND (in ZUJF), ne vplivajo na presojo, do kakšne kilometrine je upravičen tožnik. Sklenitev dogovora in izdaja potnega naloga je bila obveznost toženke kot delodajalca. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. 1. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo med pravdnima strankama nesporna dejstva, ki jih je povzelo v obrazložitvi, in sicer da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu policist specialist - vodnik službenega psa na Policijski postaji vodnikov službenih psov A., da ga je toženka dvakrat napotila na strokovno usposabljanje, ki se je izvajalo v B., tako da tožnik v dneh, ko je bil na usposabljanju, ni opravljal dela na Policijski postaji vodnikov službenih psov A., in da mu je toženka v zvezi s tem izobraževanjem obračunala in plačala kilometrino v višini 15 % (obdobje od 5. 3. 2012 do 26. 4. 2012) oziroma 8 % (obdobje od 3. 9. 2012 do 7. 12. 2012) cene neosvinčenega motornega bencina.

7. Kilometrina v višini 15 % oziroma 8 % cene neosvinčenega motornega bencina je določena v 8. členu Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP; Ur. l. RS, št. 87/97 in nadalj.) oziroma drugem odstavku 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12 in nadalj.) in drugem odstavku 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks h KPND; Ur. l. RS, št. 40/12) za stroške prevoza na delo in z dela. V tožnikovem primeru pa, kot je razvidno že iz povzetih dejstev, ni šlo za prevoz na delo in z dela.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF, ki je sicer veljala šele od 1. 6. 2012 dalje, kar pa na opredelitev napotitve tožnika za obdobje pred tem ne vpliva. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi (prim. sodbo X Ips 387/2011).

9. Višina kilometrine za občasno uporabo lastnega vozila v službene namene (torej na službeni poti) je določena v 4. členu ZPSDP v višini 30 % oziroma v drugem odstavku 173. člena ZUJF in tretjem odstavku 10. člena Aneksa h KPND v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina. Že na podlagi presoje, da je toženka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati v tej višini. Da je bila odobrena uporaba lastnega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi listinske dokumentacije, in sicer je ugotovilo, da službeno vozilo ni bilo na voljo, prav tako pravilno je ugotovilo, da uporaba javnih prevoznih sredstev ni bila mogoča. Ne nazadnje že zgolj dejstvo, da je toženka tožniku kilometrino obračunala in plačala (sicer v drugačni višini, kot jo uveljavljaj tožnik), kaže na to, da je bila uporaba lastnega vozila z njene strani odobrena.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v potnih stroških utemeljeno ugodilo. V obrazložitvi sodbe se je pravilno opredelilo tudi do navedb toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, o izpolnitvi pogojev za priznanje višje kilometrine (kilometrine, kot je določena za občasno uporabo lastnega vozila v službene namene, torej na službeni poti). Sprejeta odločitev ni arbitrarna kot tudi ni sprejeta na podlagi pomanjkljive trditvene podlage tožnika. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje pritrjuje, glede v pritožbi poudarjenega izostanka dogovora o uporabi lastnega vozila in potnega naloga (prvi odstavek 10. člena Aneksa h KPND, tudi prvi odstavek 173. člena ZUJF) pa le dodaja, da toženka, če dogovora o uporabi lastnega vozila s tožnikom ni sklenila in mu ni izdala potnega naloga (iz njej lastnih razlogov; očitno ker je menila, zmotno, da za to ni potrebe), tega ne more uporabiti kot argument, zakaj tožnik do višje kilometrine ni upravičen.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je tožniku, ker v pritožbenem postopku ni uspela, dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku kot za pravdo potrebne stroške po 155. členu ZPP in Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo 375 točk (v kar so že vključeni stroški za posvet s stranko) in 7 točk materialnih stroškov (kot priglašeno), skupaj 382 točk ali 229,20 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,62 EUR.