Okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec. Reakcija družinskih članov dekleta na zvezo s tožnikom, ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v okvir mednarodne zaščite . Tožnik s tem, ko zatrjevanih groženj ni prijavil policiji, ni izkazal, da mu država ne bi bila sposobna ali pripravljena nuditi zaščite. Gre za njegovo subjektivno odločitev, da zaščite države ni poiskal. Zgolj dejstvo, da družina dekleta nasprotuje zunajzakonskemu razmerju in da naj bi izrekala grožnje zaradi domnevne kršitve družinske časti, samo po sebi ne pomeni preganjanja ali resne škode v smislu ZMZ-1.
Tožba se zavrne.
Izpodbijana odločba
1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti odločitve o zavrnitvi mednarodne zaščite postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v Kraljevino Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v izvorno državo Kraljevino Maroko (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 6. izreka).
2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 27. 10. 2025 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ob podaji prošnje ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Alžirije, da je državljan te države in sprejela, da sta njegovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru in kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Tožnik je povedal, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, njegov materni jezik je arabski.
3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je opisal, kako je potoval do Republike Slovenije. Povedal je, da je vse življenje živel v Alžiriji, nazadnje v prestolnici Alžir pri polsestri po očetovi strani. V Alžiriji ima sorodnike po mamini in očetovi strani. Oče živi v Franciji od leta 2010, brat je na Portugalskem, z njim ima stike. Preživljal se je z delom v delavnici, kjer so popravljali in prodajali mobilne telefone. Živel je dobro. Bilo je lepo. Družino je preživljal skupaj z bratom, ki je na Portugalskem.
4.Uradna oseba ga je nato seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
5.Tožnik je povedal, da je leta 2023 spoznal dekle, ko je delal v kraju ... v trgovini z mobilnimi napravami. Dve leti in pol sta bila par. Dva meseca pred njegovim odhodom je njena družina izvedela za njuno zvezo. Njeni straši niso vedeli v kateri četrti živi oz. niso poznali njegovega naslova. Srečevala sta se v četrti, ki se ji pravi "...", sam pa je živel v četrti "...". Dekletu ni nikoli povedal, kje živi. Ko so njeni starši izvedeli za zvezo, (pregledali so ji telefon), so ga iskali v četrti "...", kjer ima prijatelje, in so jih spraševali, kje stanuje. Prijatelji so slutili, da je nekaj narobe, saj je dekletova družina številčna in niso povedali, kje živi. Prijatelji so ga obvestili, da so dekletovi starši rekli, da ga bodo ubili, če ga najdejo. To se je dogajalo julija 2025. Pobral je svoje stvari in se odselil k sestri v Alžir in tam živel približno mesec in 20 dni, nato pa zapustil državo in odšel v Turčijo.
6.Dekletovih staršev ni nikoli srečal, le slišal je o njih. Do konca niso vedeli za njuno zvezo, sicer ne bi dopustili, da se dobivata. V arabskem svetu, tudi v Alžiriji, takšna srečevanja niso dovoljena. Poroka je bila njun končni cilj. Na vprašanje, zakaj meni, da bi dekletovi starši nasprotovali njuni poroki, je tožnik pojasnil, da so nasprotovali temu, da sta se srečevala kot fant in punca in da sta imela odnose. Gre za čast. Če bi dekle zaprosil za roko, bi bilo to drugače. Ker pa so pred tem izvedeli za njuno zvezo, je bila to družinska sramota. Dekletova družina se je sicer pozanimala, kdo je in čigav je, a do njegove družine niso prišli, saj so želeli dobiti njega. Pred njimi bi se lahko umaknil v drug kraj, vendar se nikoli ne bi počutil povsem varno. Ko je bival pri sestri, ni imel težav, a ni bil dolgo tam. Z dekletom je prekinil vse stike. Pomoči pri policiji ni poiskal, ker ni imel materialnih dokazov, policija pa brez teh ne ukrepa. Ob soočenju, da je pri podaji pisne prošnje za mednarodno zaščito kot razlog navedel etnične razloge, je pojasnil, da je s tem mislil na svoje težave povezane z družinskimi razmerji. Dokazov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, nima.
