Jedro

Presoja višine odškodnine zaradi smrti bližnjega sorodnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženi stranki solidarno plačati tožnikom odškodnino za negmotno in gmotno škodo, ki jim je nastala v zvezi s prometno nesrečo dne 28.01.1994, v kateri je umrl mož prve tožnice in oče preostalih tožnikov. Za negmotno škodo je prisodilo prvi tožnici 1.050.000,00 SIT, preostalim tožnikom pa po 700.000,00 SIT, pri čemer je v prisojenih zneskih upoštevalo, da je pokojni 30% prispeval k nastanku škode. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi sedme tožnice K. B. in ji po odbitku soprispevka pokojnega prisodilo 1.050.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o odškodnini za negmotno škodo (samo ta je v revizijskem postopku sporna) zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo prvi toženec. Izpodbija odločitev o temelju in višini tožbenega zahtevka. Predlaga spremembo obeh sodb tako, da bo ugotovljena 70% odgovornost ponesrečenca in krog upravičencev do odškodnine manjši, kar naj bi imelo za posledico 90% nižjo odškodnino. Sicer trdi, da je "žrtev organizirane zarote po odvetnikih, nekaterih sodnikih, zavarovalnici in še nekaterih". Na območju Okrožnega sodišča v Novem mestu naj bi prišlo do številnih primerov prometnih nesreč s smrtnim izidom, ko svojci niso dobili odškodnine. Navaja konkretni primer, v katerem naj bi prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka proti plačilu 15.000 DEM. Pošten, resnicoljuben človek je v takih razmerah "brezpravno in celo zaničevano bitje". V obravnavanem sporu pa po njegovem mnenju vse kaže na to, da gre za pranje denarja, ker je sodišče upoštevalo tako širok krog upravičencev. "Kvazi" upravičenci so živeli "neodvisno" od pokojnika. Končno trdi, da je žena pokojnega, to je prva tožnica, umrla.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da toženčeve obtožbe na račun sodnikov, odvetnikov in Zavarovalnice ... ter navajanje konkretnega primera, ki se ne nanaša na v tem postopku obravnavano zadevo, na odločitev v tem sporu ne morejo vplivati.

Prvemu tožencu je nadalje treba pojasniti, da je vložil revizijo, ki je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo druge stopnje. Po 385., 386. in 387. členu ZPP je obseg izpodbijanja takšne odločbe omejen, omejene pa so tudi pristojnosti vrhovnega sodišča. V reviziji ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP) in tudi ne navajati novot (386. v povezavi s 387. členom ZPP).

Zato je revizijsko sodišče pri preizkusu odločitve o temelju tožbenega zahtevka moralo upoštevati na prvi in drugi stopnji ugotovljena dejstva kot točna. Ta pa so: - pokojni ponesrečenec je prečkal cesto 40 m od prehoda za pešce, in sicer od leve proti desni gledano v smeri vožnje prvega toženca, - prvi toženec je zadel pokojnika, ko je ta že skoraj končal prečkanje, tj. že blizu desnega roba cestišča v smeri njegove vožnje, - prvi toženec je imel v krvi 2,82 g/kg alkohola in v urinu 4,42 g/kg še dve uri po nesreči, - če bi prvi toženec pravočasno zagledal pokojnega, bi lahko preprečil nesrečo, če bi močno zaviral, in sicer tudi pri hitrosti 60 km/h (hitrost je bila sicer omejena na 40 km/h), oziroma pri 37 km/h, če bi pokojnega zaznal šele na sredini cestišča, - pokojni bi lahko preprečil nesrečo, če bi se pred prečkanjem prepričal, ali je cesta prosta, oziroma če bi pustil prednost približujočemu se vozilu.

Navedena dejstva so bila zadostna dejanska podlaga za odločitev o odgovornosti prvega toženca. Da je škodni dogodek res povzročil, izhaja že iz kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 3.7.1997, opr. št. K 179/95 (vezanost nanjo je urejena v tretjem odstavku 12. člena ZPP). Pri presoji njegove (civilne) odškodninske odgovornosti sta sodišči pravilno upoštevali, da je v času škodnega dogodka upravljal z motornim vozilom kot nevarnim sredstvom in da je zato kot njegov imetnik objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala (prvi odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Pravilno sta upoštevali tudi tretji odstavek 177. člena ZOR, po katerem je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za nastalo škodo. Prvi toženec neutemeljeno ugovarja, da je pokojnikov soprispevek k nastali škodi večji.

Dejstvo, da je ponesrečenec kot pešec prečkal cestišče izven prehoda za pešce, ob dejstvu, da je cestišče prečkal z leve strani v smeri vožnje prvega toženca in da je do trčenja prišlo, ko je prečkanje že praktično končal, ne more pripeljati do za prvega toženca ugodnejše odločitve. Odločitev, da je prvi toženec prost odgovornosti v obsegu 30%, za preostalih 70% pa ne, je zato materialnopravno pravilna.

Sodišči sta nadalje pravilno uporabili 201. člen ZOR. Trditev toženca, da upoštevanje tako velikega kroga upravičencev do odškodnine kaže na "pranje denarja", je nejasna in brez trditvene in dokazne podlage. Sodišči sta ugotovili, da je imel ponesrečenec zakonca (prvo tožnico) in šest otrok (drugo do sedmo tožečo stranko). Zakonec in otroci so po 201. členu ZOR ožji družinski člani, ki imajo pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svojca (moža oziroma očeta). Prvi toženec sicer pavšalno trdi, da so posamezni oškodovanci živeli "neodvisno" od pokojnika, vendar pa ta trditev sama po sebi ni pravno odločilna za odklonitev pravice do navedene odškodnine. Da so duševne bolečine trpeli vsi tožniki, sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, in teh ugotovitev revizijsko sodšče ne sme ponovno preizkušati (že navedeni tretji odstavek 385. člena ZPP).

Pravilna pa je tudi odločitev o višini odškodnine za negmotno škodo vsakega od tožnikov. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je delno spremenilo prvostopenjsko sodbo in ugotovilo, da je sedma toženka bolj trpela kot bratje in sestre (zaradi skupnega življenja s pokojnim in posebne navezanosti nanj). Glede vseh tožnikov so bila upoštevana tako merila, ki jih določata 200. in 201. člen ZOR kot tudi sodna praksa. Odmera ne odstopa od podobnih že razsojenih primerov. Tako tudi preizkus odločitve o višini prisojene odškodnine ne more pripeljati do drugačne (ugodnejše) odločitve za prvega toženca.

Končno revizijsko sodišče še ugotavlja, da zatrjevana smrt prve tožnice v revizijskem postopku pomeni novoto, ki po 386. členu ZPP ni dovoljena.

Revizija tako ni utemeljena in jo je zato revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.