Jedro

Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Res je sicer, kar navaja pritožnik, da je v določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1 navedeno, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem vzeti, če so storilčeva last, res pa je tudi, da je v drugem odstavku iste določbe navedeno, da se smejo predmeti iz prvega odstavka 73. člena ZKP vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi in da pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta. V času odločanja oz. izreka prvostopenjske sodbe, v kateri je vsebovana tudi odločba o odvzemu predmetov sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega podatka o tem, da bi zaseženi telefon ne bil obtoženčeva last, pa tudi sicer iz vsebine zapisnika o zasegu predmetov z dne 10.11.2021 (list. štev. 17) izhaja, da obtoženec na zapisnik o zasegu ni imel nobenih pripomb, lastništvu telefona pa ni osporaval niti v poznejših fazah postopka. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP sme sicer pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Pritožnik tega v svoji pritožbi ne stori, zato so njegove pritožbene navedbe neupoštevne.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženec oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo kazen dve leti in desetih mesecev zapora in denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 5,00 EUR oz. v skupni višini 1.250,00 EUR, za katero je sodišče sklenilo, da jo je dolžan obtoženec plačati v roku treh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 10,00 EUR denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po 48.a členu je sodišče obtoženemu izreklo kazen izgona tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56.čl. KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 10.11.2021 od 17.23 ure dalje, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa odvzelo mobilni telefon ter vstavljeno SIM kartico VIP. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroškov zagovornice po uradni dolžnosti ter sodne takse za sodbo in sklepe.

2. Zoper to sodbo se in sicer, kakor je videti vsebinsko, zaradi pritožbenega razloga po 2. točki 370. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona), pritožuje obtoženec sam. Navaja, da zaseženi telefon ni njegova last in v dokazilo tej trditvi prilaga pogodbo, sklenjeno dne 18.9.2020 med družbo B. in C. C., ki je dejanska lastnica telefona. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pod točko 4 izreka razveljavi in telefon vrne dejanski lastnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Res je sicer, kar navaja pritožnik, da je v določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1 navedeno, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem vzeti, če so storilčeva last, res pa je tudi, da je v drugem odstavku iste določbe navedeno, da se smejo predmeti iz prvega odstavka 73. člena ZKP vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi in da pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v času odločanja oz. izreka prvostopenjske sodbe, v kateri je vsebovana tudi odločba o odvzemu predmetov sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega podatka o tem, da bi zaseženi telefon ne bil obtoženčeva last, pa tudi sicer iz vsebine zapisnika o zasegu predmetov z dne 10.11.2021 (list. štev. 17) izhaja, da obtoženec na zapisnik o zasegu ni imel nobenih pripomb, lastništvu telefona pa ni osporaval niti v poznejših fazah postopka. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP sme sicer pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Pritožnik tega v svoji pritožbi ne stori, zato so njegove pritožbene navedbe neupoštevne, v posledici česar je bilo potrebno njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

5. Glede na to, da je obtoženec uveljavljal pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusiti tudi v odločbi o kazenski sankciji, tako, kakor to veleva določba 386. člena ZKP. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima.

6. Tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno obtoženčevo pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

7. Kljub temu, da pritožnik s pritožbo ni uspel, ga je sklenilo pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec v času prijetja poklic imel, da je prejemal dohodek v znesku od 270 do 330 EUR, da je brez premoženja in da mora preživljati dva mladoletna otroka. Glede na to je na mestu ocena, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnil biti ogroženo obtoženčevo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je po zakonu preživljati dolžan.