7.Na vprašanje pooblaščenca, zakaj meni, da bi dekletova družina res uresničila grožnje, je dejal, da so obljubljali, da ga bodo ubili. Kolikor mu je dekle povedalo, se osebe iz njene družine ukvarjajo s tihotapljenjem droge in so nevarne. Pojasnil je še, da v arabskem svetu, tako tudi v Alžiriji, ni zunaj zakonskih zvez. Vse, kar se zgodi kot zunajzakonska zveza, je kratenje časti in družinska sramota.
8.Toženka je po izvedenem postopku ocenila, da tožnikovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), ravno tako ne z razlogi resne škode (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami oziroma težavami z družino dekleta, s katerim je bil v zvezi. Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je treba šteti za očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
9.Toženka glede zunaj zakonske skupnosti oziroma razmerja ugotavlja, da je tožnik rojen leta 1999 in je bil v času zatrjevanih dogodkov polnoleten. Razmerje z dekletom je vzpostavil prostovoljno in zavestno, pri čemer ni izkazal, da bi bil zaradi samega obstoja zunajzakonske zveze sistemsko preganjan s strani države ali da bi šlo za ravnanja, ki bi dosegala prag preganjanja ali resne škode v smislu mednarodne zaščite. Sam je povedal, da dekletovih staršev nikoli ni osebno srečal, temveč je za domnevne grožnje izvedel posredno preko prijateljev. Njegove navedbe tako temeljijo na posrednih informacijah in ne na neposrednih dogodkih ali dejanskih napadih zoper njega. Tožnik zatrjevanih groženj nikoli ni prijavil policiji v Alžiriji. Razlog, da ni imel materialnih dokazov, ne more utemeljiti opustitve iskanja zaščite države, saj ni izkazano, da bi bila policija neučinkovita ali da zaščite ne bi bila pripravljena nuditi. Tožnik je tudi sam navedel, da dekletova družina njegovi družini ni nič storila in da do nje sploh niso prišli. Iskali naj bi izključno njega To dodatno kaže na to, da zatrjevana nevarnost ni bila realizirana in da ni šlo za sistematično ali razširjeno ogrožanje. Tudi volja družinskih članov dekleta po maščevanju očitno ni izkazana in ni indicev, da bi dekletova družina zatrjevane grožnje dejansko uresničila. Zgolj zatrjevanja, da so obljubljali, da ga bodo ubili, brez konkretnih dejanj, poskusov napada ali drugih objektivnih okoliščin, ne zadoščajo za ugotovitev utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na to, da naj bi vedeli, "kdo je in čigav je", so torej poznali njegovo družino, v tako opisanih okoliščinah pa je neverjetno, da so grožnje izražali samo preko njegovih prijateljev, in ne družinskim članom oz. da ga v vsem tem času niso osebno našli, če bi bile njihove grožnje resnične.
10.Po mnenju toženke nasprotovanje zvezi s strani družinskih članov dekleta v konkretnem primeru ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v obravnavo v okviru mednarodne zaščite. Ker tožnik zatrjevanih groženj ni prijavil policiji, tudi ni izkazal, da mu država ne bi bila sposobna ali pripravljena nuditi zaščite, temveč zgolj odraža njegovo subjektivno odločitev, da zaščite države ni poiskal. Zgolj dejstvo, da družina dekleta nasprotuje zunajzakonskemu razmerju in da naj bi izrekala grožnje zaradi domnevne kršitve družinske časti, samo po sebi tako ne pomeni preganjanja ali resne škode v smislu ZMZ-1. Tožnik zato ni prepričljivo izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila dejanska in konkretna nevarnost, niti ni izkazal, da mu država ne bi mogla ali hotela zagotoviti zaščite.
11.Toženka sklene, da so opisane okoliščine sicer lahko razlog, da je odšel iz Alžirije, vendar pa jih ne gre povezovati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.
12.Tožnik tako po mnenju toženke ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju težav, ki jih uveljavlja tožnik. Tožnikove navedbe toženka ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Zaključuje, da je treba prošnjo tožnika za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.
