Jedro

Delodajalec je glede na 164. člen ZDR-1 dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, če delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 24. 12. 2013 pa vse do 6. 6. 2017, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi uveljavitve pravice do invalidske pokojnine, zato do konca referenčnega obdobja (ki ga določa ZDR-1 do 31. 12. v naslednjem letu) objektivno ni mogel izkoristiti dopusta za leto 2014 in 2015. Za to ni imel priložnosti, ker je bil v bolniškem staležu celotno referenčno obdobje za koriščenje letnega dopusta za navedeni leti, tega pa ni mogel predvideti. Tožnik je tako upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2014 in 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in za leto 2015 v skupni višini 2.549,47 EUR bruto ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2017 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 672,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožniku pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in 2015. Vztraja na stališču, da mu nadomestilo za neizrabljen letni dopust za ti leti ne pripada, ker svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti. Navaja, da s potekom posameznega referenčnega obdobja oziroma prenosnega obdobja preneha pravica delavca do letnega dopusta. Meni, da namen pravice do letnega dopusta in tudi pravna ureditev te pravice v veljavni zakonodaji pomeni, da pravica do letnega dopusta ugasne s potekom obdobja za prenos (in s tem ugasne tudi pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust). Navaja, da je ZDR-1 (upoštevajoč sodbe EU in določbe Evropske Direktive) v primeru nastopa okoliščine bolniškega staleža (kot je to bilo pri tožniku) predvidel daljše trajanje obdobja za prenos izrabe letnega dopusta in sicer do 31. 12. naslednjega leta. Meni, da je v konkretnem primeru sodišče naložilo toženi stranki obveznosti, ki so nesorazmerne, upoštevajoč okoliščino, da v konkretnem primeru na strani delodajalca ni bilo nikakršnih razlogov za neizrabo dopusta, pač pa je temu botrovala tožnikova bolezen. Takšno stališče, kot ga je v konkretni zadevi zavzelo sodišče, sklicujoč se na zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 395/2017 - da so delavci upravičeni do nadomestila za neizrabljen letni dopust za obdobje petih let, kolikor znaša zastaralni rok, pomeni za delodajalca nesorazmerno veliko breme. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtožuje izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in leto 2015. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 6. 6. 2017, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi uveljavitve pravice do invalidske pokojnine; - da je bil tožnik neprekinjeno odsoten z dela zaradi poškodbe pri delu od 24. 12. 2014 do 6. 6. 2017; - da je tožena stranka s tožnikom glede nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 in 2017 sklenila izvensodno poravnavo in obveznosti po njej tudi poravnala, medtem ko je zahtevek za plačilo nadomestila za leto 2014 in 2015 zavrnila; - da je tožniku za leto 2014 ostalo še 17 dni neizrabljenega letnega dopusta, za leto 2015 pa mu je ostal neizrabljen celoten dopust v trajanju 32 dni; - da je tožnik zahtevek za plačilo nadomestila, s katerim je terjal plačilo nadomestila za leto 2014, toženka prejela dne 20. 10. 2017. 8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik, ki je bil od 24. 12. 2014 pa vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 6. 6. 2017 neprekinjeno v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, objektivno ni mogel izrabiti svoje pravice do letnega dopusta 17 dni v letu 2014 in 32 dni v letu 2015, zato je njegovemu zahtevku ugodilo in mu prisodilo denarno nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust v skupni višini 2.549,47 EUR.

9. ZDR-11 v 164. členu določa, da je izjava, s katero se delavec odpove pravici do letnega dopusta, neveljavna in da je neveljaven tudi sporazum, s katerimi bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva o delovnem času,2 ki v drugem odstavku 7. člena določa, "da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja".

10. Delodajalec je glede na 164. člen ZDR-1 dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, če delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 24. 12. 2013 pa vse do 6. 6. 2017, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi uveljavitve pravice do invalidske pokojnine, zato do konca referenčnega obdobja (ki ga določa ZDR-1 do 31. 12. v naslednjem letu) objektivno ni mogel izkoristiti dopusta za leto 2014 in 2015. Za to ni imel priložnosti, ker je bil v bolniškem staležu celotno referenčno obdobje za koriščenje letnega dopusta za navedeni leti, tega pa ni mogel predvideti. Tožnik je tako upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2014 in 2015. Tako stališče je zavzelo tudi Sodišče Evropske unije (EU) v podobni zadevi C-341/15 Hans Maschek proti Magistratsdirektion der Stadt Wien.

11. Sodišče prve stopnje se je pri obravnavanju predmetne zadeve utemeljeno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS3 in Višjega delovnega in socialnega sodišča,4 ki je šla v smeri, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti. Pravilno je tudi sklicevanje na odločitve SEU v zadevah Heimann in Toltschin (C-229/11 in C-230/11) in tudi v Bollacke (C-118/13), ko je priznalo pravico do nadomestila celo v primeru smrti delavca. Tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da s potekom posameznega referenčnega obdobja oziroma prenosa obdobja preneha pravica delavca do letnega dopusta, saj tega ZDR-1 nikjer izrecno ne določa, prav tako pa je sodna praksa pritožbenega sodišča enotna. Sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 395/2017 z dne 17. 8. 2017, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je povsem primerljiva, ne glede na to, da se je v konkretnem primeru presojala situacija z vidika določb tedaj veljavnega ZDR.5 Veljaven ZDR-1 v 164. členu v primerjavi z ureditvijo 166. člena ZDR le izraz "odškodnina" nadomešča z izrazom "denarno nadomestilo". Ne ZDR in tudi ne ZDR-1 pa nista določala, da delavcu pravica do letnega dopusta, ki ga ne izrabi do poteka obdobja za prenos, preneha.

12. Pri izplačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2014 in 2015 ne gre za nikakršno zlorabo pravic do letnega dopusta, prav tako ne za nesorazmerno nalaganje obveznosti izplačila delodajalcu, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Tožnik dopusta iz objektivnih razlogov ni mogel koristiti. Tožnikov bolniški stalež, ki je trajal skoraj dve leti in pol, je nepredvidljiv dogodek, zaradi katerega tožnik letnega dopusta v tem obdobju ni mogel izkoristiti.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik moral zahtevati koriščenje dopusta v letih 2014 in 2015. Vrhovno sodišče RS je namreč v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 300/2010 zavzelo stališče, da delavec v obdobju, v katerem je upravičen do odsotnosti z dela v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ni dolžan koristiti letnega dopusta. Tudi Sodišče EU je izdalo v novembru 2018 dve novi pomembni odločbi. To sta sodbi, ki sta bili izdani v zadevi Kreuziger (C-619/16) in Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C-684/16). Sodišče EU je zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačnega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Razsodilo je, da pravo EU nasprotuje temu, da delavec samodejno izgubi plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen na podlagi prava EU, s tem pa tudi pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen dopust, le zato, ker za dopust ni zaprosil pred prenehanjem delovnega razmerja (ali v referenčnem obdobju). Same višine prisojenega nadomestila pa toženka stranka ne izpodbija.

14. Ker niso podani niti v pritožbi navedeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta k odločitvi ni bistveno pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1. 2 Direktiva 2003/88/ES. 3 VIII Ips 191/2010 in VIII Ips 107/2011. 4 Pdp 199/2016 in Pdp 83/2016. 5 Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.