Jedro

Položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, v katerem upravičenec uveljavlja vrnitev nepremičnine, ki služi za opravljanje dejavnosti javne službe (knjižničarstva) v naravi, ima oseba, ki to službo opravlja, kot tudi ustanovitelj te javne službe.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 13.3.1995. 2. Pritožba zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 11.5.1994 se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 11.5.1994 in zavrgla predlog obeh tožnikov, da se izreče za nično delna odločba Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 12.7.1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so bili poslovni prostori, ki jih uporablja Knjižnica, v času odločanja na prvi stopnji, premoženje Občine in je bila ta tudi zavezanec za njihovo vrnitev in stranka v postopku denacionalizacije. Knjižnica pa je najemnik teh poslovnih prostorov, zato ji gredo le pravice in obveznosti iz najemne pogodbe. Vrnitev nepremičnine na obstoječe najemno razmerje ne vpliva. Zato knjižnica v tej stvari ne more varovati svojih pravnih koristi ali pravic, ker ji tega materialni predpis ne zagotavlja. Mesto, kot ustanovitelj knjižnice, pa bi bilo lahko zavezanec v konkretnem denacionalizacijskem postopku samo v primeru, če bi bili poslovni prostori pred uveljavitvijo Zakona o zavodih premoženje knjižnice in bi po določbah 65. člena tega zakona prešli v njegovo premoženje. Ker sta navedeni predlog za ugotovitev ničnosti vložili osebi, ki v pravnomočno končanem postopku denacionalizacije nista bili udeleženi kot stranki in ker po določbah ZDen niti nista mogli biti stranki v tem postopku, bi moral prvostopni organ njun predlog zavreči, ne pa o njem meritorno odločiti. Zato je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in je na podlagi določb 1. in 3. odstavka 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri mora upravni organ vselej upoštevati ničnost tudi po uradni dolžnosti, sama preizkusila obstoj ničnostnih razlogov delne odločbe z dne 12.7.1993. Ugotovila je, da navedena odločba ne vsebuje nepravilnosti ali nezakonitosti, zaradi katerih bi bil pritožbeni upravni organ po uradni dolžnosti dolžan izreči odločbo za nično.

S tožbo v upravnem sporu oba tožnika izpodbijata navedeno odločbo in navajata, da sta jima tako prvostopni organ kot tožena stranka ves čas postopka nezakonito odrekala pravico nastopanja kot strankama v postopku in sicer mestu kot zavezancu in knjižnici kot stranskemu udeležencu. Nadalje navajata:

1. Mesto je ustanovitelj knjižnice. Knjižnica je javni zavod. Po 1. odstavku 65. člena Zakona o zavodih je postalo premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz 1. odstavka 62. člena tega zakona, ki nadalje dela kot zavod, s 1.4.1991 lastnina ustanovitelja te organizacije. Torej z navedenim datumom je mesto postalo lastnik premoženja, s katerim je upravljala knjižnica, kar pomeni, da je mesto tudi zavezanec v denacionalizacijskem postopku, katerega predmet so poslovni prostori knjižnice.

2. Knjižnici, ki je javni zavod, daje položaj stranke v postopku denacionalizacije 1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen, posredno pa tudi določba 25. člena ZDen, ker se je vrednost nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, bistveno povečala zaradi investicijskih vlaganj knjižnice, kar lahko vpliva na način vrnitve te nepremičnine. 3. Tožena stranka ni s pravnega in ne z dejanskega vidika utemeljila razlogov, zakaj šteje, da izpodbijana odločba ni nična. Tožnika trdita: a) da bi izvršitev sporne delne odločbe lahko povzročila dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka 267. člena ZUP), saj v tem primeru prenos lastninske pravice v nasprotju s 1. odstavkom 19. člena ZDen - 65. člen Zakona o zavodih pomeni protipravno dejanje, na podlagi katerega nastanejo elementi za kaznivo dejanje po zakonu; b) da delne odločbe ni mogoče izvršiti, ker obstoja pravna nezmožnost oziroma nedopustnost izvršitve (3. točka 267. člena), ker po 4. odstavku 65. člena Zakona o zavodih, dokler ne bodo s posebnimi zakoni opredeljene javne službe in urejena vprašanja glede razpolaganja s premoženjem, ki je kot javna lastnina namenjeno za opravljanje javnih služb, ni dovoljena odtujitev ali sprememba namembnosti nepremičnin, ki po prvem odstavku istega člena postanejo javna lastnina v upravljanju javnih zavodov. Ker nova tovrstna zakonodaja še ni sprejeta, pomeni prenos lastninske pravice kršitev prisilnega predpisa, posledično pa ničnost odločitve; c) je v delni odločbi taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost - prisilna narava prepovedi (5. točka 267. člena ZUP).

Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi, da sta obe, tako prvostopna kot tudi drugostopna odločba, nični.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Zmotno je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je prvostopni organ nepravilno odločil, ko je zavrnil zahtevo tožečih strank za ugotovitev ničnosti odločbe, ker nista bili stranki v postopku in ker tudi sicer po določbah ZDen nista mogli biti stranki v postopku, zaradi česar bi moral zahtevek zavreči. Razlogi, na katere tožena stranka v tem primeru opira svojo odločitev, so brez pravne podlage. Ni sporno, da sta obe stranki še v postopku denacionalizacije uveljavljali položaj stranke v tem postopku na podlagi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, po kateri v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti nepremičnine, če ta služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali služb s področij zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ali če bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Iz navedene zakonske določbe sledi, da obstoj ovire iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni odvisen od vprašanja, v čigavo premoženje ta nepremičnina spada, kot to navaja tožena stranka, ampak od vprašanja, ali ta nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti javne službe. Če del nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, služi taki dejavnosti, v tem primeru knjižničarski dejavnosti, ki jo opravlja Knjižnica in če je Mesto njen ustanovitelj, čemur je očitno sledil prvostopni organ, ko je obema tožečima strankama priznal položaj strank v postopku, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi, glede navedenega ni ugotovila drugačnega dejanskega stanja, je po mnenju sodišča prvostopni organ pravilno ravnal, ko je o stvari meritorno odločil. S pravnega vidika pa sodišče tudi nima pomislekov k razlogom, s katerimi je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožečih strank za ugotovitev ničnosti delne odločbe Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 12.7.1993 in jih zato, v izogib ponavljanju v sodbi, ponovno ne navaja. V zvezi s tožbeno navedbo, da je mesto kot ustanovitelj knjižnice v tem primeru tudi zavezanec v tem denacionalizacijskem postopku, pa sodišče pripominja, da bi ta bil zavezanec le v primeru, če bi bila nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, pred uveljavitvijo Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91) premoženje v upravljanju knjižnice (65. člen), kar pomeni, da je imela na tej nepremičnini pravico uporabe knjižnica. Tega pa tožeča stranka izrecno ne zatrjuje, niti ni v tej smeri ponudila ustreznega dokaza. Ker je sodišče v upravnem sporu presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita in ker je bilo po mnenju sodišča, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji pravilno odločeno in ker to dopušča tudi narava stvari, je sodišče na podlagi 2. in 3. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo in o stvari meritorno odločilo, kar pomeni, da toženi stranki ni treba izdati nove odločbe. ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).