13.Navedla je še, da tožnik prihaja iz Alžirije. Vlada Republike Slovenije je Alžirijo 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo, o čemer je v postopku seznanila tudi tožnika, razlogi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v smislu, da Alžirija za tožnika ni varna izvorna država pa tudi v ničemer niso izkazani.
Tožba
Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo tožbo. Uvodoma povzame izpodbijani sklep. Meni, da je bilo v zadevi dejansko stanje glede vzrokov za njegovo preganjanje ugotovljeno nepopolno in zmotno, na podlagi tega pa napačno uporabljeno materialno pravo.
Navajal je, da ga je strah preganjanja pred družino njegovega dekleta, ki mu je očitno grozila, ne samo v kraju kjer je prej živel, temveč tudi po tem, ko se je preselil v kraj, kjer je živela sestra. Navedel je, da je odšel še preden bi ga družina dekleta našla in mu naredila kaj hudega. Kako naj bi to sploh lahko prijavil policiji, če je bil v tako velikem strahu, da je že pred tem zbežal iz države in bi ga policija preganjala zato, ker je imel razmerje z dekletom družine. Zunajzakonska zveza z dekletom je nasploh javno obsojajoča, kar je pogojeno kulturološko in zgodovinsko pri muslimanih.
Trdi, da se počuti resnično ogroženega in ga je strah vrnitve v Alžirijo, ki zanj ni več vama država in nikakor ne more pričakovati, da ga bo zaščitila pred družino dekleta, če ga iščejo zato, ker je bil z njo. Če bi se bil primoran vrniti nazaj v Alžirijo, bi bile razmere resnično ogrožajoče zanj. Družina bi ga našla ter bi bil resnično v strahu za svoje življenje, saj bi bil v takšnem primeru prepuščen na milost in nemilost njeni družini, kaj bi se odločila z njim narediti. Ves čas bi se moral skrivati, pomoči policije pa nikakor ne bi mogel pričakovati.
Njegovo stisko tako nesporno povzroča tudi država, saj ga zaradi tega, ker je imel razmerje z dekletom, ne bi zaščitila pred njenimi starši, ki bi mu lahko povzročili nepopravljivo škodo. Ker je imel zvezo v nasprotju z načeli v Alžiriji, si ne more ustvariti skupnosti z dekletom. S tem mu je posledično onemogočeno izvajanje osnovnih pravic kot človeku, kot moškemu. Državo je bil primoran zapustiti tako zaradi strahu pred grožnjami s smrtjo, za kar mu ne bi nudila zaščite, saj bi policija prej ščitila družino dekleta, poleg tega pa ga država preganjala, ker naj bi dekle onečastil. Za njegovo varstvo ne bi ukrenila ničesar, tudi če bi ji prijavil preganjanje in grožnje. Zato se počuti diskriminiranega v svoji matični državi.
Dejanja diskriminacije so dejanja preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, če imajo lastnosti, kot jih opredeljuje prvi odstavek 26. člena ZMZ-1 in če so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Nesporno je upravičen vsaj do subsidiarne zaščite, če že ne izpolnjuje pogojev za status begunca, saj obstoja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v Alžirijo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
V osebnem razgovoru je podrobno navajal razloge za strah in za preganjanje, ki pa jih upravni organ v odločbo sploh ni povzel, temveč navajal le to, kar je šlo v prid zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.
Zgolj podredno tožnik v tožbi navaja, da je deset dnevni rok za prostovoljni odhod iz Slovenije absolutno prekratek, da bi se lahko pripravil in odšel. Da je rok prekratek, izhaja tudi iz tega, da ga je možno podaljšati pred iztekom. Zato meni, da bi mu moral biti dodeljen daljši, torej 30 dnevni rok za prostovoljni odhod iz Slovenije, da bi imel dovolj časa za pripravo načrta odhoda.
Odgovor na tožbo
Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in kot neutemeljene obrazloženo zavrača vse tožbene navedbe.
Dokazni postopek
Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis, ki se nanaša na zadevo ter prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je predložil tožnik. Zaslišalo je tožnika.
Presoja sodišča
Tožba ni utemeljena.
1.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
2.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).
