Jedro

14. člen ZTLR solastniku omogoča posest in uporabo solastne stvari v sorazmerju z deležem, ki mu gre. Ker je tožničin solastni delež hiše 46/100 obsegal najmanj 116,62 m2, kolikor je obsegalo zgornje stanovanje, je toženec tožnici neupravičeno odtegnil posest in uporabo solastne hiše. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali tudi določilo drugega odstavka 14. člena ZTLR, ki solastniku daje pravico, da s svojim delom razpolaga brez soglasja solastnika - toženca. Toženčevi trditvi, da bi oddaja zgornjega stanovanja posegla v njegove solastniške pravice, ni mogoče pritrditi, saj sam navaja, da zgornjega stanovanja ni uporabljal. Dejstvo, da stanovanje nima samostojnih instalacij vode, elektrike in ogrevanja pa ne preprečuje možnosti oddajanja, saj ima malokatero etažno stanovanje lastne instalacije.

Solastnik, ki drugemu solastniku onemogoči, da bi sorazmerno svojemu delu porabljal solastno stvar, je odškodninsko odgovoren.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že drugič. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1.602.485,00 tolarjev. Ugotovilo je tudi, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 27.782,00 tolarjev. Zato je po medsebojnem pobotanju terjatev razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.574.703,00 tolarjev ter ji povrniti 128.196,00 tolarjev pravdnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 2.9.1994 dalje do plačila. Kar sta zahtevali tožeča in tožena stranka več, je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožnici pripada najmanj uporaba enega nadstropja stanovanjske hiše v izmeri 116.62 m2 in da ji je toženec odvzel posest in možnost uporabe solastne stvari, s čimer je kršil določilo prvega odstavka 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št 6/80 do 36/90). S tem protipravnim ravnanjem ji je povzročil škodo, ker ji je onemogočil, da bi ga oddajala (izgubljeni dobiček), toženčeva krivda pa je podana s tem, da ji ni hotel izročiti ključev od vhodnih vrat, čeprav ga je večkrat prosila. Ob upoštevanju najemnine 319,56 tolarjev za m2 je za čas od 1.11.1990 do 30.5.1994 izračunalo škodo v znesku 1.602,485,00 tolarjev. Ugotovilo pa je tudi toženčeve stroške v zvezi z vzdrževanjem hiše za pleskanje oken, vrat in balkonske ograje, popravilo ekspanzijske posode, nakup in popravilo ventilov, servis odtočne črpalke centralne kurjave ter zamenjavo vodomera v skupni vrednosti 60.396,00 tolarjev, od česar odpade na tožničin solastniški delež 46 % ali 27.782,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je nato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je tožničino terjatev znižalo. Ugotovilo je, da obstoji njena terjatev samo v znesku 748.889,00 tolarjev, ker je upoštevalo le izgubljeno najemnino za 54,41 m2. Tako je po medsebojnem pobotanju terjatev tožencu naložilo plačilo 721.107,00 tolarjev in 61.046,00 tolarjev pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo on 2.9.1994 dalje. Presežni zahtevek je zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo še plačilo pritožbenih stroškov v znesku 43.470,00 tolarjev s pripadki.

Revizijo proti tej sodbi vlaga toženec, ki uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb drugega in prvega sodišča in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Toženec poudarja, da je solastno hišo, ki sta jo sedaj razvezana zakonca zgradila v času trajanja zakonske zveze, užival samo v pritličju in deloma v kletnih prostorih ter jo je lepo vzdrževal. Tožnica se je iz hiše prostovoljno izselila in je stanovala pri materi, kjer ni plačevala najemnine. Pred sodiščem je zahtevala razdružitev solastnine in do fizične razdelitve je prišlo šele v letu 1995. Dotlej toženec ni oddajal prostorov in ni prejemal najemnine, saj nadstropje v hiši nima samostojnih instalacij vode, ogrevanja, elektrike itd. in bi se z oddajanjem poseglo v toženčeve solastniške pravice. Sodiščema zato očita, da sta napačno uporabili določilo 14. člena ZTLR. Po njegovem tožnica na stanovanju ni imela posesti in ga ni mogla oddajati vse do pravnomočnega končanja razdružitvenega postopka v letu 1995. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Glede toženčevih trditev v zvezi z dejanskim stanjem opozarja, da ne morejo biti revizijska podlaga, dejstvo, da bi z oddajanjem solastnega stanovanja kršila določilo 14. člena ZTLR pa zanika.

Dodaja, da toženec z grobo kršitvijo predpisov izigrava njene pravice ter je sedaj v njeno stanovanje vselil njuno hči N. G. Revizija je bila poslana tudi Državnemu tožilstvu Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da sta bili pravdni stranki solastnici stanovanjske hiše P., P. in sicer tožnica do 46/100 in toženec do 54/100 ter je tožnici pripadala uporaba najmanj enega nadstropja stanovanjske hiše (mansarde) v izmeri 116,62 m2, - da sta nepremično premoženje uporabljali skupaj do tožničine odselitve septembra 1988, nato pa so do 20.10.1990 v hiši stanovali toženec in skupni hčerki pravdnih strank, odtlej pa samo toženec, - da je toženec po tožničini izselitvi zamenjal ključavnico in ji kljub njenim zahtevam ni izročil ključev vhodnih vrat, - da je tožnica po izselitvi poskušala oddati stanovanje različnim najemnikom, tako kot sta stanovanje že oddajali pravdni stranki, ko sta živeli skupaj.

V zvezi s temi ugotovitvami je sodišče pravilno uporabilo določilo 14. člena ZTLR, ki solastniku omogoča posest in uporabo solastne stvari v sorazmerju z deležem, ki mu gre. Ker je tožničin delež obsegal najmanj 116,62 m2, kolikor je obsegalo zgornje stanovanje, je toženec tožnici neupravičeno odtegnil posest in uporabo solastne hiše. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali tudi določilo drugega odstavka 14. člena ZTLR, ki solastniku daje pravico, da s svojim delom razpolaga brez soglasja drugega solastnika - toženca. Toženčevi trditvi, da bi oddaja zgornjega stanovanja posegla v njegove solastne pravice, ni mogoče pritrditi, saj sam navaja, da zgornjega stanovanja ni uporabljal. Dejstvo, da stanovanje nima samostojnih instalacij vode, elektrike in ogrevanja pa ne preprečuje možnosti oddajanja, saj ima malokatero etažno stanovanje lastne instalacije.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89) in drugih predpisov materialnega prava, prav tako pa revizijsko sodišče ni našlo kake bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zaradi tega je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.