Jedro

Delodajalec se glede na potrebe svojega poslovanja lahko prosto odloči, da bo ob ugotovljenem poslovnem razlogu le v eni izmed poslovalnic zmanjšal število delavcev na določenih mestih, pri čemer ni nujno, da se posamezno delovno mesto v celoti ukine - zadošča, da se določene naloge razporedijo med ostale zaposlene. Organizacijske rešitve so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obravnavanem primeru je potreba po tožnikovem delu prenehala zato, ker se je ob zmanjšanem obsegu poslovanja v PE (ekonomski razlog), o katerem je prepričljivo izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, spremenila tudi organizacija dela tako, da so delo tehnika, ki ga je v tej PE opravljal tožnik, v celoti prevzeli inženirji (organizacijski razlog).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, na podlagi katere je tožena stranka družba A. d. d., na naslovu ..., davčna št.: ..., matična št.: ..., odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki ..., roj. dne ..., na naslovu ..., na delovnem mestu "TEHNIK B.", z dne 5. 2. 2019, nezakonita in delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 12. 2006 še traja.

Tožena stranka je (v kolikor toženi stranki preneha delovno razmerje po poteku odpovednega roka) dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa do ponovnega nastopa dela, ko tožeča stranka ni oz. ne bo delala, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala v bruto znesku 1.586,00 EUR mesečno, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 15. v mesecu za pretekli mesec, ter ji povrniti njegove stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka, vse v roku 8 dni pod izvršbo."

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da sodišče ni sledilo zatrjevanju tožnika, da je bil zlorabljen institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, s katerimi je utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ravnala na šikanozen način do tožnika z namenom, da konkretno njemu preneha pogodba o zaposlitvi, ter priredila razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, česar sodišče ni v zadostni meri ne raziskalo ne upoštevalo.

Sodišču prve stopnje očita, da nekaterih izvedenih dokazov ni ocenilo oziroma jih ni upoštevalo v zadostni meri, zato dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna. Nadalje tožnik izpostavlja pristranskost sodišča prve stopnje, saj je od vsega začetka sodnik, to je predsednik senata, navedbam tožene stranke sledil kot resničnim in poštenim, za tožnika pa ugotovil, da so njegove izpovedbe ostale osamljene in nepotrjene.

Sodišče je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko je upoštevalo le navedbe tožene stranke, da se je "zmanjšal obseg dela poslovne enote". Takšna trditev je nevzdržna, saj je v tem času tožena stranka zaposlila novega elektro inženirja C.C. Obseg dela se je zmanjšal le za tožnika, ki je bil daljše obdobje na čakanju. Neresnična pa je ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela, saj so pri tožniku posamezniki delali do 21.00 ure, občasno pa so zaposlovali tudi študenta. Sodišče neutemeljeno ni verjelo tožniku, da je toženka zaposlovala nov kader, oziroma je napačno ugotovilo, da nov kader ni bil primerljiv s tožnikom in da ni v nobeni zvezi s tožnikovim delovnim mestom.

Po mnenju tožnika bi bilo treba upoštevati finančno stanje družbe A. d. d., saj je iz podatkov razvidno, da je tožena stranka zelo uspešna družba, ki ves čas posluje pozitivno z visokimi dobički od 500.000,00 EUR do enega milijona EUR. Sodišče ni zaslišalo predsednice sveta delavcev D.D., ki je tožnikova glavna priča. Tditev, da je tožnik dokazni predlog za njeno zaslišanje umaknil, je neresnična. Sodnik je predčasno zaključil sojenje, ker ga je čakala naslednja obravnava. Tožnik je sam že 30 let opravljal delo samostojno, po "enofaznem sistemu", kot ga imenuje tožena stranka, saj je usposobljen za delo z najbolj zahtevnimi elektro programi. Ravnanje direktorja tožene stranke, ki je sklenil, da je delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, nezasedeno, je v nasprotju z zakonom, saj je eden izmed pogojev za odpoved iz poslovnega razloga ravno ukinitev delovnega mesta. Podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja iz poslovnega razloga je sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki pri toženi stranki ni bila izvedena. Brez soglasja sveta delavcev sprememba pravilnika o sistemizaciji delovnih mest ni mogoča, brez soglasja večinskega dela lastnikov pa tudi podaja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni v pristojnosti direktorja (ki je 9,5 % solastnik tožene stranke).

