Jedro

Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnih ukrepih spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega A. A. s sodbo I K 46273/2022 dne 10. 10. 2022 spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, izvršenega v sostorilstvu. Izreklo mu je eno leto in dva meseca kazni zapora, stransko denarno kazen in stransko kazen izgona tujca iz države, ter varnostni ukrep odvzema predmetov. Odločilo je tudi o stroških postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 46273/2022 dne 12. 1. 2023 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Zahtevo vlaga, kot navaja, zaradi vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, in kršitev Ustave ter Evropske konvencije za človekove pravice. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da mu zniža izrečeno kazen zapora in denarno kazen, "razveljavi" oziroma zniža kazen izgona tujca iz države ter „vrne zaseženi telefon.“ Podredno predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo razveljavi.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki predlaga, naj sodišče zahtevo zavrne.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

5. V pretežnem delu je vsebina zahteve presplošna in ne izpolnjuje zahtev načela dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP. Zato nanjo v teh delih ni mogoče vsebinsko odgovoriti. Zahteva je v teh delih zasnovana generično in se ne opredeljuje do pravnih stališč, ki bi jih sodišči sprejeli v izpodbijani sodbi ali v postopku pred njo. To velja: (i) za navedbe na 2. in 3. strani zahteve (kjer o generičnosti zahteve pričajo tudi omembe odvzema vozila, ki obsojencu sploh ni bil izrečen); (ii) za navedbe glede kaznivega dejanja iz 308. člena KZ-1 (4. stran zahteve); in (iii) deloma za navedbe glede kazenske sankcije, kjer v uvodnem odstavku v pretežnem delu povzema svoje navedbe v besedi strank in razloge prvostopenjske sodbe.

6. Vložnik dovolj določno zatrjuje, da sodišče pri izbiri kazenski sankcij ni upoštevalo: (i) pri izreku izgona tujca iz države: razmer v obsojenčevi državi in tveganja sankcij zaradi udeleževanja protestov; (ii) pri izreku kazni zapora in denarne kazni pa: osebnih razmer (mladost, nekaznovanost, brezposelnost, zadolženost) in družinskega položaja (skrb za bolnega očeta, nepokretno mamo, brata in sestro z njenim otrokom).

Pri zatrjevanju teh okoliščin se vložnik sklicuje na 374. člen ZKP, kasneje pa tudi, da naj bi sodišče prve stopnje te okoliščine spregledalo na način, ki bi nakazoval kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa je iz razlogov sodbe mogoče prepoznati, da sodišče teh okoliščin ni spregledalo in da je navedlo, katere izmed njih je upoštevalo pri izbiri in odmeri sankcije (8. - 12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, vključno z razlogi o učinkih obsojenčeve prošnje za azil na izrek stranske kazni izgona). Izpodbijana sodba ima zadostne razloge glede odločb o kazenskih sankcijah. Vložnikove navedbe zato ostajajo v mejah izpodbijanja primernost izbire in odmere kazenskih sankcij, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče, dokler sodišče v sodbi ne preseže meja, ki jih določa zakon (1. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP). V obravnavanem primeru temu ni tako.

7. V zvezi z izrekom varnostnega ukrepa odvzema mobilnega telefona vložnik, na eni strani, zatrjuje, da pogojev za odvzem sploh ni (glede na vsebino podatkov in izostanek ponovitvene nevarnosti), na drugi strani pa, da sodba nima razlogov o pogojih iz prvega odstavka 73. člena KZ-1. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je prvostopenjsko sodišče odvzem telefona oprlo na dejansko ugotovitev, da ga je obsojenec uporabljal za izvršitev kaznivega dejanja (13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Temu je pritrdilo tudi višje sodišče: ugotovitev o nevarnosti, da bi bil telefon ponovno uporabljen pri kaznivem dejanju, je oprlo zgolj na dejstvo, da ga je obsojenec uporabljal pri izvršitvi kaznivega dejanja (9. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). V teh razlogih je mogoče prepoznati materialnopravno stališče obeh sodišč in - v mejah tega stališča - so razlogi za odločbo o odvzemu predmetov zadostni. Kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni.

Vendar pa obe sodišči spregledata, da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju ne zadošča (glej sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53470/2020 z dne 7. 4. 2022 in I Ips 41298/2018 z dne 22. 12. 2022). Materialnopravno izhodišče, na katerega sta sodišči oprli odločbo o varnostnem ukrepu, je zato napačno. Vrhovno sodišče je zato sledilo vložniku in – vezano na dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi – slednjo v odločbi o varnostnih ukrepih spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče. C.

8. Ker je zahteva deloma utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o varnostnem ukrepu.

9. Odločitev je bila sprejeta soglasno.