Čeprav določitev deležev ni zgolj gola računska operacija, bi morala obrazložitev ponuditi vsaj miselni tok, ki je z uporabo pravnih pravil in življenjsko-logičnega sklepanja sodišče prve stopnje vodil do konkretnih vrednosti deležev.
I.Pritožbama se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo: vlaganje pravdnih strank v višini 10.157,00 EUR v nepremičnino ID znak 1, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu (naslov 1), v lasti tožene stranke (v nadaljevanju toženca) do celote; znesek 24.000,00 EUR, kar predstavlja prikrajšanje skupnega premoženja pravdnih strank zaradi enostranske in nedovoljene odsvojitve osebnega vozila BMW X1, sDrive 16d, reg. št. A., letnik 2020, s strani toženca; nepremičnine, ki so predmet pogodbe o preužitku, opr. št. SV 560/2020 z dne 8. 9. 2020, in sicer nepremičnina ID znak 2 v deležu do 1/2 celote, nepremičnina ID znak 3 do celote, nepremičnina ID znak 4 do 1/3 celote, nepremičnina ID znak 5 do 1/3 celote, nepremičnina ID znak 6 do 1/3 celote; premično premoženje: jedilna miza znamke Faro, s petimi stoli, mikrovalovna pečica znamke Samsung, mesoreznica znamke Gorenje, televizor Philips 70PUS8505/12, razvlažilec zraka D620MA, ameriški hladilnik znamke Samsung, model RB33J3200SA, avtoprikolica znamke Praktik N 7-202, vključno z nadgradnjo komfort komplet, in da znaša delež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na skupnem premoženju 20/100 in delež toženca 80/100 (I. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnice na ugotovitev skupnega premoženja in deležev zavrnilo (II. točka izreka). Ustavilo je pravdni postopek v delu, ki se nanaša na delitev skupnega premoženja oziroma na zahtevka, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (IV. točka izreka).
2.V pravočasni pritožbi tožnica navaja, da se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje o pričetku obstoja zunajzakonske skupnosti, o višini zneska, ki predstavlja prikrajšanje skupnega premoženja zaradi nedovoljene odsvojitve osebnega vozila BMW, o obsegu skupnega premoženja in o določitvi deležev na skupnem premoženju. Meni, da je zunajzakonska skupnost nastala že julija 2016, ko sta s tožencem bila intimna, preživljala skupaj dopuste, se udeleževala družinskih srečanj in se medsebojno obiskovala in prenočevala. Denarna sredstva, ki jih je mama toženca izročila tožencu niso njegovo posebno premoženje, saj so bila izročena za namen adaptacije stanovanjske hiše, ki sta jo pravdni stranki načrtovali in izvedli skupaj. Tudi kuhinjsko pohištvo je skupno premoženje, saj je bilo kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, s strani mame toženca izročen denar za nakup pa je bilo darilo obema. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati prodajno vrednost odsvojenega osebnega avtomobila BMW po prodajni in ne nakupni vrednosti Eurotaks, ki znaša 27.872,00 EUR. Financiranje avtomobila BMW je bilo krito, s prodajo skupnega osebnega vozila, Kia Sportage, ki se je kupil iz skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zašlo v notranje nasprotje, ko je izročen denar toženčeve mame štelo za posebno premoženje in tudi z njim kupljeno kuhinjsko pohištvo, nato pa ta denarni znesek upoštevalo kot vložek v skupno premoženje, zaradi katerega je določilo višji toženčev delež na skupnem premoženju. Uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker obrazložitve o določitvi deležev na skupnem premoženju ni mogoče preizkusiti, saj vrednosti skupnega premoženja sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Vlaganj posebnega premoženja v skupno premoženje potemtakem ni moglo ovrednotiti, ker ni imelo primerjave vrednosti skupnega premoženja. Meni, da sodišče prve stopnje deležev na skupnem premoženju sploh ni obrazložilo, saj o tem ni navedlo odločilnih dejstev. Poudarja, da je bilo trditveno in dokazno breme glede višjega deleža na tožencu, ki ga ni zmogel. Predlaga ustrezno spremembo sodbe tako, da se postavljenim zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
3.V pravočasni pritožbi toženec navaja, da nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o preužitku, niso skupno premoženje. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo sodno prakso, ker v konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj, da bi tožnica s svojim prispevkom krila manjkajoči del za toženca, ki je edini izvajal pogodbo o preužitku. Tožnica ni sodelovala pri vlaganjih v stanovanjsko hišo s svojim denarjem, ker ga ni imela. Vlaganja je toženec financiral sam iz prihrankov, ustvarjenih s pokojno ženo in darilom mame. Vlaganja iz leta 2018 in 2019 zato niso skupno premoženje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da so skupno premoženje tudi jedilna miza in hladilnik, saj je bilo oboje kupljeno v povezavi z nakupom kuhinjskih elementov. Meni, da je njegov delež na skupnem premoženju vsaj 90 %. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
4.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke ponavljata navedbe iz svojih pritožb in predlagata zavrnitev pritožb nasprotne stranke ter priglašata strošek odgovora.
5.Pritožbi sta utemeljeni.
6.Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), pri tem je presodilo, da je zaradi odsotnosti ustrezne obrazložitve, ki bi omogočala preizkus sodbe, podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za kršitev, ki je ni moglo samo odpraviti, je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, razen v neizpodbijanem delu ustavitve postopka, ter mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker bo postopek treba ponoviti pred sodiščem prve stopnje že zaradi navedene procesne kršitve, se do pritožbenih navedb toženca sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeliti, in je uspeh tožnice hkrati pomenil tudi uspeh toženca s pritožbo, s katero si je tudi prizadeval za novo sojenje.
