Jedro

Inšpekcijski organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek in konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ob upoštevanju vseh načel upravnega in inšpekcijskega postopka. V navedenem obsegu bi zato inšpekcijski organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt inšpekcijskega postopka, zato ima pravico, da se tega postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora inšpekcijski organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana 061-989/2019-16 z dne 19. 4. 2021 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpektor Inšpektorata Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju inšpekcijski, tudi prvostopenjski organ) na podlagi drugega odstavka 20. člena Odloka MOL o oglaševanju po uradni dolžnosti tožniku odredil, da iz parcele št. 49/13 k.o. ..., ki je v lasti Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), na lastne stroške odstrani tri objekte za obveščanje in oglaševanje - tri velike samostoječe oglasne table (ID številka ..., ... in ...), in sicer kovinsko ogrodje pritrjeno v tla z betonsko strukturo ter kovinsko nadgradnjo, na kateri je pritrjena ploščata površina namenjena namestitvi oglasa vsak v velikosti 4 x 2,5 metra, ker za postavitev teh objektov za oglaševanje nima dovoljenja pristojnega organa MOL, kot to določa Odlok MOL o oglaševanju do 26. 1. 2021, ko je bila tožnikova vloga za postavitev teh oglasnih panojev zavrnjena. Za izvršitev navedene obveznosti je tožniku določil rok 30 dni od vročitve odločbe ter odločil, da je tožnik dolžan o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja. O morebitnih stroških postopka pa bo izdan poseben sklep. Inšpektor je izvedel postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za postavitev navedenih oglasnih tabel glede na določbe Odloka MOL o oglaševanju in Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del s prilogami (v nadaljevanju OPN MOL). Za postavitev objekta za oglaševanje je potrebno pridobiti dovoljenje pristojnega organa MOL. V skladu z določbami Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) v primeru, če je objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen v varovalnem pasu občinske ceste (znotraj območja ceste) je potrebno pridobiti soglasje upravljavca občinske ceste. Objekti za oglaševanje in informacijski panoji morajo biti postavljeni skladno s prostorskimi izvedbenimi akti.

