Jedro

Iz izvedeniškega mnenja in izpovedbe izvedenke izhaja, da ni moč predvideti trajanja potrebe obravnave staršev in starih staršev ter otroka. Sodišče je zato navedlo, da se bodo začeli vršiti stiki po uspešno zaključenem postopku terapevtske obravnave staršev, starih staršev in otroka, ko bo klinična psihologinja ocenila, da je prišlo do takega napredka in sodelovanja staršev in starih staršev, ki bodo omogočili samostojne stike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne, vendar se ob reševanju pritožbe izpodbijani sklep spremeni tako, da se doda: „Ob vsaki zaključeni fazi obravnave psihoterapevtka poda pisno mnenje strankam o uspešno zaključenem postopku tretmaja. Šele nato se nadaljuje z naslednjo fazo postopka vzpostavljanja stikov.“ V ostalem se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo o predlogu za spremembo stikov. Spremenilo je stike med nasprotnimi udeleženci in mladoletnim S. M., ki so že bili določeni s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. N 308/2007 z dne 22.1.2008 in sicer tako, da bodo potekali v obdobju treh mesecev vsak drugi teden ob pomoči klinične psihologinje – psihoterapevtke, pred tem pa mora biti uspešno zaključen postopek psihoterapevtske obravnave staršev, starih staršev in otroka. Po treh mesecih izvrševanja stikov pri klinični psihologinji pa se bodo stiki med otrokom, očetom ter starimi starši vršili samostojno in sicer najprej tri mesece vsako drugo soboto od 10.00 do 16.00 ure, po treh mesecih pa vsak drugi vikend od sobote od 10.00 ure do nedelje do 16.00 ure. S sklepom je sodišče tudi zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev zoper sklep o izdani začasni odredbi.

Zoper sklep se pritožujejo nasprotni udeleženci. Drugi in tretji nasprotni udeleženec nasprotujeta temu, da se ju ne obravnava samostojno, ampak skupaj s prvim nasprotnim udeležencem. Menita, da je njun status drugačen, njuna pravica do stikov samostojna in da ne potrebujeta posebne psihoterapevtske obravnave. Očitajo, da so sedaj pod sankcijo denarne kazni prisiljeni na zasebno psihoterapevtsko obravnavo, ki jo morajo sami financirati, vključno z vsemi stroški. Odločitev sodišča bi morala jasno odražati stališče, da je ravno na predlagateljici levji delež odgovornosti za nezasledovanje koristi mladoletnega S. in je zato tudi na njej dolžnost aktivnega ravnanja pod učinkovitimi sankcijami. Prvi nasprotni udeleženec pa je mnenja, da se v konkretni zadevi stvari zapletajo po nepotrebnem. Stiki z mladoletnim S. so povsem normalno potekali, dokler se predlagateljica ni odločila, da tega ne bo več dopuščala. Mladoletni S. v stiski logično sledi svoji materi, od katere je popolnoma odvisen. Sedaj, ko bo moral S. hoditi na psihoterapevtsko obravnavo v popolnoma drug kraj, k popolnoma neznanim osebam, to zagotovo ne bo dobro vplivalo nanj, saj je že tako zmeden in bo samo še dodatno zmeden ter pod stresom. Strokovna pomoč je sicer dobrodošla in verjetno tudi potrebna, vendar je vse potrebno prilagoditi mladoletnemu S. tako, da bo čim bolj prijetno, ne pa obremenjujoče. Vsi nasprotni udeleženci pa ocenjujejo, da bo odločitev, ki se izpodbija, ostala le na papirju. Mladoletni S. še ne premore toliko poguma in samozavesti, da bi se uprl predlagateljici, nasprotni udeleženci pa ga ne želijo še dodatno obremenjevati. Prvi nasprotni udeleženec šteje, da svojemu sinu najbolj pomaga na način, da sin ve, da ima očeta, da ga ima oče rad in da je vselej dobrodošel. Odločitev, ki jo je sodišče sprejelo, je zelo obremenjujoča za vse udeležence in vnaprej obsojena na neuspeh. Druga nasprotna udeleženka se zaradi slabega zdravja ni sposobna voziti v Celje in je zato zanjo odločitev iz objektivnih razlogov neizvršljiva. Prvi nasprotni udeleženec je svoje stališče že podal in ocenjuje, da bo do stikov prišlo, ko bo S. premogel dovolj moči in upa, da do takrat ne bo storjena prevelika škoda. Tretji nasprotni udeleženec se bo psihoterapevtske obravnave udeležil in poizkusil potegniti pozitivno iz vsega skupaj. Predlagajo tudi, da se določi izvajanje stikov konkretno z datumi in urami ter način predaje in prevzema mladoletnega S. Psihoterapevtske obravnave pa naj se udeležuje vsak od udeležencev tega postopka, ki to potrebuje, pri zdravniku, ki ga sam izbere, ne pa, da se ga v to sili. Napadajo tudi odločitev glede stroškov postopka, saj ni utemeljeno, da predlagateljica ni obsojena na povrnitev stroškov.

Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Med udeleženci so že potekali postopki za določitev in ureditev stikov med mladoletnim S. ter njegovim očetom in starima staršema. V konkretnem primeru je postopek pred sodiščem prve stopnje sprožila dečkova mati, ki trdi, da so stiki v breme otroku, zato naj se prekinejo. Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom (1. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1)). Po 106.a členu ZZZDR pa lahko osebe, s katerimi je otrok družinsko povezan in nanje osebno navezan in ki so primeroma naštete v 2. stavku 1. odstavka 106. člena ZZZDR pravico do stikov z njimi, če to ni v nasprotju z otrokovo koristjo. Pravica do stikov po ZZZDR torej ni oblikovana samo kot pravica staršev in starih staršev, ampak primarno kot pravica otroka, s katero se zagotavlja njegove koristi. Osnovna usmeritev našega družinskega prava pa je, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka v vseh razmerah in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Pravni standard „korist otroka“ je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera.

O stikih mladoletnega S. z nasprotnimi udeleženci je sodišče že odločalo v postopkih, vodenih pod opr. št. Np 111/2006 in N 308/2007. Na podlagi slednjega je bilo tudi odločeno, da se uredijo stiki tako, da potekajo med nasprotnim udeležencem in dečkom ob prisotnosti strokovne sodelavke v prostorih CSD Kranj. Predlagateljica pa s predlogom v tem postopku želi prenehanje izvajanja stikov, saj so v breme otroku. Sodišče je zaključilo, da stiki na centru za socialno delo v prisotnosti strokovnjakov očitno niso dosegli svojega namena in se se pokazali kot manj učinkoviti in manj primerni. Zato je odločilo, da ponovno vpeljevanje stikov prek centra za socialno delo ne bi bilo smiselno. Tako ugotovitev tudi pritožbeno sodišče sprejema. Sedaj je očitno vsem že jasno, da deček stike z očetom ter starimi starši odklanja. Vztrajanje pri izvrševanju stikov na tak način, pa bi lahko pri dečku povzročilo celo zdravstvene težave (glej izvedeniško mnenje izvedenke dr. M. K.). Takemu načinu izvrševanja stikov nasprotuje tako CSD Kranj (poročilo CSD Kranj) kot tudi izvedenec mag. D. T. Sodišče je tekom postopka postavilo dva izvedenca. Najprej izvedenko dr. M. K., ker pa je prišlo do določenih razhajanj med njenim izvedeniškim mnenjem ter mnenjem izvedenca dr. B. Z., je sodišče angažiralo novega izvedenca mag. D. T. Oba izvedenca sta si bila enotna, da bo potrebno vzpostaviti stike med otrokom ter nasprotnimi udeleženci postopno, po korakih. Da je potrebno otroka najprej vključiti v intenzivno psihoterapevtsko obravnavo pri otroškem kliničnem psihologu, in da je nujno tudi, da se v psihoterapevtsko obravnavo posamično in skupno vključita tudi oba starša in stara starša. Kasneje se bo v obravnavo vključil tudi mladoletni deček. Sodišče je zato o stikih odločilo na sledeč način: prehodno pred pričetkom izvajanja stikov pri klinični psihologinji bo mladoletni S. deležen ustrezne terapevtske obravnave v smislu pomoči pri sprejemanju očeta ter starih staršev, starša pa bosta vključena v psihoterapevtsko obravnavo, ki jo bo vodila klinična psihologinja J. B. Po treh mesecih od pričetka terapevtske obravnave staršev se bosta v delno individualno in delno skupno obravnavo vključila tudi stara starša, kasneje tudi mladoletni S. Nato bodo v obdobju treh mesecev stiki potekali vsak drugi teden ob pomoči klinične psihologinje psihoterapevtske J. B., ki bo določila termin in trajanje srečanj ter kraj srečanj. Po treh mesecih izvrševanja stikov pri klinični psihologinji pa bodo stiki med otrokom, očetom in starimi starši potekali samostojno.

Iz izvedeniškega mnenja in izpovedbe izvedenke izhaja, da ni moč predvideti trajanja potrebe obravnave staršev in starih staršev ter otroka. Sodišče je zato navedlo, da se bodo začeli vršiti stiki po uspešno zaključenem postopku terapevtske obravnave staršev, starih staršev in otroka, ko bo klinična psihologinja ocenila, da je prišlo do takega napredka in sodelovanja staršev in starih staršev, ki bodo omogočili samostojne stike. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sklep spremenilo tako, da je naložilo, da mora po vsaki zaključeni fazi obravnave terapevtka podati pisni izvid o tem, da je faza tega dela postopka uspešno zaključena, saj bo le tako mogoče zagotovo vedeti, da je posamezen postopek obravnave uspešno končan in se lahko prične izvajati naslednji.

Nasprotni udeleženci v pritožbi napadajo predvsem tisti del odločbe, ki se nanaša na terapevtsko obravnavo pri strokovnjaku, izhajajoč iz tega, da tega ne potrebujejo. Da pritožba v tem delu ni utemeljena, pa je mogoče zaključiti na podlagi mnenj strokovnjakov, ki so jih v podali postopku in sicer mnenja obeh izvedencev ter CSD Kranj. Druga nasprotna udeleženka zgolj pavšalno navaja, da se zaradi slabega zdravja ni sposobna voziti v Celje ter je taka odločitev zanjo iz objektivnih razlogov neizvršljiva. Svojih pritožbenih navedb ne konkretizira, prvostopno sodišče pa je utemeljeno obrazložilo, zakaj je določilo psihoterapevtsko J. B. iz Celja. Pritožbeno sodišče to obrazložitev sprejema in dodaja, da predstavlja celjsko okolje nevtralno lokacijo za vse udeležence v postopku. Pritožbene trditve o tem, da je v celoti krivda za neizvrševanje stikov na strani matere – predlagateljice, je ovrglo prvostopno sodišče, pred tem že izvedenci ter CSD Kranj. Na te pritožbene trditve je bilo že odgovorjeno v razlogih prvostopne sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da so nasprotni udeleženci pod sankcijo denarne kazni prisiljeni na osebno psihoterapevtsko obravnavo, ki jo morajo sami financirati. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, morajo tako predlagateljica kot nasprotni udeleženci kriti le morebitne stroške (vsak svoje), svetovanja in vzpostavljanja stikov, ki niso zajeti v obveznem in dodatnem zdravstvenem zavarovanju. Gre torej za stroške, ki morebiti sploh ne bodo nastali, vsaka stran pa bo krila zgolj svoje morebitne stroške. Glede zagrožene denarne kazni pa pritožbeno sodišče dodaja, da je časovna veljavnost izdane začasne odredbe, kjer je zagrožena kazen, le do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu in je torej že potekla. Pritožbeni predlog, naj sodišče določi izvajanje stikov konkretno, z datumi in urami ter način predaje in prevzema otroka v tem primeru in v tej fazi ni sprejemljiv že zato, ker je določen način izvrševanja stikov postopoma, najprej s terapevtskimi obravnavami, potem ob pomoči psihoterapevtke, ki bo določala termine in trajanje srečanj in ocenila uspešnost posameznih zaključnih faz postopkov in šele nato bodo potekali stiki samostojno.

Druga in tretji nasprotni udeleženec nasprotujeta tudi njunemu obravnavanju skupaj s prvim udeležencem. Sodišče s tem, ko je vse nasprotne udeležence obravnavalo skupno, ni kršilo določil postopka, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava. Celovito je obravnavalo vprašanje stika otroka s starši, kot tudi stika s starimi starši. Pri tem nobeden od do sedaj nasprotnih udeležencev ni bil s takim obravnavanjem prizadet, niti nista takemu obravnavanju, ki je sicer bolj ekonomično, nasprotovala nasprotna udeleženca.

Pritožbeno sodišče se v izhodišču strinja tudi z odločitvijo, naj v sporih glede dodelitve otrok, določitve stikov in plačevanja preživnine vsaka stranka krije svoje stroške – razen, če so podani utemeljeni razlogi za drugačno odločitev (temu je namenjeno tudi pravilo o prostem preudarku iz 413. člena Zakona o pravdnem postopku (2)). V družinskih sporih namreč ne gre za boj o premoženjskih pravicah, marveč predvsem za pravdo o koristi otroka, kjer vsakdo predstavi svoje argumente, ki sodišču omogočajo objektivno odločitev. Sodišče se utemeljeno ni spuščalo v presojo, s kakšnim delom zahtevka (predloga) je katera od strank uspela, ampak je upoštevaje vse okoliščine primera odločilo po prostem preudarku in naložilo vsaki stranki plačilo svojih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je po zgoraj navedenem izhodišču tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1)Uradni list RS, št. 64/2001 in naslednji, v nadaljevanju ZZZDR

(2)Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP