Jedro

Zadnji stavek petega odstavka 47. člena KZ-1 je interpretirati tako, kot to v zaključkih izpodbijanega sklepa tolmači sodišče prve stopnje, in ne tako, kot ga interpretira pritožnica. Do zamude plačila obroka ne pride samo v primeru, da mesečnega nakazila sploh ni, temveč je zavezanec v zamudi tudi tedaj, ko enkrat ali večkrat ne plača zneska, ki ne dosega višine obroka, določenega v sodbi. V nasprotnem primeru bi zadoščalo, da bi mesečno nakazal kakršen koli znesek, pa bi s tem že izpolnil svojo obveznost. Takšna razlaga je nesprejemljiva, saj je cilj takšne vrste sankcije poplačilo celotnega zneska v določenem roku in ne le golo plačevanje. Zatorej je šteti, da gre za zamudo tako v primeru, ko zneski niso plačani v celoti, kot tudi, ko niso plačani v rednih obrokih.

Izrek

Pritožbi zagovornice obsojenega se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je obsojeni dolžan plačati preostanek denarne kazni v znesku 149.100,00 EUR v roku enega meseca od pravnomočnosti tega sklepa.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odločilo, da obdolženemu A. A. izrečena stranska denarna kazen v višini 1200 dnevnih zneskov po 125,00 EUR, to je skupaj 150.000,00 EUR v celoti zapade v plačilo v roku enega meseca po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Zoper izpodbijani sklep se je pritožila zagovornica obsojenega A. A. in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uvodoma je pojasniti, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo X K 29402/2013 z dne 26. 6. 2013 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1B, nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi z 20. členom KZ-1B in kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi z 20. členom KZ-1B ter mu izreklo enotno kazen treh let zapora ter denarno kazen 1200 dnevnih zneskov po 125,00 EUR, to je skupaj 150.000,00 EUR. Odločilo je, da se denarna kazen izvrši in jo je obsojeni dolžan skladno s petim odstavkom 47. člena KZ-1B plačati v roku dveh let, po enakih mesečnih obrokih v znesku 6.250,00 EUR na mesec. Sodba je postala pravnomočna in izvršljiva dne 22. 10. 2013. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo pravilneje, da bi se izrek izpodbijanega sklepa glasil na „denarno“ in ne na „stransko denarno kazen“, saj iz prvostopenjske sodbe X K 29402/2013 z dne 26. 6. 2013, temelječe na Sporazumu, sklenjenem med SDT in obdolženim A. A. z dne 18. 6. 2013, izhaja takšna dikcija.

5. Peti odstavek 47. člena KZ-1B določa, da v sodbi sodišče določi rok za plačilo denarne kazni, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev. Sodišče sme v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Zadnji stavek je interpretirati tako, kot to v zaključkih izpodbijanega sklepa tolmači sodišče prve stopnje in ne tako, kot ga interpretira pritožnica. Obsojencu je bila z zgoraj navedeno sodbo z dne 26. 6. 2013 določena višina obroka, ki ga mora mesečno plačati, da bi tako lahko v roku dveh let poravnal celotno izrečeno mu denarno kazen, to je 150.000,00 EUR. Do zamude plačila obroka ne pride, tako kot to zmotno navaja pritožnica, samo v primeru, da mesečnega nakazila s strani obsojenca sploh ni, temveč je zavezanec v zamudi tudi tedaj, ko enkrat ali večkrat ne plača zneska, ki ne dosega višine obroka, določenega v sodbi. V nasprotnem primeru bi zadoščalo, da bi obsojeni mesečno nakazal kakršen koli znesek, pa bi s tem že izpolnil svojo obveznost. Takšna razlaga je nesprejemljiva, saj je cilj takšne vrste sankcije poplačilo celotnega zneska v določenem roku in ne le plačevanje poljubnega zneska.

6. Zamuda plačila se zato, drugače kot to trdi pritožnica, nanaša na plačilo zneska, kot je ta določen v sodbi, in ni v zvezi s tem pomembno le, da je bilo plačilo izvršeno, temveč tudi višina plačila. Zatorej je šteti, da gre za zamudo tako v primeru, ko zneski niso plačani v celoti kot tudi, ko niso plačani v rednih obrokih. Četudi končni rok plačila dveh let v obravnavanem primeru še ni potekel, mora obsojeni ravnati, kot je to določeno v sodbi, in obroke v točno določeni višini mesečno plačevati. V nasprotnem primeru, ko obrokov ne plačuje oziroma jih plačuje v nižjih zneskih, je zato šteti - kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - da svojih obveznosti ne izpolnjuje.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno. Pritrditi je zaključku iz 4. točke izpodbijanega sklepa, da obsojeni s plačili sedemnajstih obrokov po 50,00 EUR, namesto enaindvajsetih po 6.250,00 EUR, in s poplačilom v skupnem znesku 850,00 EUR namesto predvidenih 131.250,00 EUR, zamuja s plačili obrokov, kot ti izhajajo iz zgoraj citirane sodbe, s katero mu je bila denarna kazen naložena, je tako na mestu uporaba določila iz petega odstavka 47. člena KZ-1, da ta kazen v celoti zapade v plačilo v roku enega meseca po pravnomočnosti sklepa.

8. Prav ima sicer pritožnica, da je bil s strani obsojenega plačan tudi že 18. obrok v znesku 50,00 EUR, vendar pa je bilo to plačilo opravljeno, kot izhaja iz prilog v pritožbi (B111), šele dne 26. 8. 2015, torej po tem, ko je sodišče že izdalo izpodbijani sklep, in to plačilo v njem niti ni moglo biti upoštevano, saj se je sodišče prve stopnje oprlo na podatke iz Pregleda postavk z dne 21. 7. 2015 (v spisu med list. št. 585 in 586). Ob upoštevanju potrdila z dne 26. 8. 2015, ki ga je obsojeni priložil pritožbi, tako šele pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obsojeni doslej izkazal plačilo osemnajstih obrokov po 50,00 EUR in po zbranih podatkih poravnal denarno kazen v skupni višini 900,00 EUR.

9. V zvezi z navedbami pritožnice, da obsojeni zaradi slabega premoženjskega stanja ne zmore plačevati obrokov, kot so mu bili s sodbo X K 29402/2013 z dne 26. 6. 2013 določeni, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izrek denarne kazni pri kaznivem dejanju pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1B obligatorne narave, pri nadaljevanih kaznivih dejanji goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1B pa je bila obsojencu denarna kazen izrečena skladno s členom 47 KZ-1B, ker so bila dejanja storjena iz koristoljubja. Odločba o izreku denarne kazni je pravnomočna, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, v katerih poudarja obsojenčevo trenutno premoženjsko stanje, ne more uspeti. Zaradi lažjega poplačila je bilo obsojencu omogočeno plačilo v obrokih, vse navedeno pa je izhajalo tudi iz Sporazuma, ki ga je obsojeni dne 18. 6. 2013 sklenil s Specializiranim državnim tožilstvom.

10. Ugodilo pa je sodišče druge stopnje navedbam pritožnice v delu, ko izpodbija izrek izpodbijanega sklepa glede zneska, ki skladno s petim odstavkom 47. člena KZ-1 zapade v plačilo, saj je potrebno pri njegovi določitvi, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi, upoštevati vsa dosedanja plačila obsojenca in celoten znesek denarne kazni ustrezno zmanjšati. Ker je do sedaj obsojeni kot rečeno poravnal osemnajst obrokov po 50,00 EUR, skupno 900,00 EUR, znaša znesek, ki ga še bremeni, 149.100,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obsojenega izpodbijan sklep spremenilo kot izhaja iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ker je bilo delno odločeno v obsojenčevo korist, sodna taksa ni odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).