Jedro

Sodna odločba ne more biti izvršljiva dokler se tisti, ki ga zavezuje, z njo vsaj ne seznani. Omejitev ukrepa na obdobje treh mesecev od dne izdaje sklepa je napačna. Udeleženec, zoper katerega je ukrep po ZPND izrečen, ga lahko začne izvrševati šele tedaj, ko se z njim seznani. To pa je tedaj, ko mu je odločba vročena.

Izrek

Pritožbi predlagateljice se ugodi in se izpodbijani sklep v IV. točki izreka spremeni tako, da izrečeni ukrep velja tri mesece od vročitve sklepa z 20. 8. 2015 nasprotnemu udeležencu.

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep z 8. 10. 2015 potrdi.

Nasprotni udeleženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z 20. 8. 2015 je sodišče prve stopnje v skladu z 19. in 21. členom Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) odločilo, da mora nasprotni udeleženec predlagateljici (in skupnima otrokoma) v izključno uporabo prepustiti stanovanje na naslovu M. z atrijem. Opustiti mora vsa dejanja, ki bi oteževala ali ovirala uporabo stanovanja. Sodišče mu je prepovedalo vstopiti v stanovanje in se zadrževati v bližini hiše. Poleg tega je sodišče nasprotnemu udeležencu prepovedalo približevati se in zadrževati ob kraju predlagateljičine zaposlitve. Odločilo je, da ukrepi veljajo do 20. novembra 2015. V preostalem je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo (v tem delu je sklep pravnomočen).

2. Z izpodbijanim sklepom z 8. 10. 2015 je sodišče zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper svoj sklep z 20. 8. 2015 in njegov predlog, da se predlagateljici za čas izključne uporabe stanovanja naloži, naj mu plačuje 300,00 EUR nadomestila mesečno.

3. Zoper sklep z 20. 8. 2015 se pritožuje predlagateljica. Opozarja, da je sodišče sklep izdalo 20. 8. 2015, predlagateljici je bil vročen 24. 8. 2015 in kolikor ve, ob vložitvi pritožbe še ni bil vročen nasprotnemu udeležencu. To pomeni, da predlagateljica z otrokoma stanovanja še ne more uporabljati. Zaradi tega ukrep v resnici ne bo trajal izrečene tri mesece. Predlagateljica meni, da lahko obdobje, na katerega se nanaša ukrep, prične teči šele od tedaj, ko lahko predlaga izvršbo, če se nasprotni udeleženec odločitvi sodišča ne podredi. To pa je šele od takrat, ko je odločba vročena nasprotnemu udeležencu.

4. Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo predlagateljice in predlagal zavrnitev njene pritožbe.

5. Zoper sklep z 8. 10. 2015 se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje nasprotni udeleženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru in sklep z 20. 8. 2015 razveljavi ter hkrati ugodi njegovemu predlogu, da mu mora predlagateljica za čas od 20. 8. 2015 do 20. 11. 2015 plačevati 300,00 EUR mesečnega nadomestila za uporabo stanovanja.

Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali je bil nasilen do predlagateljice. Dokazna ocena se mu ne zdi sklenjena niti prepričljiva, saj v pretežni meri temelji le na izpovedih udeležencev postopka, ne pa tudi na ostalem dokaznem gradivu. Sodišče se sklicuje zgolj na enkratni dogodek, ki ga nasprotni udeleženec ves čas priznava. Tudi listinski dokazi se nanašajo le na ta dogodek. Predlagateljica poškodbe ne izkaže, saj obvestilo o telesni poškodbi ni zdravstvena dokumentacija, ki bi dokazovala nastanek poškodbe. Na obvestilu so navedene le diagnoze, ne pa zunanji videz domnevnih poškodb.

Če bi bil nasprotni udeleženec res večkrat fizično nasilen nad predlagateljico, bi bilo življenjsko logično, da bi že prej poiskala zdravniško pomoč. Šlo je za obojestransko prerekanje.

Sodišče je spregledalo, da udeleženca preko telefonskih sporočil mirno komunicirata glede stikov nasprotnega udeleženca z otrokoma, ki jih predlagateljica neutemeljeno in nezakonito preprečuje. Takšno ravnanje vodi v odtujitev med očetom in otrokoma.

