Jedro

Upravni organ bi moral ob upoštevanju 3. odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki določa okoliščine, ki jih mora inšpektor upoštevati pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe izvesti postopek, v katerem bi ugotovil, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonito navoženo zemljino.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06113-543/2009-35 z dne 8. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Inšpektoratu RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno odločbo pod točko 1. tožeči stranki naložil, da mora v roku do 31. 12. 2010 odstraniti zemeljski izkop, ki ga je nezakonito vnesla na zemljišča s parc. št. 2316, 2317, 2320, 2750, 2752, 2753, 2755, 2756, 2757, 2758, 2759/1, 2759/2 in 2762, vse k.o. ... Pod 2. točko izreka je tožeči stranki naložil, da mora o opravljeni odstranitvi takoj obvestiti inšpektorja, ki je izdal izpodbijano odločbo, pod točko 3. pa da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da je po uradni dolžnosti uvedel postopek inšpekcijskega nadzora v zvezi z okoljevarstvenim dovoljenjem za vnos zemeljskega izkopa na zemljišče zgoraj navedenih parcel, ki so delno v lasti Republike Slovenije in v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, delno pa v lasti tožeče stranke. Po opravljenem inšpekcijskem pregledu na kraju samem in pregledu dokumentacije, ki se nanaša na vnos zemeljskega izkopa je po ugotovitvi, da tožeča stranka na sporna zemljišča vnaša zemeljski izkop v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem, s čemer presega pravila ravnanja, kar po določbi točke 6.1 prvega odstavka 3.člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06-uradno prečiščeno besedilo, 66/06-odl.US, 70/08 in 108/09 – ZVO-1) predstavlja čezmerno obremenjevanje okolja, dne 12. 10. 2009 izdal odločbo št. 06113-677/2009-20, s katero je tožeči stranki prepovedal nadaljnje vnašanje zemeljskega izkopa. Ker z navedeno odločbo inšpektor tožeči stranki ni odredil vseh predvidenih ukrepov za odpravo ugotovljenih nepravilnosti je na podlagi 1. odstavka 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 26/06-uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 47/09-odl.US in 8/10 – ZUP) po uradni dolžnosti izdal dopolnilno odločbo, s katero je na podlagi 1. točke 1. odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja ter 1. alinee 1. odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07-uradno prečiščeno besedilo – ZIN) tožeči stranki naložil odstranitev nezakonito vnesenega zemeljskega izkopa iz zemljišč, ki so predmet tega postopka. Izpodbijano odločbo je izdal glede na to, da so bila v postopku inšpekcijskega nadzora že ugotovljena vsa dejstva pomembna za odločanje brez novega ugotovitvenega postopka, pri določitvi roka izvršitve ukrepa pa je bilo upoštevano načelo sorazmernosti, kot je opredeljeno v 7. členu ZIN.

Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije je s svojo odločbo št. 0613-38/2010/2 z dne 29.11. 2010 izrek izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje dopolnilo s 5. točko, ki se glasi: S to odločbo se dopolni odločba inšpektorja za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06113-543/2009-7 z dne 10. 7. 2009. V ostalem delu pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je bilo z odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 10. 7. 2009 že pravnomočno odločeno o nezakonitosti vnosa zemljine na sporna zemljišča. Izpodbijana odločba je le dopolnitev inšpekcijskega ukrepa izrečenega s pravnomočno odločbo, zato dodatno ugotavljanje dejanskega stanja ni bilo potrebno. Ker iz izreka izpodbijane odločbe ni bilo mogoče ugotoviti, katera odločba se z njo dopolnjuje, jo je upravni organ druge stopnje v skladu z določbami 1. odstavka 251.člena ZUP dopolnil. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Prvostopenjskemu organu očita, da je izpodbijano odločbo izdal na podlagi v inšpekcijskem postopku pridobljene dokumentacije, ki je nepopolna. Pred izdajo izpodbijane odločbe ni preveril vseh dejstev, pomembnih za odločanje. Zatrjuje, da je bil vnos spornega zemeljskega izkopa izvršen v skladu s pridobljenimi dovoljenji, zato je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z načelom materialne resnice, saj dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo niso bila pravilno ugotovljena. Ugovarja tudi roku za izpolnitev izpodbijane odločbe, ki naj bi bil določen v nasprotju s 7. členom ZIN. Izvršitev odločbe namreč ni mogoče izvesti do zahtevanega roka, saj je ta rok prekratek, pri samem ukrepu pa niso bile upoštevane možnosti izvedbe ukrepa in stroški, ki bodo s tem nastali tožeči stranki. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi.

Tožeča stranka je po tem, ko je bila njena zahteva za izdajo začasne odredbe z dne 19. 1. 2011 s sklepom opr. št. III U 14/2011-2 z dne 25. 1. 2011 pravnomočno zavrnjena, dne 23. 3. 2011 skladno z določbo 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 19/08-odl.US, 107/09-odl.US in 62/10 – ZUS-1) podala nov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, da se odloži izvršitev izpodbijane dopolnilne odločbe do izdaje pravnomočne odločbe z utemeljitvijo, da ji bi zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala nenadomestljiva škoda. Sodišče je s svojim sklepom opr. št. III U 14/2011-15 z dne 30. 3. 2011 zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s svojim sklepom opr. št. I Up 189/2011 z dne 14. 4. 2011 pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep tega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je odločba inšpektorja za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06113-543/2009-37 z dne 10.7. 2010, s katero je bil ugotovljen nezakoniti vnos zemeljskega izkopa na spornih zemljiščih, postala dokončna in pravnomočna, zato so vsi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z nezakonitim vnosom zemljine na sporna zemljišča neupoštevni, saj je bilo o tem v istem inšpekcijskem postopku že pravnomočno odločeno.

V zvezi z izpodbijano dopolnilno odločbo s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da do 31. 12. 2010 odstrani nezakonito navoženo zemljino, pa sodišče ugotavlja, da je v 2. odstavku 220. člena ZUP določeno, da se lahko, če so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločitev, izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka. Zato bi moral upravni organ prve stopnje, ob upoštevanju 3. odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki določa, da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti, odpravi nepravilnosti, pred izdajo izpodbijane delne odločbe izvesti postopek v katerem bi ugotovil v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonito navoženo zemljino. Ker tega upravni organ prve stopnje ni storil, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tudi ni navedel razlogov za rok, ki ga je določil tožeči stranki za odstranitev nezakonito navožene zemljine je izpodbijana odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, to je kršitev, ki se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da so razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi, tako da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZUP, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo upoštevaje 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: V 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Eden o zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe je, da še ni izdana pravnomočna odločba. Ker je sodišče v točki 1 izreka te sodbe tožbi tožeče stranke ugodilo in je sodba postala, v skladu z določbami ZUS-1 pravnomočna, ni več pogojev za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je bilo treba zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavreči, saj tožeča stranka za njeno izdajo ne izkazuje več pravnega interesa.

K točki 3 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljnjem besedilu Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožečo stranko je v postopku zastopal odvetnik, zato se tožeči stranki priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).