Jedro

Ker je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo, s katero je spoznalo obtoženca za krivega posebno hude telesne poškodbe po členu 135/I KZ, oprlo predvsem na izpovedbo privilegirane priče (tašče obtoženca), ki je predhodno ni opozorilo o pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja, je ravnalo v nasprotju z določbo člena 237 ZKP ter je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 372. člena ZKP, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo ob reševanju pritožb državnega tožilca in obtoženčevega zagovornika razveljaviti po uradni dolžnosti.

Izrek

Ob reševanju pritožb državnega tožilca in obtoženčevega zagovornika se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po členu 135/I KZ, opisanega pod točko 1. izreka sodbe, v celoti pa tudi v odločbi o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 201/II KZ pa se v odločbi o krivdi pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po I. odstavku 135. člena KZ in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po II. odstavku 201. člena KZ ter mu za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen enega leta zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje kazen šestih mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen enega leta in štirih mesecev zapora ter varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov za čas enega leta in štirih mesecev, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in obtoženčev zagovornik. Prvi se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal izrek bistveno daljših posamičnih ter enotne kazni zapora, obtoženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagal spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izrek krajše zaporne kazni ob uporabi omilitvenih določil. Odgovoril je tudi na pritožbo državnega tožilca ter predlagal njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal le ugoditev pritožbi državnega tožilca in zavrnitev pritožbe obtoženčevega zagovornika.

Ob reševanju pritožb obtoženčevega zagovornika in državnega tožilca je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe.

Po določbi 2. točke I. odstavka 236. člena KZ so dolžnosti pričevanja oproščeni tudi obdolženčevi sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena (kamor spada tudi mati obtoženčeve žene), pri čemer iz določbe 237. člena istega zakona tudi izhaja, da sodišče na takšno izpovedbo ne sme opreti svoje odločbe, v kolikor tisti, ki ni bil dolžan pričati, o tej svoji pravici ni bil poučen ali se ji ni izrecno odpovedal, ali pa pouk in odpoved pričanju nista bila zapisana v zapisnik. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje kot pričo zaslišalo obtoženčevo taščo T. P., pri čemer se je oprlo tako na vsebino zapisnika o njenem zaslišanju, kakor tudi na vsebino uradnega zaznamka o razgovoru, ki ga je z njo opravila delavka policije, pri tem pa priče ni poučilo v smislu citiranega določila člena 236 ZKP, je bistveno kršilo navedeni določili Zakona o kazenskem postopku, s čimer je podana kršitev iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP, v posledici katere je bilo potrebno izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po členu 135/I KZ, razveljaviti. Ker naj bi večji del obtožencu očitane kriminalne dejavnosti predstavljalo prav izvršitveno dejanje, opisano v razveljavljenem delu sodbe, pri čemer gre v obeh primerih za kaznivi dejanji z enakim predmetom kazenskopravnega varstva, tedaj življenje in telo, istočasno pa naj bi bilo kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe prav tako storjeno na škodo družinskega člana, je bilo potrebno razveljaviti odločbo o kazenskih sankcijah v celoti, pa tudi o stroških kazenskega postopka ter bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo odločati tudi o kazenski sankciji za obtožencu drugo očitano kaznivo dejanje, glede katerega pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev.

V zvezi s kaznivim dejanjem zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 210/II KZ so neutemeljene pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, da ugotovljene telesne poškodbe tedaj triletnega obtoženčevega sina T., ki boluje za cerebralno paralizo in tedaj petletne hčerke T., niso nastale zgolj z ravnanjem obtoženca, saj naj bi izvedenec dopuščal možnost, da so nekatere poškodbe tudi posledica udarca s hrbtom ob robat trd predmet oziroma udarca s telesom ob trdo robato podlago, ker naj bi hči že dan pred opisanim dogodkom padla s pograda. Pritožnik je očitno spregledal, da izvedenec ugotovljene poškodbe ni pripisal le po dvema udarcema obdolženca vsakemu od otrok, pač pa je jasno razmejil v izreku sodbe opisane posledice štirih udarcev s pasom po predelu nog svojega triletnega sina T. od več različno velikih podpludb na obeh nadlahteh, podlahteh in med obema lopaticama na hrbtu, za katere je dopustil možnost, da so nastale zaradi močnejšega prijema z roko, tri podplutbe na hrbtu pa kot posledica udarca s trdim topim predmetom ali pa kot posledica udarca s hrbtom ob robat trd predmet, kar pa v izreku sodbe ni opisano in se tedaj povzročitev teh poškodb obtožencu ne očita. Povsem enake ugotovitve veljajo tudi za telesne poškodbe, ki jih je utrpela obtoženčeva hči T., pri čemer je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo zaključkom izvedenca, da so opisane poškodbe posledica najmanj treh udarcev s trdim topim predmetom. Res je izvedenec dopustil možnost, da je katera od poškodb posledica padca in udarca s telesom ob trdo robato podlago, kar pomeni, da nikakor niso mogle vse poškodbe nastati na takšen način, še posebno, ker se nahajajo na različnih delih oškodovankinega telesa, ena od ugotovljenih poškodb pa sploh ni opisana v izreku sodbe (1 x 1 cm velika odrgnina ob desnem očesu). Ker je obtoženec sam priznal, da je kritičnega večera oba otroka v resnici večkrat udaril s sredinsko stranjo vojaškega pasu, tako ni mogoče podvomiti v ugotovljeno dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja, kakor tudi ne v pravilno ugotovljeno krivdo obtoženca.

Glede na povedano sodišče druge stopnje ni ocenjevalo utemeljenosti preostalih pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika in pritožbenih navedb državnega tožilca, vsekakor pa jih bo lahko preizkušalo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

V novem sojenju bo zato potrebno že izvedene dokaze glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe ponoviti, pri tem pa upoštevati določbe ZKP, ki se nanašajo na priviligirane priče. Za popolnejšo osvetlitev obtoženčeve osebnosti ter popolnejšo ugotovitev dejanskega stanja pa bi bilo utemeljeno pribaviti o sedanjih in prejšnjih razmerah v njegovi družini poročilo pristojnega centra za socialno delo ter zaslišati tiste stanovalce hiše, ki bi kaj vedeli o splošnih razmerah v obtoženčevi družini, pri čemer sodišče prve stopnje nikakor ne bo moglo obiti zaslišanja priče - oškodovankine sosede, pri kateri je le-ta najprej iskala pomoč po dogodku dne 13.6.1996, v obtožnici opredeljenem kot kaznivo dejanje po členu 135/I KZ.