Jedro

Pogodbeno dogovorjena višina obrestne mere zamudnih obresti, torej obresti za čas zamude, ne za čas posojila, je omejena le z ugovori iz določb ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oz. njihovih posameznih določb, določilo 1. odst. 399. člena ZOR se na obrestno mero pogodbenih zamudnih obresti ne nanaša.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni, tako da se v celoti glasi: "Toženec je dolžan plačati tožnikoma M. I. in Š. I. znesek 6.957,50 DEM ali tolarsko protivrednost tega zneska, obračunano po menjalnem prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe 9.12.1992 dalje do plačila ter povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 33.670,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1993 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo".

Toženec je dolžan tožnikoma povrniti pritožbene stroške v znesku 15.996,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1994 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

O b r az l o ž i t e v Tožnika sta na podlagi pismenega sporazuma, ki sta ga s tožencem sklenila 2.3.1992 postavila tožbeni zahtevek, kakršen je razviden iz izreka te odločbe. Ob izpolnjenih pogojih iz 332. člena ZPP sta na glavni obravnavi dne 2.3.1993 predlagala izdajo sodbe zaradi izostanka po takem zahtevku. Prvo sodišče je njunemu predlogu delno ugodilo ter zamudno sodbo izdalo za tolarsko protivrednost 5.114,00 DEM po prodajnem tečaju na dan plačila z obrestmi od tega zneska za čas od 1.1.1989 (dogovorjeni začetek teka) do vložitve tožbe 9.12.1992 po obrestni meri kot za vpogledne hranilne vloge v DEM, od takrat dalje do plačila pa od te glavnice in teh obresti še zakonite zamudne obresti. Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne 33.670,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek, to je za zamudne obresti, razvidne iz sedanjega izreka, kakor tudi za del glavnice 1.843,50 DEM z enakimi obrestmi, pa je prvo sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da v tem delu zahtevek ni sklepčen (4. odst. 332. člena ZPP), glede na to, da v takem obsegu dogovorjene obresti presegajo zakonsko mejo iz 1. odst. 399. člena ZOR.

Tožnika se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe. Poudarjata, da se njun zahtevek, ki je bil zavrnjen, nanaša na natekle zamudne obresti do vložitve tožbe, zaradi česar ga je treba obravnavati po 1. odst. noveliranega 277. člena ZOR oz. po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti. Dogovorjena obrestna mera 8 % letno v danem primeru ustreza obrestni meri za hranilne vloge v DEM, vezane na več kot eno leto in je torej v skladu s predpisi, toženec pa je bil ob sklenitvi dogovora v zamudi s plačilom že več kot tri leta. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost na taki osnovi postavljenega tožbenega zahtevka, zato izpodbijana odločitev o zavrnitvi predstavlja bistveno procesno kršitev iz 1. odst. 354. člena ZPP, saj razlog po 4. odst. 332. člena ZPP ni podan.

Pritožbenemu sodišču torej tožnika predlagata, da sodbo v zavrnilnem delu spremeni ter njunemu zahtevku v celoti ugodi, oz. jo v tem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Iz tožbi priložene listine - sporazuma z dne 2.3.1992 (A 4) je razvidno, da sta pravdni stranki v tč. II. dogovorili zamudne obresti od glavnice 5.114,00 DEM, ki bi jo toženec moral plačati tožnikoma že 31.12.1988. Gre torej za pogodbene zamudne obresti, katerih funkcija ni le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna sankcija zaradi škode, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude. Določilo 1. odst. 399. člena ZOR omejuje pogodbeno obrestno mero med posamezniki, to je obrestno mero za čas posojila. Le za to vrsto obresti je navedeno določilo obvezujoče, ne pa tudi v primeru, ko se stranki, kot v obravnavani zadevi, za primer zamude vnaprej dogovorita za višino obrestne mere zamudnih obresti. Tak dogovor je njuna volja, ki je lahko omejena le z ugovori iz določb ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodbenih dogovorov. Taki ugovori pa v tej pravdi niso bili uveljavljani.

Glede na povedano ni dvoma, da utemeljenost tožbenega zahtevka tudi glede od zapadlosti dolga do vložitve tožbe nateklih pogodbenih zamudnih obresti v izračunanem znesku 1.843,50 DEM z zakoniti zmudnimi obrestmi od vložitve tožbe (2. odst. 279. člena ZOR), izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, saj se ta sklicuje na uvodoma omenjeni pismeni sporazum med strankama. Pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka po celotnem tožbenem zahtevku so torej na obravnavi dne 2.3.1993 bili izpolnjeni. Drugostopno sodišče je zato pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu na osnovi določila 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem je bilo potrebno zaradi jasnosti celotni izrek na novo oblikovati, s čimer pa seveda v njegov že pravnomočni del ni poseženo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 166. člena ZPP, odmerjeni pa so po veljavni Tarifi za storitve pravne pomoči.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni, tako da se v celoti glasi: "Toženec je dolžan plačati tožnikoma M. I. in Š. I. znesek 6.957,50 DEM ali tolarsko protivrednost tega zneska, obračunano po menjalnem prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe 9.12.1992 dalje do plačila ter povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 33.670,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1993 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo".