Pritožnik se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je to, da je 30. 8. 2015 prišel v stanovanje, kršitev prepovedi približevanja, saj se je prej prepričal, da ni nikogar doma.

Napačno je še stališče sodišča prve stopnje, da ni treba z vidika načela sorazmernosti tehtati interesov povzročitelja.

Pritožnik tudi meni, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za plačilo nadomestila za izključno uporabo stanovanja. Razlaga sodišča prve stopnje je materialnopravno zgrešena. ZPND z razlogom vsebuje določbo o možnosti plačila nadomestila za izključno uporabo, saj gre v takšnem primeru za grob poseg v ustavne pravice domnevnega povzročitelja in je v skladu z načelom pravičnosti, da prejme nadomestilo za to, da mu je uporaba stanovanja preprečena. Sodišče ni tehtalo, ali je ugoditev zahtevku nasprotnega udeleženca v skladu z načelom pravičnosti ali ne, ampak je izhajalo iz očitno nepravilnega materialnopravnega izhodišča, da praktično v nobenem primeru ne more priti do situacije, ko bi bil domnevni povzročitelj nasilja upravičen do nadomestila za izključno rabo stanovanja. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da ne plačuje kredita za sporno stanovanje le predlagateljica, ampak tudi nasprotni udeleženec, ki tudi redno prispeva za potrebe otrok. Nobenega razloga ni za to, da ne bi udeleženca zdaj, ko je partnerski odnos med njima razčiščen, živela na istem naslovu.

6. Predlagateljica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba predlagateljice je utemeljena; pritožba nasprotnega udeleženca ni utemeljena.

O pritožbi predlagateljice

8. V skladu s 4. odstavkom 19. člena ZPND sodišče časovno omeji trajanje ukrepov iz 1. odstavka na največ šest mesecev; žrtev pa lahko predlaga še podaljšanje za največ šest mesecev. Zakon na določa, kdaj začne ukrep učinkovati in kateri je torej tisti trenutek, od katerega začne teči zakonski rok. Na to dilemo je treba odgovoriti s splošnimi stališči o učinkovanju sodnih odločb. Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti.(1) Izvršbo dovoli sodišče tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni postala pravnomočna, če zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.(2) ZPND določa, da pritožba zoper ukrep, ki ga izreče sodišče, ne zadrži izvršitve ukrepa (5. odstavek 19. člena ZPND). Vendar sodna odločba ne more biti izvršljiva dokler se tisti, ki ga zavezuje, z njo vsaj ne seznani. Predlagateljica zato utemeljeno izpostavlja, da je omejitev ukrepa na obdobje treh mesecev od dne izdaje sklepa napačna. Udeleženec, zoper katerega je ukrep po ZPND izrečen, ga lahko začne izvrševati šele tedaj, ko se z njim seznani. To pa je tedaj, ko mu je odločba vročena. Tedaj se je dolžan odločbe držati in zavezo izpolniti, pred tem pa izrečeni ukrep predlagatelju še ne nudi varstva, zaradi česar rok iz 4. odstavka 19. člena ZPND tudi še ne teče. 9. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo navaja, da sodna praksa o tem vprašanju ni enotna. To sodišče sprejema stališče, ki je bilo izrecno zavzeto v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 916/2014 z 2. 4. 2014. V drugih zadevah, tudi tistih, na katere se sklicuje nasprotni udeleženec, višje sodišče s tem vprašanjem niti ni bilo soočeno, saj začetek učinkovanja ukrepa v pritožbi ni bil izpodbijan. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbi predlagateljice v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da ukrep velja od takrat, ko je bil nasprotni udeleženec seznanjen z odločbo, to pa je od takrat, ko mu je bila vročena.

