Jedro

Tudi pri pogodbenih razmerjih, ki so nastala pred 26.6.1991 se upošteva dovoljenost valutne klavzule v smislu 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS 1/91-I), če denarna obveznost do 26.6.1991 ni bila izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati 305,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1987 do plačila in sicer iz naslova kupnine za prodano vozilo. Obenem je zavrnilo višji tožnikov zahtevek (ta se je v celoti glasil na plačilo tolarske protivrednosti 6250 DEM z zamudnimi obrestmi od 16.10.1987 do plačila po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančne hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je tožencu naložilo plačilo tolarske protivrednosti 6.250 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in tolarske protivrednosti zamudnih obresti od tega zneska po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled in sicer za čas od 16.10.1987 do izplačila. Obenem je potrdilo zavrnitev višjega zahtevka, tj. zahtevka za plačilo zamudnih obresti po višji obrestni meri.

Zoper to pravnomočno sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh stopenj in novo sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) tožnik ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitek procesne kršitve iz 13. točke člena 354/2 ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preskusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, pa tudi razlogi o pravni presoji so popolni. V reviziji je dovoljeno navajati nova dejstva, samo če se nanašajo na upoštevne procesne kršitve (člen 387 ZPP), ne pa tudi na dejansko podlago pravnomočne sodbe. Zato so nove toženčeve dejanske navedbe v reviziji (o okoliščinah v zvezi s sklepanjem sporazum z dne 25.6.1987) neupoštevne, enako pa velja tudi glede dokazov, ki jih toženec v reviziji glede teh dejstev ponuja. Ničesar pri tem ne spremeni zatrjevana okoliščina, da se toženec ni pritožil zoper sodbo prve stopnje zaradi razlogov ekonomičnosti postopka - dejanskega stanja z revizijo ne more izpodbijati (člen 385/3 ZPP) in zakon glede tega ne pozna izjeme, ki bi je toženec očitno bil rad deležen. Ničesar ne spremeni niti zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec dne 14.7.1992 poravnal svoj dolg po sodbi prve stopnje. Sodba prve stopnje je bila izdana 9.6.1992, torej pred zatrjevanim plačilom. Zato pri tem revizijskem razlogu niti ne gre za navedbo o odločilnem dejstvu, glede na to, da se pri sojenju upošteva dejansko stanje ob koncu glavne obravnave in poznejša dejstva niso relevantna.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Toženec sam v reviziji vsebinsko pravilno citira pravno menje, da po uveljavitvi Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS 1/91-I) sodišče upošteva dogovorjeno valutno klavzulo tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve tega zakona (tj. do 25.6.1991) ni izpolnil - in sicer zato, ker citirani zakon v 5. členu dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (Poročilo o sodni praksi VSRS 1/92). Ničesar pri tem ne spreminja okoliščina, da je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi že odločalo in da v sklepu II Ips 565/90 z dne 21.3.1991 ni imelo takega stališča glede dovoljenosti in upoštevnosti valutne kalvzule v konkretnem pogodbenem razmerju pravdnih strank. Tedanja materialnopravna stališča revizijskega sodišča pač niso mogla upoštevati neke bodoče pravne ureditve - tj. že citiranega novega deviznega zakona. Zato se tožena stranka v reviziji povsem neutemeljeno sklicuje na citirani revizijski sklep.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje, tako da je naložilo tožencu plačilno obveznost v skladu z dogovorjeno valutno klavzulo iz pogodbenega dogovora pravdnih strank z dne 25.6.1987, katerega vsebino je tudi materialnopravno pravilno razlagalo. Ob vsem drugem že zapisanem pa to končno pomeni, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti.