Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za ugotovitev soodgovornosti zaradi vožnje z vinjenim voznikom ni pomembna le stopnja njegove alkoholiziranosti temveč še vrsta okoliščin, ki bi jih bilo potrebno v zvezi s tem ugotoviti, kot na primer, ali je pokojna bila skupaj z voznikom že pred vožnjo ali sta skupaj uživala alkohol in je tako vedela, da je vinjen, ali pa ji je voznik zgolj nudil prevoz, pri čemer pa ni nujno, da je za njegovo vinjenost vedela. Niti teh niti kakšnih drugih okoliščin, ki bi kazale na sokrivdo, pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti zanje predlagala izvedbe kakšnega dokaza, na primer ustreznega izvedenca in zaslišanje voznika.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavezalo toženo stranko, da plača tožnici 892.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.07.2001 do plačila in ji povrne pravdne stroške v znesku 225.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.12.2004 do plačila. V presežku do vtoževanih 938.076,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Tožena stranka izpodbija takšno sodbo v njenem obsodilnem delu, delno, glede glavnice 642.538,60 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od 267.659,00 SIT od 23.07.2001 do 08.12.2004. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbenem postopku uveljavlja soodgovornost pokojne hčerke tožnice za nastalo škodo zaradi neuporabe varnostnega pasu in vožnje z alkoholiziranim voznikom. Tožena stranka je, kar izhaja tudi iz pritožbe, za ugotovitev soodgovornosti predlagala naslednje dokaze: - kazensko ovadbo zoper voznika, - analizo krvi voznika v kazenskem postopku, - zaslišanje policistov, - zaslišanje tožeče stranke.
Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožečo stranko, ostalih dokazov pa ni izvedlo in je ravnalo pravilno, saj predlagani dokazi soodgovornosti za škodo v prometni nesreči ne morejo dokazati. Za ugotovitev soodgovornosti zaradi vožnje z vinjenim voznikom ni pomembna le stopnja njegove alkoholiziranosti temveč še vrsta okoliščin, ki bi jih bilo potrebno v zvezi s tem ugotoviti, kot na primer, ali je pokojna bila skupaj z voznikom že pred vožnjo ali sta skupaj uživala alkohol in je tako vedela, da je vinjen, ali pa ji je voznik zgolj nudil prevoz, pri čemer pa ni nujno, da je za njegovo vinjenost vedela. Niti teh niti kakšnih drugih okoliščin, ki bi kazale na sokrivdo, pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti zanje predlagala izvedbe kakšnega dokaza, na primer ustreznega izvedenca in zaslišanje voznika.
Prav tako za ugotovitev soodgovornosti zaradi vožnje brez varnostnega pasu ni dovolj zgolj trditev, da hčerka tožnice ni bila privezana, ampak je potrebno ugotoviti tudi, koliko je to vplivalo na nastanek škode. Tega pa ni mogoče ugotoviti, niti z zaslišanjem policistov niti s kazensko ovadbo in analizo krvi, kar s tem nima prav nobene zveze, prav tako pa na to vprašanje tudi ne more odgovoriti tožnica. Za ugotovitev soprispevka bi bilo potrebno postaviti ustreznega izvedenca, saj sodišče s takšnim znanjem ne razpolaga. Tožena stranka pa tega ni predlagala.
Tožena stranka je svoje ugovore navedla pravočasno, ni pa predlagala ustreznih dokazov. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje temelj odškodninske odgovornosti povsem pravilno ugotovilo (212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Očitek tožene stranke, da tožnica ni želela odgovarjati na vprašanje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti, ni utemeljen, saj tožnica pri sami nesreči ni bila prisotna in o škodnem dogodku iz lastnega ne ve nič, zaradi česar o tem tudi ne more pričati. Kaj je hčerka počela ob dvanajstih ponoči izven kraja bivališča in s kom je bila, pa ni okoliščina, ki bi razrešila spor o soodgovornosti med pravdnima strankama.
Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo pravne podlage, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor zmotno meni pritožba.
Na podlagi določila prvega odstavka 193. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR mora tisti, ki povzroči, da kdo umre, povrniti običajne stroške za njegov pogreb.
Tožeči stranki je sodišče prisodilo znesek za nagrobni spomenik v višini, kot izhaja iz računa K-95/2000 z dne
21.12.2000. S tem je tožnica izkazala dejanske stroške, ki so ji nastali s postavitvijo nagrobnega spomenika, saj ne gre za predračun, ampak za račun za že opravljene storitve.
Zmotno je stališče pritožbe, da bi lahko le izvedenec gradbene stroke povedal, kakšna je cena za krajevno običajen spomenik. Določilo prvega odstavka 193. člena ZOR namreč ne govori o krajevno običajnem spomeniku, temveč o običajnih stroških za pogreb, to pa je povsem drug pravni standard.
Krajevno običajne stroške bi lahko res mogoče ugotovil izvedenec gradbene stroke, pa tudi sodišče z ogledom pokopališča, kakor je predlagala tožena stranka, vendar s tem ne bi zadostili pravnemu standardu običajnih stroškov za pogreb, saj je pri tem potrebno uporabiti poleg krajevnih običajev še druge okoliščine, kot so starost pokojnega, njegovo razmerje do osebe, ki je urejala vse v zvezi s pogrebom, dejstvo ali je bil grob že predhodno urejen in je tam že stal spomenik ali ne. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo prav na osnovi teh okoliščin in je svojo odločitev tudi skrbno in obširno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v tem delu v celoti povzema razloge sodišča prve stopnje, h katerim pravzaprav ni kaj dodati.
Tožnica je pravočasno do konca prvega naroka za glavno obravnavo ponudila dokaz s fotografijami, kar je v skladu z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP. Samo dejstvo, da kopije fotografij niso bile izročene toženi stranki, pa ne pomeni takšne kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), poleg tega pa je imela tožena stranka možnost fotografije videti na obravnavi, ko so bile predložene, dokazu s fotografijami pa se je tako ali tako uprla, ker je menila, da se iz njih ne vidi kaj je krajevno običajno.
Tožnica je toženi stranki predložila račun z dne 21.12.2000 z dopisom z dne 06.07.2001 in je v zamudi po 14 dneh (23.07.2001), saj je organizacija, ki ima strokovnjake, kateri so usposobljeni oceniti koliko znašajo običajni stroški za pogreb.
Pritožba pa tudi nima prav, da tožnici ne gredo stroški v višini 300 točk za predpravdni zahtevek, saj takšno storitev predvideva Odvetniška tarifa - OT in ta strošek sodi med pravdne stroške.
Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem pregledu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.
Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.
Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060. člena ZPP.