7.Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten, izčrpen in prepričljiv način ter z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.
8.Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes. Ustavna zahteva obrazložitve sodne odločbe je samostojna prvina pravice do poštenega sojenja, ki je že sama po sebi ustavno varovana in ni zgolj izraz, vidik ali sredstvo katere od drugih pravic (najpogosteje pravice do izjavljanja kot enega od vidikov enakega varstva pravic in pravice do pritožbe).
9.Smisel navedenega ustavnega procesnega jamstva je tudi v tem, da sodišče strank in tudi širše javnosti ne pušča v dvomu o tem, ali ni morda odločalo samovoljno. Sodišče z navidezno obrazložitvijo, ki ostaja na splošni ravni, vsebinsko in konkretno pa ne odgovori na bistvena vprašanja zadeve, krši pravico do obrazložene sodne odločbe.
10.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o razmejitvi med posebnim premoženjem in skupnim premoženjem pravdnih strank, vlaganjih ter na tej podlagi določitvi deležev na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja zunajzakonske skupnosti.
11.Glavnino obrazložitve izpodbijane sodbe je posvetilo časovni zamejitvi trajanja zunajzakonske skupnosti in razmejitvi, kaj je skupno premoženje pravdnih strank in kaj posebno premoženje toženca, razloge o višini deležev na skupnem premoženju pa nato zapisalo v 45. točki obrazložitve, ki po presoji sodišča druge stopnje ne dosega standarda konkretne, izčrpne in prepričljive obrazložitve.
12.Sodišče prve stopnje je odločitev o višini deležev 80/20 % v korist toženca obrazložilo le z navedbo vložkov (prispevkov) posebnega premoženja toženca v skupno premoženje (darilo mame, kupnina od prodaje toženčevega avtomobila KIA) ter z navedbo toženčevega 55 % višjega prispevka iz naslova dohodkov in enakega prispevka pravdnih strank pri skrbi za dom in družino. Sodišče prve stopnje je nato le še zapisalo, da je upoštevalo vrednost ugotovljenih vlaganj in ostalega skupnega premoženja, ne da bi te razloge kakorkoli konkretiziralo, povezalo ali dodatno pojasnilo.
13.Takšna obrazložitev je zgolj navidezna, saj ostaja na splošni ravni, njeni elementi pa so navedeni brez konkretnih povezav v pravno-logične zaključke, pri čemer tudi iz predhodne obrazložitve ni mogoče razbrati, kakšna je vrednost "ostalega skupnega premoženja", ki jo je ob "vlaganjih" sodišče prve stopnje upoštevalo. Tožnica utemeljeno navaja, da takih razlogov ni mogoče preizkusiti in iz njih razbrati, kako je sodišče prve stopnje določilo deleže, ki močno odstopajo od zakonske domneve enakih deležev. Čeprav določitev deležev ni zgolj gola računska operacija, pa bi morala obrazložitev ponuditi vsaj miselni tok, ki je z uporabo pravnih pravil in življenjsko-logičnega sklepanja sodišče prve stopnje vodil do konkretnih vrednosti deležev. Pri tem ima toženka v pritožbi prav, da je očitek neobrazloženosti utemeljen toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje zašlo tudi v notranje nasprotje obrazložitve, ko je darilo toženčeve mame najprej štelo kot posebno premoženje in enako tudi s podarjenim denarjem kupljene premičnine, kuhinjsko pohištvo, nato pa ta podarjeni znesek upoštevalo kot prispevek k skupnemu premoženju, kot izhaja iz zapisa 45. točke obrazložitve. Hkrati ne more obstajati posebno premoženje kot samostojno in še kot vključeno v skupno premoženje.
14.Četudi bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na prosti preudarek, kar sicer iz obrazložitve ni jasno razvidno, bi moralo odločitev ustrezno obrazložiti tako, da se uporabijo pravila logičnega mišljenja in življenjske izkušnje, saj prosti preudarek ne pomeni pravice arbitriranja. Tudi prosti preudarek mora biti nadgradnja izvedenega dokaznega postopka, ki sicer morda sam ne ponudi natančnega odgovora, odločilna dejstva pa vsaj do določene mere razjasnjuje.
15.Ker je predhodna obrazložitev o obsegu skupnega in posebnega premoženja povezana z nejasnimi razlogi o določitvi deležev pravdnih strank, je s tem celotna obrazložitev sodbe obremenjena s pojasnjeno procesno kršitvijo.
16.Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju upoštevalo dana pojasnila in ponovno izdalo sodno odločbo v razveljavljenem delu tako, da jo bo ustrezno obrazložilo.
17.Ker je sodišče prve stopnje sledilo novejši sodni praksi, po kateri je premoženje, pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, skupno premoženje, četudi je pogodbo izpolnjeval le eden od zunajzakonskih partnerjev, je tudi pomembno, da se navedeno premoženje vrednostno oceni, saj brez ugotovitve tega odločilnega dejstva obrazložitev določitve deležev ne more biti ustrezno konkretizirana in prepričljiva. Če bo sodišče prve stopnje menilo, da je trditvena in dokazna podlaga strank o odločilnih dejstvih pomanjkljiva, bo moralo opraviti ustrezno materialno procesno vodstvo.
18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP.
-------------------------------
1USRS Odločba Up-147/09.
2USRS Odločba Up-781/15.
3USRS Odločba Up-139/20.
4Wedam Lukić, D. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 397.