Jedro

Tožnik v tožbi zatrjuje, da evidence toženke, na katere je oprla svojo odločitev, niso pravilne. Slednje v odgovoru na tožbo potrdi tudi toženka ter pojasni, da je v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje. Naknadno se je namreč izkazalo, da se je tožnik v azilni dom vrnil v dveh dneh od zapustitve. Glede na ugotovljeno ni izpolnjen dejanski stan iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, številka 2142-606/2026/15 (007122-18) z dne 4. 8. 2026, odpravi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

Toženka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki je tekel na podlagi tožnikove prošnje, vložene 14. 4. 2026. Ugotovila je, da je iz uradne evidence o nastanitvi prosilca za mednarodno zaščito razvidno, da je tožnik 9. 7. 2026 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, niti do dneva izdaje sklepa ničesar ni sporočil. Pri svoji odločitvi se toženka sklicuje na drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja v tem primeru šteje za umaknjeno. V šestem odstavku 49. člena ZMZ-1 je določeno, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno.

Tožba

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Navaja, da ni samovoljno zapustil azilnega doma ampak na podlagi dovolilnice oz. odločbe št. 2142-5/2026-1542-1420 (15-02) z dne 5. 8. 2026.

Odgovor na tožbo

Toženka v odgovoru na tožbo priznava, da je prišlo do napake pri evidentiranju prisotnosti tožnika. Tožnik se je vrnil v azilni dom 11. 7. 2026, a je bil vnos tega podatka v register izveden šele 5. 8. 2026.

Odločitev sodišča

Tožba je utemeljena.

Druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve tja ni vrnil. Kot je razvidno že iz besedila tega določila, je eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, ta, da zapustitev azilnega doma traja najmanj tri dni.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da evidence toženke, na katere je oprla svojo odločitev, niso pravilne. Slednje v odgovoru na tožbo potrdi tudi toženka ter pojasni, da je v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje. Naknadno se je namreč izkazalo, da se je tožnik v azilni dom vrnil v dveh dneh od zapustitve. Glede na ugotovljeno ni izpolnjen dejanski stan iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.

Sodišče je izpodbijani sklep zato odpravilo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljnjem postopku bo morala toženka postopek za priznanje mednarodne zaščite nadaljevati.

Sodišče je v sporu odločilo brez glavne obravnave. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni (več) sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Hkrati je tudi očitno, da je treba že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).