2. Inšpektor je pri tožniku 6. 8. 2020 uvedel inšpekcijski postopek v zvezi s postavitvijo treh velikih tabel za obveščanje in oglaševanje navedenih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Inšpektor na področju oglaševanja izvaja nadzor na podlagi ZCes-1, Pravilnika o projektiranju cest, Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, Gradbenega zakona in Odloka MOL o oglaševanju. Na podlagi 5. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) mora inšpektor upoštevati načelo varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov. Varstvo javnih koristi v upravnem inšpekcijskem postopku nalaga prvi odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na podlagi katerega mora uradna oseba skrbeti, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v nasprotju z javno koristjo. V postopku je inšpekcijski organ ugotovil, da je postavitev predmetnih treh objektov za obveščanje in oglaševanje na zemljišču, ki je v lasti in upravljanju MOL s parc. št. 49/13, k.o. ... v neposredni bližini občinske ceste kategorije nk, A. ulica in na območju, namenjenem oglaševanju vseh vrst obveščevalno oglasnih objektov, vendar pa je brez pridobljenega soglasja pristojnega organa MOL, kot to določa Odlok MOL o oglaševanju. Predmetne oglasne table so pritrjene v tla in samostoječe in v neposredni bližini občinske ceste občinske ceste kategorije nk, A. ulica, odsek ... Visoke so cca. 5 metrov od tal, njihova oglasna površina je 4 x 2.5 metra. Ker je bil inšpekcijski pregled opravljen v odsotnosti tožnika, je bil tožnik na podlagi 29. člena ZIN o ugotovitvah obveščen z obvestilom 061-989/2019-7 dne 10. 8. 2020, vendar odgovora ni podal. 3. Odlok MOL o oglaševanju določa pogoje in način pridobitve dovoljenja za oglaševanje na javnem mestu oz. na zemljiščih v lasti MOL, ki so namenjeni oglaševanju. Postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje je dopustna na takšnem območju, kjer je dovoljena postavitev vseh vrst obveščevalno oglasnih tabel in kjer je zemljišče v lasti in upravljanju MOL. Za takšen poseg pa je potrebno pridobiti dovoljenje pristojnega organa MOL (4., 5., 6. in 7. člen Odloka MOL o oglaševanju). Ugotovljeno je bilo, da tožnik vloge za postavitev predmetnih objektov za obveščanje in oglaševanje na površini, kjer je sicer dovoljena postavitev vseh vrst obveščevalno oglasnih tabel na podlagi Odloka MOL o oglaševanju, ni podal. Dne 19. 4. 2021 je bil opravljen ogled lokacije, s katerim je inšpektor ugotovil, da so predmetni objekti, za katere tožnik ni pridobil dovoljenja pristojnega organa MOL še vedno postavljeni, kljub temu, da je pristojni organ MOL zavrnil tožnikovo vlogo za postavitev oglasnih panojev na parceli 49/13, k.o. ..., ki je v lasti MOL. OPN MOL določa, kaj je potrebno upoštevati pri postavitvi enostavnega objekta oz. objektov za obveščanje in oglaševanje. Določa tudi pogoje za oglaševanje na območju MOL, ki so glede na lokacijo določeni z OPN MOL. Na podlagi štirinajstega odstavka 60. člena OPN MOL je za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah potrebno pridobiti dovoljenje organa Mestne uprave MOL, pristojnega za gospodarske javne službe. Na podlagi sedemnajstega odstavka 60. člena OPN ID MOL izvajanje oglaševanja na javnih površinah v MOL določa Odlok MOL o oglaševanju, ki v 10. členu navaja prepovedi. Na javnem mestu je prepovedano oglaševati brez dovoljenja za oglaševanje iz tega odloka ali v nasprotju z njim. Vrste objektov za oglaševanje ter lokacije oz. območja za njihovo postavitev so določene v OPN MOL - izvedbeni del in Odlokih MOL o podrobnih prostorskih načrtih (v nadaljevanju OPPN MOL). Objekti za obveščanje in oglaševanje so reklamni stolpi, panoji, table, transparenti in drugi nepremični in premični nosilci namenjeni za namestitev obvestil in oglasnih sporočil. V obravnavanem primeru iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru z fotografijami tožnikovih objektov za obveščanje in oglaševanje izhaja, da gre v obravnavanem primeru za objekte, ki so namenjen obveščanju in oglaševanju. Javni interes občin na področju zaščite in varnosti na cestah je opredeljen v trinajsti alineji drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni skupnosti (v nadaljevanju ZLS), ki kot izvirno nalogo občin določa gradnjo, vzdrževanje in urejanje lokalne javne ceste. Na podlagi prvega odstavka 9. člena ZCes-1 je gradnja in vzdrževanje javnih cest v javnem interesu. Z inšpekcijskim ogledom 6. 8. 2020 je inšpektor v obravnavani zadevi ugotovil, da predmetni objekti za oglaševanje tožnika predstavljajo poseg na zemljišče, ki je v lasti in upravljanju MOL brez dovoljenja pristojnega organa MOL, in v nasprotju z Odlokom MOL o oglaševanju in OPN MOL, zato jih je potrebno odstraniti.

4. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in navedel, da je z vpogledom v Zemljiško knjigo ugotovil, da je lastnik predmetne parcele MOL. Dejstvo, da je imel tožnik predmetne objekte za obveščanje in oglaševanje postavljene na zemljišču že prej, ni utemeljeno dejstvo, na podlagi katerega bi tožnik imel pravico do pridobitve dovoljenja za postavitev objektov skladno z Odlokom MOL o oglaševanju. Tožnik neutemeljeno ugovarja pristojnost Inšpektorata Mestne uprave MOL v predmetnem postopku, saj skladno z 20. členom Odloka MOL o oglaševanju nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Mestne uprave MOL. Če ugotovi, da je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu brez dovoljenja iz tega odloka, odredi takojšnjo odstranitev objekta. Pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje ugotovil kršitve Odloka MOL o oglaševanju, zato mu je naložil ukrep odstranitve predmetnih objektov za obveščanje in oglaševanje. Tožnik ugovarja, da je imel s predhodnim lastnikom predmetne parcele sklenjeno najemno razmerje, vendar je predložena najemna pogodba med tožnikom in B. B. že poteka. Tožnik tako ni izkazal, da bi imel veljavno najemno pogodbo, zato najem ni izkazan. Tožnik je pristojni organ MOL zaprosil za izdajo dovoljenja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje na pare. št. 49/13 k.o. ... v lasti MOL, ki pa ga pristojni organ MOL skladno z določbami Odloka MOL o oglaševanju ni izdal. 5. Tožnik toži saj meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je v inšpekcijskem postopku prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila kršena določba 138. člena ZUP, kar pojasni. Ne strinja se s stališčem inšpekcijskega organa, da vsak objekt v vplivnem območju vozišča, ki uporabniku v cestnem prometu odvrača pozornost od vožnje pripomore k nastanku prometne nezgode, kar pojasni. Kontradiktorno je tudi stališče toženke, ki od tožnika zahteva soglasje upravljalca ceste (MOL) za postavitev objektov za oglaševanje na predmetni lokaciji, po drugi strani pa navaja, da so za varno odvijanje prometa pomembni le strokovno tehnični elementi ceste z ustrezno postavljeno prometno signalizacijo. Zato tožnik izpodbijane odločbe v tem delu ne more preizkusiti, kar pojasni. Izrek se ne ujema z obrazložitvijo, kršen je 214. člen ZUP. Meni tudi, da predmetni inšpekcijski postopek ni bil voden objektivno in zakonito. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno. Obravnavani oglasni panoji stojijo na navedeni lokaciji vse od leta 2008 dalje, ko MOL ni niti vedela o svojem lastništvu te parcele. Tedanji lastnik je bil B. B. Tožnik tudi tedaj ni imel soglasja pristojnega organa MOL za postavitev teh oglasnih objektov in ga tudi ni potreboval, saj MOL tedaj ni bil lastnik te parcele, ki je bila tedaj v zasebni lasti. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 141/2004. Ko je MOL pridobil lastninsko pravico na predmetni parceli je tožnik skušal pridobiti od MOL soglasje za postavitev predmetnih oglasnih objektov. Nesporno pa je, da OPN MOL to območje opredeljuje kot območje za oglaševanje. Tožnik sodišču predlaga, da zasliši direktorja C. C. V nadaljevanju tožbe tožnik ugovarja, da inšpektor ni opredelil velikosti predmetnih panojev za oglaševanje in da za obravnavo te zadeve občinska inšpekcija nima stvarne pristojnosti, marveč je pristojna gradbena inšpekcija. Inšpektor v izpodbijani odločbi ni pojasnil podlago za svojo pristojnost in tudi ni preverjal konkretnih oglasnih panojev glede na določbe OPN MOL. Presojal je zgolj ali ima tožnik pridobljeno soglasje MOL za postavitev predmetnih objektov za oglaševanje na navedeni lokaciji, za kar pa ni pristojen. Ugovarja tudi, da obravnavano zemljišče ni javna površina, saj kot taka ni bila opredeljena z odlokom. Ni vsako zemljišče v lasti MOL javno mesto, saj je to zakonsko regulirano. Predmetna površina pa predstavlja gospodarsko cono, kjer je dejavnost oglaševanja dovoljena. Ker ima tožnik sklenjeno najemno pogodbo, zanjo veljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato pridobitev soglasja MOL za postavitev predmetnih objektov za oglaševanje ni bila potrebna. MOL bi moral odpovedati najemno razmerje, česar pa ni storil. Dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sklicuje se na 237. člen ZUP. Ugovarja tudi, da njegovi oglasni panoji niso bil enako obravnavani kot oglasni panoji konkurenčnega podjetja D., ki stojijo prav tako v varovalnem pasu občinske ceste, kar pojasni. Toženka je postopala v nasprotju z 8. členom ZUP, saj ni ugotovila resničnega dejanskega stanja in tožnika ni obravnavala nepristransko. Toženka je odločala po prostem preudarku brez skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Tožnik meni, da Odlok MOL o oglaševanju in OPN MOL nista ustavna in zakonita. Prilaga Mnenje JA RS za varstvo konkurence 306-47/2012-10 z dne 22. 2. 2013 in Mnenje Instituta za javno upravo z dne 13. 8. 2017 glede konflikta ekonomskih interesov oblastvenega organa in iz januarja 2014, kar pojasni. Ugovarja tudi kršitev 74. člena in 22. člena Ustave RS. Tožnik meni, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno in sicer ZCest-1in Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), kar pojasni. V predmetni zadevi ne gre za objekt za reklamiranje, kot to določa 39. točka prvega odstavka 2. člena ZCest-1. Sklicuje se na 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCest-1 ter na 1. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, tožniku pa tudi prisodi povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka v obsežnem odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi zgolj ponavlja svoje navedbe iz pritožbe. V delu, pa je tožnik v tožbo skopiral svoje navedbe iz drugih upravnih postopkov, ki pa so bili vodeni na drugačni pravni podlagi (I U 1082/2019). Vse tožbene navedbe od strani 7 tožbe dalje se vsebinsko ne nanašajo na predmetno zadevo. Toženka izpostavlja 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in poudarja, da gre za nova dejstva in dokaze, kar pojasni. Poudarja tudi, da je bil podlaga za odločitev v konkretnem primeru 20. člen Odloka MOL o oglaševanju. Podlaga ni bil ZCest-1, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi. Bistveno je, da stojijo obravnavani objekti za oglaševanje na parceli št. 49/13 k.o. ..., ki je nesporno v lasti MOL. Pristojni organ MOL je vlogo tožnika za izdajo dovoljenja za postavitev predmetnih objektov za oglaševanje 26. 1. 2021 zavrnil. Na podlagi kontrolnega nadzora 19. 4. 2021 je inšpektor ugotovil, da predmetne reklamne table niso bile odstranjene, zato je na podlagi Odloka MOL o oglaševanju izdal izpodbijano odločbo. V nadaljevanju navaja 20. člen Odloka MOL o oglaševanju. Tožnik neutemeljeno in pavšalno očita kršitev 138. člena ZUP. Toženka je ugotovila vsa relevantna dejstva. Zavrne tudi tožnikove navedbe glede nejasnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem toženka nalaga odstranitev predmetnih oglasnih tabel, kar pojasni. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 141/2004 za predmetno zadevo ni relevantna, kar pojasni. Tožbeni ugovori, v katerih se tožnik sklicuje na konkurenčno podjetje D., na ta postopek nimajo vpliva. Zavrnitev zaslišanja priče, direktorja C. C., je obrazložil že pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe in navedel razloge, zaradi katerih zaslišanje ni bilo potrebno. Dodatno toženka pojasnjuje, da izvedba tega dokaza ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev, saj so bila za odločitev vsa pravno relevantna dejstva med strankama dejansko nesporna. Dokazovanje nerelevantnih dejstev pa v skladu z določbami ZUP ni potrebno in je tudi neekonomično. Zavrne tudi tožbeni ugovor o nepristojnosti občinske inšpekcije za kar se sklicuje na 20. člen Odloka MOL o oglaševanju. Zavrne tudi tožnikovo stališče, da ne gre za javno mesto, ker ni bilo kot takšno določeno v OPN MOL. Nesporno se predmetna nepremičnina nahaja na območju, za katerega OPN MOL ID določa, da je namenjeno oglaševanju vseh vrst oglasnih objektov (gre torej za javno mesto), kot tudi, da je v lasti MOL. Najemno razmerje se ni preneslo na toženko po 610. členu OZ, kot to napačno meni tožnik, saj je bilo v last MOL pridobljeno ex lege, kar pojasni na strani 6 odgovora na tožbo. Relevantno dejansko stanje je popolno ugotovljeno. Dejstev, ki so dejansko pravno relevantna pa tožnik ne izpodbija. Navedbe glede napačne uporabe ZGO-1 in ZCest-1 so brezpredmetne, saj izpodbijani akt ni bil izdan na njuni podlagi. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. V pripravljalnih vlogah tožnik še dodatno pojasnjuje in utemeljuje svoje navedbe.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je inšpekcijski organ MOL pravilno in zakonito tožniku naložil, da mora iz parcele št. 49/13 k.o. ..., ki je v lasti MOL na lastne stroške odstrani tri objekte za obveščanje in oglaševanje - tri velike samostoječe oglasne table (ID številka ..., ... in ...), in sicer kovinsko ogrodje pritrjeno v tla z betonsko strukturo ter kovinsko nadgradnjo, na kateri je pritrjena ploščata površina namenjena namestitvi oglasa vsak v velikosti 4 x 2,5 metra, ker za postavitev teh objektov za oglaševanje nima dovoljenja pristojnega organa MOL do 26. 1. 2021, kot to določa Odlok MOL o oglaševanju. V predmetnem postopku je inšpekcijski organ ugotovil, da je postavitev obravnavanih treh objektov za obveščanje in oglaševanje na zemljišču s parc. št. 49/13, k.o. ..., ki je v lasti in upravljanju MOL v neposredni bližini občinske ceste kategorije nk, A. ulica in na območju, namenjenem oglaševanju vseh vrst obveščevalno oglasnih objektov, vendar pa je brez pridobljenega soglasja pristojnega organa MOL, kot to določa Odlok MOL o oglaševanju. Ugotovitvam in izrečenemu ukrepu odstranitve obravnavanih objektov za oglaševanje tožnik nasprotuje in navaja, da predmetni objekti za oglaševanje niso postavljeni na javni površini in da so bili postavljeni na površini v zasebni lasti B. B., s katerim je imel tožnik sklenjeno najemno pogodbo, ki pa je MOL ni razvezala. Ugovarja pa tudi pristojnost Inšpektorata Mestne uprave MOL v konkretni zadevi.

10. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja, da inšpekcijski organ v obrazložitvi odločbe ni utemeljil pravne podlage za svojo pristojnost v konkretnem primeru. Pravilna je namreč utemeljitev inšpekcijskega organa, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe svojo stvarno pristojnost in pravno podlago za izrečen ukrep v konkretnem primeru utemelji na določbi 20. člena Odloka MOL o oglaševanju.

11. Inšpekcijski organ je svojo odločitev iz izpodbijane odločbe oprl na določbe Odloka MOL o oglaševanju, ki v 1. členu med drugim določa pogoje in način pridobitve dovoljenj za oglaševanje na javnem mestu in občinsko takso za oglaševanje na javnem mestu na območju MOL. V skladu z 2. členom Odloka MOL o oglaševanju vrste objektov za oglaševanje ter lokacije oziroma območja za njihovo postavitev določene v Odloku o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del (OPN MOL ID) in odlokih o podrobnih prostorskih načrtih (OPPN MOL). Pogoji za pridobitev dovoljenja za oglaševanje so določeni v 4. členu Odloka, med drugim tudi, da je lokacija za oglaševanje v skladu z OPN in OPPN (prva alineja). Na javnem mestu je prepovedano oglaševati brez dovoljenja za oglaševanje iz tega odloka ali v nasprotju z njim. Na podlagi štirinajstega odstavka 60. člena OPN MOL je za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah potrebno pridobiti dovoljenje Mestne uprave MOL, pristojnega za gospodarske javne službe. Na podlagi 20. člena Odloka MOL o oglaševanju nadzor nad izvajanjem določb tega odloka opravlja Inšpektorat Mestne uprave MOL, ki v primeru, ko ugotovi, da je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu brez dovoljenja kot ga določa Odlok MOL o oglaševanju, odredi takojšnjo odstranitev objekta.

12. Glede na predhodno navedeno pravno podlago so za subsumpcijo konkretnega primera pod relevantno pravno normo po presoji sodišča relevantna dejstva, ki jih je v obravnavanem primeru v inšpekcijskem postopku potrebno konkretno ugotoviti, da gre za v konkretnem primeru takšno vrsto objektov za oglaševanje in za takšno lokacijo oz. območje njihove postavitve, kot je določena v OPN MOL ID in OPPN MOL. Potrebno je ugotoviti, da je konkretno zemljišče oz. parcela (parc. št. 49/13 k.o. ...), na kateri so postavljeni obravnavani objekti za oglaševanje v lasti in v upravljanju MOL (1. člen in 2. člen Odloka MOL o oglaševanju) in da gre za javne površine (štirinajsti odstavek 60. člena OPN MOL). Tožnik pa v pritožbi in tudi v tožbi med drugim ugovarja, da obravnavani objekti za oglaševanje niso postavljeni na javnih površinah in da so bili postavljeni na zasebnem zemljišču v lasti B. B., s katerim je imel tožnik sklenjeno najemno pogodbo, ki pa je MOL v skladu z določbami OZ ni odpovedal. Dokazno breme je na tožniku, ki v postopku svoje navedbe lahko dokazuje z vsemi primernimi dokaznimi sredstvi. Glede na predhodno navedeno je po presoji sodišča dejansko stanje med strankama sporno in je napačno stališče toženke, da relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

13. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovim pritožbeni ugovori, ki so enaki tožbenim ugovorom, da je bil predmetni inšpekcijski postopek voden v nasprotju z določbo 138. člena ZUP in da zaradi kršitev določb postopka dejansko stanje ni pravilno oz. popolno ugotovljeno, saj inšpektor ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne. Pred izdajo odločbe je namreč potrebno konkretno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožnik je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo predlagal zaslišanje priče, direktorja C. C., ki pa ga pritožbeni organ ni izvedel, marveč je tožnikov predlog pavšalno zavrnil z navedbo, da glede tega ali je potrebno kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Dokazi se izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP). Pritožbeni organ je ocenil, da je dejanski stan, ki izhaja iz dokumentacije zadeve, dovolj pojasnjen in omogoča preizkus odločbe, pravilno oceno in pravilno končno odločitev zato po mnenju pritožbenega organa dodatno zaslišanje priče ni bilo potrebno za dopolnitev dejanskega stanja ali razjasnitev relevantnih nepojasnjenih okoliščin glede postavitve objekta za obveščanje in oglaševanje, zato ga pritožbeni organ ni izvedel. Iz predhodno navedenega izhaja, da pritožbeni organ ni navedel konkretnih zakonsko dopustnih razlogov zaradi katerega ni izvedel predlaganega zaslišanja priče, marveč je zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga ostala na abstraktni ravni. V predmetnem postopku pa je dokazno breme na strani tožnika, ki za svoje navedbe v postopku lahko predlaga izvedbo vseh dokaznih sredstev. Med strankama pa je, kot je bilo predhodno že pojasnjeno, dejansko stanje sporno. Po presoji sodišča bi moral inšpekcijski organ izvesti ugotovitveni postopek in konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva (navedena v predhodni točki obrazložitve te sodbe), ob upoštevanju vseh načel upravnega in inšpekcijskega postopka (7. člen in 9. člen ZUP). V navedenem obsegu bi zato inšpekcijski organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt inšpekcijskega postopka, zato ima pravico, da se tega postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ker so bila po povedanem v obravnavanem primeru absolutno bistveno kršena pravila postopka, je posledično tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena do takšne mere, da ne omogoča preizkusa, kar utemeljeno graja tudi tožnik v tožbi in kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s točko 2 prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 14. Inšpekcijskemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora inšpekcijski organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti v tudi v inšpekcijskem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o navedbah upravnega organa ter o rezultatih dokazovanja. Ko stranka v inšpekcijskem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je inšpekcijski organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Inšpekcijski organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta.

15. Po presoji sodišča je inšpekcijski organ storil bistveno kršitev določb postopka ker se ni konkretno opredelil do predlaganih dokaznih predlogov tožnika in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave. Zaradi pomanjkljivi izvedenega dokaznega postopka je tudi dejansko stanje ostalo v bistvenem nepopolno ugotovljeno, kar upravičeno graja tudi tožnik v tožbi. Izpodbijana odločba ni obrazložena v skladu z določbo 214. člena ZUP, kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik.

16. Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče ne more samo rešiti spora, saj so relevantna dejstva nepopolno ugotovljena in predlagani dokazi tožnika niso bili dokazno presojeni in ker je potrebno dejansko stanje ugotoviti v inšpekcijskem postopku, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj očitane kršitve določb postopka odpravi. Inšpekcijski organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka.

17. V ponovnem postopku naj inšpekcijski organ dopolni ugotovitveni postopek in očitane kršitve določb postopka odpravi ter dokazno oceni predlagane dokaze tožnika v skladu s stališči in napotki sodišča iz te sodbe ter v zadevi ponovno odloči. V ugotovitvenem postopku naj ugotovi konkretno vsa relevantna dejstva v zadevi. Po izvedenem ugotovitvenem postopku naj v zadevi ponovno odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka in izda upravni akt, ki bo vseboval vse sestavine upravne odločbe, kot jih določa 214. člen ZUP, z obrazložitvijo, ki bo omogočala preizkus.

18. Ker je bilo potrebno tožbi ugoditi že zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).