O pritožbi nasprotnega udeleženca

10. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna in analitična in v celoti ustreza metodoloških napotkom 8. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, ampak se je oprlo le na izpovedi strank in prič. Kompleksna dokazna ocena na 8., 9. in 10. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej vsebuje konkretne razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje verjame izpovedi predlagateljice, in o tem, zakaj ne verjame izpovedi nasprotnega udeleženca, nato o tem, v čem so sodišče prepričale priče, nazadnje pa še oceno teh dokazov v luči obvestila o telesnih poškodbah. Katere dokaze bi moralo sodišče prve stopnje še oceniti, pritožnik niti ne pove.

11. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo prizadeti izpovedi predlagateljice, ki sta jo potrdili izpovedi zaslišanih prič A. A. in B. B., ni pa verjelo izpovedi nasprotnega udeleženca, ki je svoje nasilje sicer delno priznaval, pa ga minimaliziral in opravičeval z ravnanjem predlagateljice, je prav tako prepričljiva in življenjsko sprejemljiva.

12. Pritožnik priznava nasilni dogodek z 2. 6. 2015. Višje sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil ta dogodek vrh nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico, ki se je začelo z občasnim besednim nasiljem in se stopnjevalo v večurna zasliševanja. Tem so se pridružile klofute, nazadnje pa je nasilje ekskaliralo v dogodku 2. 6. 2015. Iz obvestila o telesni poškodbi (priloga C 1 v spisu) je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo o tem, kakšne poškodbe je nasprotni udeleženec tedaj povzročil predlagateljici. Pritožbene navedbe, da obvestilo zdravnika ne vsebuje opisa oziroma zunanjega videza poškodb, ampak le diagnoze, so neresne. Kako drugače kot z opisom (in hkrati diagnozo) “udarnine leve spodnje veke, leve ličnice, levih senc in levega uhlja“ naj zdravnik opiše udarnine oziroma njihov videz, pritožbenemu sodišču ni jasno.

13. To, da se žrtev nasilja ne zoperstavi ob prvih nasilnih ravnanjih, ni neobičajno, ampak, žal, prej nasprotno. V zaključek, da je bil nasprotni udeleženec do predlagateljice nasilen, torej višje sodišče ne dvomi.

14. Glede na ugotovljeno in ob tem, ko predlagateljica skrbi za majhna otroka, rojena v letu 2008 in 2011, je neutemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da sodišče prve stopnje ni pretehtalo, ali so izrečeni ukrepi sorazmerni. Izrečeni ukrepi so nedvomno sorazmerni jakosti nasilja, ki je bila precejšnja, saj je morala predlagateljica pred njo pobegniti. Po drugi strani omogočajo predlagateljici, da čim prej trajno uredi razmere, do tedaj pa majhnima otrokoma dajejo pomembno kontinuiteto življenjskega okolja. Poseg v ustavno varovano lastninsko pravico nasprotnega udeleženca je torej utemeljen z na enaki ravni varovanimi pravicami predlagateljice do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti ter pravicami otrok, ki uživajo posebno varstvo in skrb.

15. Slednje je po prepričanju višjega sodišča tudi eden od pomembnih argumentov za pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da ni na mestu, da bi morala predlagateljica nasprotnemu udeležencu plačati nadomestilo za trimesečno izključno uporabo stanovanja. Nasprotni udeleženec ne trdi, da bi takšno nadomestilo plačeval ali bil pripravljen plačevati za čas, ko je sam izključno uporabljal taisto stanovanje. Poleg tega je treba upoštevati okoliščino, da predlagateljica predlaga prepustitev stanovanja v izključno uporabo njej sami ter otrokoma. Ob tem, ko je nasprotni udeleženec tisti, ki je bil nasilen do predlagateljice, na njeni strani pa sodišče prve stopnje ni našlo nasilnega ravnanja, tudi višje sodišče ocenjuje, da ne bi bilo pravično, če bi morala predlagateljica za čas izključne uporabe stanovanja plačati nadomestilo.

16. S tem je odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, ki terjajo odgovor pritožbenega sodišča (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožba nasprotnega udeleženca torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

17. Nasprotni udeleženec priglaša pritožbene stroške. V skladu z določbo 1. odstavka 35. člena ZPP jih krije sam.

Op. št. (1): 1. odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) Op. št. (2): 4. odstavek 19. člena ZIZ