Toženec je dolžan tožnikoma povrniti pritožbene stroške v znesku 15.996,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1994 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

O b r az l o ž i t e v Tožnika sta na podlagi pismenega sporazuma, ki sta ga s tožencem sklenila 2.3.1992 postavila tožbeni zahtevek, kakršen je razviden iz izreka te odločbe. Ob izpolnjenih pogojih iz 332. člena ZPP sta na glavni obravnavi dne 2.3.1993 predlagala izdajo sodbe zaradi izostanka po takem zahtevku. Prvo sodišče je njunemu predlogu delno ugodilo ter zamudno sodbo izdalo za tolarsko protivrednost 5.114,00 DEM po prodajnem tečaju na dan plačila z obrestmi od tega zneska za čas od 1.1.1989 (dogovorjeni začetek teka) do vložitve tožbe 9.12.1992 po obrestni meri kot za vpogledne hranilne vloge v DEM, od takrat dalje do plačila pa od te glavnice in teh obresti še zakonite zamudne obresti. Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne 33.670,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek, to je za zamudne obresti, razvidne iz sedanjega izreka, kakor tudi za del glavnice 1.843,50 DEM z enakimi obrestmi, pa je prvo sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da v tem delu zahtevek ni sklepčen (4. odst. 332. člena ZPP), glede na to, da v takem obsegu dogovorjene obresti presegajo zakonsko mejo iz 1. odst. 399. člena ZOR.

Tožnika se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe. Poudarjata, da se njun zahtevek, ki je bil zavrnjen, nanaša na natekle zamudne obresti do vložitve tožbe, zaradi česar ga je treba obravnavati po 1. odst. noveliranega 277. člena ZOR oz. po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti. Dogovorjena obrestna mera 8 % letno v danem primeru ustreza obrestni meri za hranilne vloge v DEM, vezane na več kot eno leto in je torej v skladu s predpisi, toženec pa je bil ob sklenitvi dogovora v zamudi s plačilom že več kot tri leta. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost na taki osnovi postavljenega tožbenega zahtevka, zato izpodbijana odločitev o zavrnitvi predstavlja bistveno procesno kršitev iz 1. odst. 354. člena ZPP, saj razlog po 4. odst. 332. člena ZPP ni podan.

Pritožbenemu sodišču torej tožnika predlagata, da sodbo v zavrnilnem delu spremeni ter njunemu zahtevku v celoti ugodi, oz. jo v tem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Iz tožbi priložene listine - sporazuma z dne 2.3.1992 (A 4) je razvidno, da sta pravdni stranki v tč. II. dogovorili zamudne obresti od glavnice 5.114,00 DEM, ki bi jo toženec moral plačati tožnikoma že 31.12.1988. Gre torej za pogodbene zamudne obresti, katerih funkcija ni le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna sankcija zaradi škode, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude. Določilo 1. odst. 399. člena ZOR omejuje pogodbeno obrestno mero med posamezniki, to je obrestno mero za čas posojila. Le za to vrsto obresti je navedeno določilo obvezujoče, ne pa tudi v primeru, ko se stranki, kot v obravnavani zadevi, za primer zamude vnaprej dogovorita za višino obrestne mere zamudnih obresti. Tak dogovor je njuna volja, ki je lahko omejena le z ugovori iz določb ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodbenih dogovorov. Taki ugovori pa v tej pravdi niso bili uveljavljani.

Glede na povedano ni dvoma, da utemeljenost tožbenega zahtevka tudi glede od zapadlosti dolga do vložitve tožbe nateklih pogodbenih zamudnih obresti v izračunanem znesku 1.843,50 DEM z zakoniti zmudnimi obrestmi od vložitve tožbe (2. odst. 279. člena ZOR), izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, saj se ta sklicuje na uvodoma omenjeni pismeni sporazum med strankama. Pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka po celotnem tožbenem zahtevku so torej na obravnavi dne 2.3.1993 bili izpolnjeni. Drugostopno sodišče je zato pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu na osnovi določila 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem je bilo potrebno zaradi jasnosti celotni izrek na novo oblikovati, s čimer pa seveda v njegov že pravnomočni del ni poseženo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 166. člena ZPP, odmerjeni pa so po veljavni Tarifi za storitve pravne pomoči.