Jedro

Pridobitev prometnega dovoljenja in vpis oziroma izbris iz registra vozil ne morejo imeti stvarnopravnega pomena, ki ga ima npr. zemljiškoknjižni vpis pri nepremičninah. V konkretnem primeru pa je ravnanje tožnika, tj. odjava avtomobila iz registra vozil pred izdanim sklepom o davčni izvršbi, lahko pomembno iz dokaznega vidika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana odločba se v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se odločba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje tožbo glede zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrglo (I. točka izreka), v okviru II. točke izreka pa je tožbeni zahtevek glede ugotovitve tožnikove lastninske pravice na osebnem vozilu znamke BMW X5, ident. št. xy zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 807,50 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper omenjeno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik in v bistvenem navaja, da mu ni bilo dano sodelovati v sodnem postopku. Na narok namreč ni pristopil zaradi delovnih obveznosti. Dodaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje M. S. in M. B., ki bi vedela povedati, kdaj je tožnik v družbi A. d.o.o. sporni avto kupil, komu je plačal kupnino, kdaj je avto oddal v komisijsko prodajo ter kakšen je bil dogovor v zvezi s kupnino. Tudi v pritožbi vztraja pri trditvah, da je bil lastnik osebnega avtomobila ter da lastništvo ni prenehalo z odjavo registracije. Dodaja, da je lastništvo na vozilu mogoče dokazovati le s podatki pridobljenimi iz javnih evidenc ter meni, da bi se sodišče moralo opredeliti tudi do komisijske prodaje spornega vozila.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje glede (delnega) zavrženja tožbe v okviru I. točke izreka je pravilna, saj odločanje o dopustnosti davčne izvršbe ni predmet pravdnega postopka. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti, sodbo(1) sodišča prve stopnje pa potrditi (353. člen ZPP).

6. V skladu s prvim odstavkom 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. Izročitev premičnine se na podlagi drugega odstavka 60. člena SPZ šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino, kot tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela, ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev. Za pridobitev lastninske pravice na premičnini na podlagi pravnega posla morajo biti tako izpolnjeni naslednji pogoji: veljaven pravni naslov (zavezovalni pravni posel), sporazum strank o prenosu lastninske pravice z izročitvijo v posest (razpolagalni pravni posel) in razpolagalna sposobnost prenosnika.

7. Tožnik trdi, da je sporni avtomobil kupil v letu 2008. Tožena stranka njegovi lastninski pravici v tem obdobju ne nasprotuje (odgovor na tožbo, list. št. 11), trdi pa, da tožnik v času davčne izvršbe (dne 12.1.2010) ni bil več lastnik, saj je osebni avtomobil dne 2.12.2009 odjavil iz registra, vozilo pa izročil v posest družbi A. d.o.o.. Glede na to da torej tožena stranka priznava tožnikovo lastništvo spornega osebnega vozila v času od nakupa do njegove odjave iz registra motornih in priklopnih vozil, je izhodišče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v zvezi z lastništvom izkazati določen zavezovalni pravni posel (npr. kupoprodajno pogodbo), materialnopravno zmotno. Med strankama je namreč glede na njune trditve sporno zgolj, ali je tožnik ostal lastnik tudi v času davčne izvršbe. Tožnik trdi namreč, da je avtomobil v posest družbi A. d.o.o. izročil z namenom komisijske prodaje in ne z namenom prenosa lastništva. Tožena stranka pa nasprotno meni, da je bila sklenitev komisijske pogodbe fiktivna, stranki pogodbe pa sta z njo zgolj prikrili prodajo oziroma nakup avtomobila po sistemu menjave „staro za novo“.

8. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, pridobitev prometnega dovoljenja in vpis oziroma izbris iz registra vozil ne morejo imeti stvarnopravnega pomena, ki ga ima npr. zemljiškoknjižni vpis pri nepremičninah. V konkretnem primeru pa bi bilo ravnanje tožnika, tj. odjava avtomobila iz registra vozil pred izdanim sklepom o davčni izvršbi, lahko pomembno iz dokaznega vidika (glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2869/2011). Bistveno pa je, da je na toženi stranki dokazno breme, da tožnik v času davčne izvršbe ni bil več lastnik avtomobila, sodišče prve stopnje pa se bo moralo opredeliti tudi do trditev in dokazov, ki jih v tej smeri slednja že ponudila.

9. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa omenjenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in odločbo sodišča prve stopnje v II in III.(2) točki izreka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, na kakšni podlagi se je sporno vozilo BMW X5 v času davčne izvršbe nahajalo v posesti davčnega zavezanca, oziroma presoditi, ali je bila lastninska pravica prenešena na davčnega zavezanca (kot to zatrjuje tožena stranka).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) V tem delu je šlo sicer pravilno za sklep.

(2)Torej (v skladu s četrtim oziroma tretjim odstavkom 165. člena ZPP) tudi glede odločitve o pravdnih stroških.