Sodišče je nezakonito odločilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonit, saj ni upoštevalo dejstva, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že leta 2015, ko je bil tožnik razporejen na čakanje na delo doma in so bile naloge tožnika prerazporejene na druge zaposlene. Četudi je tožnik zaradi starosti užival posebno varstvo po 114. členu ZDR-1, bi mu morala tožena stranka podati odpoved takoj ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 6. 2. 2019 podala po izteku roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnika je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ker je 6-mesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. odstavka 88. člena ZDR ob njeni podaji dne 6. 2. 2019 že potekel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (odločbe VIII Ips 499/2017 z dne 11. 3. 2008 in VIII Ips 29/2009 z dne 12. 10. 2010) je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je bila podana po poteku zakonskega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Dne 8. 1. 2020 je tožnik sodišču predložil dopis z naslovom Mnenje o strokovni usposobljenosti in delovnih izkušnjah ..., ki ga je podal E.E., 15. 1. 2010 dodatek k pritožbi z izjavo F.F., pred tem pa je dne 3. 10. 2019 sodišču predložil še predlog za izločitev sodnika G.G. (zaradi pristranskosti sodnika in dvomov glede poštenega sojenja) ter predlog, da sodišče na novo obravnavo vabi priče F.F., E.E., H.H. in D.D. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba pravilna, da ni podan noben izmed zatrjevanih pritožbenih razlogov, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni moglo upoštevati tožnikovih vlog, podanih po izteku pritožbenega roka. Prav tako ni moglo upoštevati predloga za izločitev sodnika prve stopnje, ki ga je tožnik podal z vlogo dne 3. 10. 2019 (to je po predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču v reševanje), ker je bil podan prepozno, saj lahko v skladu z določbo drugega odstavka 72. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) stranka zahteva izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti.

8. V zvezi s kršitvami, ki jih tožnik očita sodišču prve stopnje v zvezi z izvajanjem dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sodbe navedlo utemeljene razloge, iz katerih ni izvedlo dokaza z vpogledom v letno poročilo toženke za leti 2017 in 2018, dostopno na portalu AJPES, tožnik pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi neizvedbo dokaznega predloga za zaslišanje priče D.D., ki ni bil izveden zato, ker je tožnik dokazni predlog na prvem naroku za glavno obravnavo umaknil. To je razvidno iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo (l. št. 48), v katerem je izrecno zapisano, da pooblaščenec tožeče stranke dokazni predlog za zaslišanje priče D.D. umika. Na navedenem naroku je bil navzoč tako tožnik kot njegov pooblaščenec odvetnik I.I., kot prav tako izhaja iz navedenega zapisnika, iz katerega tudi ni razvidno, da bi bile na vsebino zapisnika podane kakršnekoli pripombe oziroma ugovori (v smislu določbe 124. člena ZPP) bodisi s strani tožnika bodisi s strani njegovega pooblaščenca. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v pravilnost v zapisnik zapisane vsebine, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Iz podatkov v spisu tudi ni mogoče povzeti, da bi bil postopek voden nekorektno oziroma da bi bil predsednik senata pristranski. Če je predsednik senata opozoril tožnika, naj se (ob zaslišanju) osredotoči na obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar je razvidno tudi iz zapisa v zapisniku prvega naroka za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2019 - l. št. 48), to še ne pomeni, da je bilo vodenje postopka z njegove strani pristransko in le v korist nasprotne stranke, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba, saj je tako iz poteka postopka kot iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je bilo dejansko stanje glede vseh dejstev, ki so za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvena, pravilno in popolno ugotovljeno.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so zlasti naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu tehnik B., svoje delo pa je opravljal v poslovni enoti v J. kot elektrotehnik v skupini K. na področjih hidroenergetike in termoenergetike.

- Tožniku je bila 6. 2. 2019 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iz katere med drugim izhaja, da se je v preteklih letih zmanjšal obseg poslovne enote na področju hidroenergetike ter da se je poleg korenitega zmanjšanja obsega poslov bistveno spremenila struktura projektov v PE J. ter tehnologija dela na projektih skupine K. S spremembo tehnologije projektiranja v enofaznega, v katerem celoten proces projektiranja opravljajo univerzitetni inženirji elektrotehnike, je postalo delo tehnikov nepotrebno, zato je po odločitvi direktorja delovno mesto tožnika v PE J. nezasedeno.

- Iz izpovedi zakonitega zastopnika L.L. izhaja, da PE J. posluje z izgubo, da se je proces dela pri toženki spremenil in da je bil večji obseg dela na področju hidroenergetike, na katerem je delal tožnik, do leta 2010, zadnji večji projekt pa je bil zaključen v letu 2013. Po letu 2013 niso več delali projektov za izvedbo, temveč projektne študije in idejne projekte, na katerih ni dela za tehnike, ker so celotno projektiranje prevzeli inženirji. Tožnik je predhodno izdeloval dokumentacijo pod nadzorom odgovornega projektanta, po spremembi tehnologije projektiranja pa delo tožnika, ki je do tedaj izdeloval dokumentacijo pod nadzorom odgovornega projektanta, ni bilo več potrebno, zato je bil napoten na čakanje na domu. Drugi elektrotehniki, zaposleni v M., delajo na področju transformatorskih postaj in daljnovodov, noben tehnik pa ni zaposlen na področju hidroenergetike. V N. pa elektrotehniki delajo izključno za elektrarna N. - Tožnik je od leta 2015 dalje s prekinitvami na čakanju na delo, po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa mu je bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino.

12. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dokazan utemeljen poslovni – organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in nadaljnji; ZDR-1) ter da so podani tudi pogoji za zakonito odpoved iz drugega odstavka istega člena ZDR. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe ZDR-1, ki v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega (to je prvega) odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je obseg dela v PE J. zmanjšal in da se je spremenil tudi način dela, to je tehnologija projektiranja, ki so jo v celoti prevzeli inženirji, zaradi česar za tožnika v PE J. ni bilo več dela, tožnik pa je bil v PE J. edini, ki je zasedal delovno mesto tehnik B. Pravilna je tudi ugotovitev, da toženka tožniku ni mogla zagotoviti dela prav iz razlogov, ki jih je opisal zakoniti zastopnik, zaradi česar je bil že od leta 2015 z manjšimi prekinitvami na čakanju na delo doma. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na listinske dokaze ter izpoved zakonitega zastopnika, svojo dokazno oceno pa je ustrezno obrazložilo. Tožnik sicer tudi v pritožbi izpostavlja, da naj bi bil v njegovem primeru institut odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga zlorabljen, oziroma da je bil razlog le navidezen, ter da je tožena stranka postopek izvedla izključno z namenom, da prav tožniku preneha pogodba o zaposlitvi. Tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem se je tožnik v svoji izpovedi skliceval na to, da je bila že odreditev čakanja na delo posledica mobinga tožnika zaradi članstva v sindikatu, in na fiktivno ustvarjanje odpovednega razloga, vendar sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožnikove izpovedi o okoliščinah, ki predhodno niso bile zatrjevane. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, tudi sicer pa izvedeni dokazi ne potrjujejo tožnikovega stališča o fiktivnem poslovnem razlogu.

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se lahko delodajalec glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo ob ugotovljenem poslovnem razlogu le v eni izmed poslovalnic zmanjšal število delavcev na določenih mestih, pri čemer ni nujno, da se posamezno delovno mesto v celoti ukine - zadošča, da se določene naloge razporedijo med ostale zaposlene. Organizacijske rešitve so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obravnavanem primeru je potreba po tožnikovem delu prenehala zato, ker se je ob zmanjšanem obsegu poslovanja v PE J. (ekonomski razlog), o katerem je prepričljivo izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, spremenila tudi organizacija dela tako, da so delo tehnika, ki ga je v PE J. opravljal tožnik, v celoti prevzeli inženirji (organizacijski razlog).

15. Sodišče prve stopnje se je pri presoji zakonitosti odpovedi tožniku utemeljeno sklicevalo tudi na stališča sodne prakse, to je na odločbe pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe (zlasti v 14. in 15. točki obrazložitve). Upoštevalo je stališče, uveljavljeno v sodni praksi, da sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. Tožnik sicer zatrjuje, da naj bi bil v njegovem primeru poslovni razlog le fiktiven in navidezen, kar pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje in izvedene dokaze ne drži. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnika v PE J. iz že navedenih razlogov - ekonomskih in organizacijskih. Zato je pravilna ugotovitev, da je dokazan utemeljen poslovni razlog po citiranih določbah ZDR-1. To pa pomeni, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

16. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z zaposlovanjem novih delavcev v zadnjem obdobju, ki naj bi po mnenju tožnika kazalo na nezakonitost odpovedi tožniku. Svoje ugotovitve, ki temeljijo na listinskih dokazih, je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo zlasti v 19. točki obrazložitve sodbe. V pritožbi se tožnik izrecno sklicuje na zaposlitev novega delavca C.C., vendar je bil ta delavec zaposlen na delovnem mestu inženir in ne na delovnem mestu, za katerega bi se zahtevala strokovna izobrazba, ki jo ima tožnik, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 17. Pritožba se sklicuje na določbe 6. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nadaljnji; ZDR), ki je veljal do uveljavitve ZDR-1 v aprilu 2013 in je res določal 6-mesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi) za odpoved, ki jo delodajalec poda iz poslovnega razloga. Ta zakon (ZDR) ne velja več, ZDR-1 pa v 3. odstavku 89. člena določa šest mesečni rok od nastanka utemeljenega razloga le za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter iz krivdnega razloga, medtem ko za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda iz poslovnega razloga, rok ni več določen. Tudi stališča sodne prakse, ki jih v pritožbi omenja tožnik (odločbe VS RS iz leta 2008 in 2010), za obravnavano zadevo ne pridejo v poštev, ker so bile te odločitve sprejete v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podano s strani delodajalca, po prejšnjih predpisih. Pritožba torej neutemeljeno izpostavlja zamudo 6-mesečnega roka za podajo odpovedi kot razlog za nezakonitost podane odpovedi.

18. Ker je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reintegracijskega ter reparacijskega zahtevka pravilna in zakonita.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Izrek o stroških postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.