16. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 16. oktobra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 246/2000 z dne 9. 11. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, po kateri ni dovoljena obnova postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja po uradni dolžnosti, ker je že preteklo pet let od izdaje lokacijskega dovoljenja investitorju. Pritožnik navaja, da v postopku denacionalizacije zahteva vrnitev dela zemljišča, na katerem je po lokacijskem dovoljenju iz leta 1991 predvidena gradnja objekta. Sodišče naj bi leta 1992 ugotovilo ničnost pogodbe, s katero investitor izkazuje pravico razpolaganja z zemljiščem. Pritožnik naj bi zato predlagal obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja, vendar je prvostopenjski upravni organ njegov predlog zavrgel. Drugostopenjski upravni organ naj bi leta 1993 prvostopenjskemu upravnemu organu naložil, naj odloči o obnovi postopka po uradni dolžnosti in hkrati zavrnil njegovo pritožbo. Tožbo investitorja zoper odločbo drugostopenjskega upravnega organa naj bi Vrhovno sodišče zavrnilo šele leta 1997, torej po več kot treh letih.

Prvostopenjski upravni organ naj bi leta 1997 izdal sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti in z odločbo odpravil izdano lokacijsko dovoljenje. Na pritožbo investitorja naj bi drugostopenjski upravni organ leta 1999 odpravil sklep in odločbo prvostopenjskega upravnega organa z utemeljitvijo, da obnova postopka po preteku petih let ni več dovoljena. Upravno in Vrhovno sodišče naj bi vloženi pravni sredstvi zavrnili z obrazložitvijo, da je bila obnova uvedena po preteku roka, ki je predpisan za obnovo postopka. To naj bi pomenilo, da je bila obnova dovoljena s sklepom prvostopenjskega upravnega organa leta 1997. S takšnim stališčem se pritožnik ne strinja. Navaja, da je drugostopenjski upravni organ že leta 1993 odločil o obnovi postopka, saj je ugotovil obnovitvene razloge, jih utemeljil z dokazi in prvostopenjskemu upravnemu organu naložil, naj meritorno odloči o stvari. To naj bi izhajalo tudi iz 257. člena tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - ZUP86), zato rok za obnovo postopka ni zamujen. Pritožnik zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pritožnik hkrati očita, da pristojni organi, zlasti Vrhovno sodišče o tožbi iz leta 1994, niso odločili v zakonitem roku, zato je prišlo do zamude roka za obnovo postopka.

2.Ustavna pritožba izpodbija pravilnost sodne odločbe, ne navaja pa razlogov zakaj naj bi bilo sprejeto stališče v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijano sodbo kršena katera od človekovih pravic.

Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijano sodbo ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko v zvezi s kršitvijo pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

3.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo.

Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala, saj je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo. Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik še ni izčrpal, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in Dragica Wedam-Lukić.

Namestnik predsednice senata:

Lojze Janko