Jedro

Določbo 1. odstavka 340. člena ZKP, ki omogoča branje izpovedb določenih prič tudi brez soglasja strank, je mogoče uporabiti le, kadar njena uporaba ne poseže v načelo kontradiktornosti postopka oziroma v pravico do obrambe. To pa je tedaj, kadar je bila obdolžencu med postopkom dana možnost, da sodeluje pri izvedbi dokaza (ne glede na to, ali je to pravico izkoristil ali ne), ali pa takrat, ko ne obstaja nikakršna možnost za zagotovitev obdolženčevega sodelovanja pri izvedbi tega dokaza v fazi glavne obravnave (priča umrla, duševno zbolela itn.).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A.M. se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, je bil A.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ. Na podlagi določila člena 50 KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. S sodbo z dne 03.06.1999 je Višje sodišče v Mariboru to sodbo potrdilo in zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno. Obe sodišči sta obsojencu (tedanjemu obtožencu) naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeni sodbi je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Meni, da zagovornik skuša z navideznim uveljavljanjem kršitev pravice do obrambe uveljaviti razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva pa tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe s tem, ko ni zaslišalo oškodovanca, marveč je le prebralo njegovo izpoved iz preiskave. Sodišče namreč izvaja postopek po načelu proste presoje dokazov in tako prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornik očita, da je sodišče prve stopnje pred izdajo sodne odločbe kršilo določbe kazenskega postopka, ki so posledično pripeljale do nepravilne oziroma nezakonite sodne odločbe. Poudarja, da je sodišče v obravnavani kazenski zadevi kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti postopka, saj ni neposredno zaslišalo oškodovanca, ki je v tej zadevi edina obremenilna priča, pri čemer je njegova izpoved, dana pred preiskovalnim sodnikom, v diametralnem nasprotju z zagovorom obdolženca. Obdolženec je bil tako prikrajšan v pravici do obrambe, saj ni bila dana možnost postavljati vprašanja edini obremenilni priči ne njemu ne zagovorniku, prav tako pa sodišče tudi ni soočilo obdolženca in oškodovanca, kar bi glede na vsebino izpovedb moralo storiti.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo oškodovanega F.S. kot nujno preiskovalno dejanje v smislu določila člena 166 ZKP, ker je oškodovanec tujec in je zaključilo, da bi bilo z izvedbo tega dokaza nevarno odlašati. Zakon o kazenskem postopku v tej fazi (pred uvedbo preiskave) ne predvideva prisotnosti obdolženca in oškodovanca in torej obsojencu (tedanjemu osumljencu) ni bila dana možnost postavljanja vprašanj oškodovancu, kakor tudi ne možnost soočiti se s to pričo. Na glavni obravnavi, opravljeni dne 14.12.1998, je sodišče prve stopnje v skladu s tedaj veljavno določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo izpoved oškodovanca brez soglasja strank. Omenjeni člen namreč določa, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču, prebrati brez soglasja strank. Ker je oškodovanec tujec in se na več vabil na glavno obravnavo ni odzval, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so podani tehtni razlogi, da priča ne more priti na sodišče. Zatem pa je obsodilno sodbo oprlo na izpovedbo oškodovanca, pritožbeno sodišče pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika, ki je med drugim uveljavljal tudi kršitev pravice do obrambe in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je v konkretnem primeru uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, obsojenca prikrajšalo pri njegovi pravici do obrambe, ki je ne zagotavlja samo Zakon o kazenskem postopku (4., 5. in 7. odstavek 178. člena in 320. člen), temveč tudi Ustava, ki med pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave Republike Slovenije) uvršča tudi pravico obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti ter zagotovitev izvajanja dokazov v njegovo korist, predvsem pa to pravno jamstvo zagotavlja še Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94). Tretji odstavek 6. člena te konvencije (EKČP) namreč eksplicitno določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

Določilo člena 340 ZKP, ki kot rečeno omogoča branje izpovedb določenih prič tudi brez soglasja strank oziroma omogoča učinkovito sojenje, samo po sebi ni v nasprotju z Ustavo in že omenjeno EKČP, vendar pa je mogoče to določbo uporabiti le takrat, kadar njena uporaba ne poseže v drugo načelo, to je v načelo kontradiktornosti postopka oziroma v pravico do obrambe. To pa je tedaj, kadar je bila obdolžencu med postopkom dana možnost, da sodeluje pri izvedbi dokaza (ne glede na to, ali je to pravico izkoristil ali ne), ali pa takrat, ko ne obstaja nikakršna možnost za zagotovitev obdolženčevega sodelovanja pri izvedbi tega dokaza v fazi glavne obravnave (priča umrla, duševno zbolela itn). V konkretnem primeru ni šlo za tak primer, saj bi oškodovani madžarski državljan bil lahko zaslišan po zaprošenem sodišču, pred katerim bi imel možnost sodelovati tudi obdolženec in njegov zagovornik. S tem ko je sodišče prve stopnje prebralo njegovo izjavo, je kršilo pravico do kontradiktornega postopka oziroma je bil obsojenec prikrajšan v pravici do obrambe. Določbo 340. člena ZKP je namreč potrebno razlagati tako, da zakonodajalec z njo ni derogiral načela kontradiktornosti oziroma pravice obdolženca do obrambe. Utemeljeno pa nadalje zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi, da je navedena kršitev takšne narave, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP), saj je oškodovanec edina obremenilna priča, katere izjava je temelj za izrek obsodilne sodbe, pri čemer je v popolnem nasprotju z zagovorom obdolženca in gre tako nedvomno za pravno relevanten dokaz, ki bi z neposredno izvedbo oziroma možnostjo obsojenca, da priči postavlja vprašanja, ali morebitnim soočenjem lahko dobil drugačno vsebino, kot mu jo je pripisalo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo razsojo sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo to sodišče ponovno povabiti oškodovanca in neposredno izvesti dokaz z zaslišanjem na glavni obravnavi ali pa ga zaslišati po zaprošenem sodišču, kjer bo imel obsojenec zagotovljena pravna jamstva, določena v Zakonu o kazenskem postopku, Ustavi in Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na podlagi tako dopolnjenega postopka pa bo moralo ponovno razsoditi, ali je obsojenec dejanje storil ali ne.