3.Okvir prošnje za mednarodno zaščito tako začrta prosilec.<sup>1</sup> Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Tudi po oceni sodišča je toženka pravilno in argumentirano obrazložila, da v konkretnem primeru reakcija družinskih članov dekleta na zvezo s tožnikom, ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v obravnavo v okviru mednarodne zaščite. Prav tako, da tožnik s tem, ko zatrjevanih grožn ni prijavil policiji, ni izkazal, da mu država ne bi bila sposobna ali pripravljena nuditi zaščite. Gre za njegovo subjektivno odločitev, da zaščite države ni poiskal. Zgolj dejstvo, da družina dekleta nasprotuje zunajzakonskemu razmerju in da naj bi izrekala grožnje zaradi domnevne kršitve družinske časti, samo po sebi ne pomeni preganjanja ali resne škode v smislu ZMZ-1. Sodišče (širših) razlogov za navedene zaključke zato ne bo ponavljalo in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.
4.Protispisne so tožbene trditve, da naj bi dekletova družina tožniku očitno grozila v kraju, kjer je sprva živel in nato še v Alžiru, kjer je živela sestra. Tožnik kaj takega nikoli ni izpovedal. Nasprotno, iz zapisnika o osebnem razgovoru pred toženko s 14. 1. 2026 izhaja, da s starši dekleta nikoli ni imel neposrednega stika, da je zanje le slišal, da naj bi ga o domnevnih grožnjah obvestili prijatelji in da ga pri sestri v Alžiru nihče ni iskal. To pa v ničemer ne odkazuje na konkretna dejanja preganjanja. Čeprav tožnik pove, kar vse izpostavi že toženka v izpodbijani odločbi, da naj bi dekletovi starši vedeli kdo je in čigav je, ni navajal, da bi njegova družina trpela kakršnekoli posledice zaradi njegove zveze z dekletom. Vse ostaja le ravni domnevnih groženj.
5.Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje, da ga policija v Alžiriji ne bi zaščitila zaradi kulturoloških in zgodovinskih razlogov, češ, da je zunajzakonska zveza z dekletom nasploh javno obsojajoča. Toženka v odgovoru na tožbo pravilno opozori, da tožnik ni izkazal nobenega konkretnega primera, ko bi bil zaradi zunajzakonskega razmerja obravnavan s strani policije, preganjan, kaznovan ali kako drugače sankcioniran ali diskriminiran, prav tako ne obstoja sistemske prakse, po kateri bi policija ščitila dekle in njega preganjala. S tem tudi ni izkazal, da mu je onemogočeno izvajanje osnovnih pravic kot moškemu. Vse tožbene navedbe iz tega naslova ostajajo zgolj na hipotetični ravni in ne presežejo zasebno družinskega odnosa.
6.Zato je tudi zavzemanje tožnika, da bi bil upravičen vsaj do subsidiarne zaščite, neutemeljeno. Da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen ZMZ-1 (smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada) ob povedanem ni izkazano. Sodišče verjame tožniku, da je iz države odšel, ker se je ustrašil odziva dekletove družine. Kršil je etične norme v svoji državi. Vendar, kot pojasnjeno, to niso razlogi za subsidiarno zaščito (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Ker tožnik tudi ni izkazal nobenih individualnih okoliščin, ki bi izpodbile domnevo, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, je toženka pravilno zaključila, da je je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena.
7.Sodišče še ugotavlja, da je navedba tožnika o tem, da je v osebnem razgovoru podrobno navajal razloge za strah in za preganjanje, ki jih upravni organ v odločbo sploh ni povzel in navajal le to, kar je šlo v prid zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, povsem pavšalna. Zato je ne more preizkusiti.
8.Tožnik navaja še, da je deset dnevni rok za prostovoljni odhod iz Slovenije absolutno prekratek. A če je rok podaljšljiv, kot navaja tožnik, to samo po sebi še ne pomeni, da je prosilec avtomatično upravičen do daljšega roka. Za podaljšanje je treba navesti konkretne razloge. Teh tožnik nima. Tako niti ta tožbeni ugovor ne more biti utemeljen.
9.Izpodbijana odločba je tako pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).-------------------------------<sup>1</sup> Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.