Jedro

Investitor je pravico graditi na zemljiščih posega izkazal z zemljiškoknjižnim izpiskom, ki je javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje, razen če ne dokaže nasprotno. Breme dokazovanja je na tistem, ki dokazuje, da v javni listini dejstva niso resnična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.6.2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Upravne enote Litija z dne 10.6.2002. Z navedeno odločbo je bilo investitorju A.A. izdano enotno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječega gospodarskega objekta in gradnjo prizidka (ključavničarske delavnice), brez nadstreška nad vhodom in trapezne frčade, na zemljiščih s parc. št. 10, 11 in 12 k.o. ... pod navedenimi pogoji.

Tožena stranka je ugotovila, da je obravnavani poseg predviden v območju, ki ga ureja Odlok o urbanističnem redu Občine Litija (Uradni list SRS, št. 7/80; Urbanistični red), ki je skladen z Odlokom o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana Občine Litija za obdobje 1986 do 2000 in Družbenega plana Občine L. za obdobje 1986 do 2000 (Uradni list RS, št. 48/01). Predvideni poseg je skladen z Urbanističnim redom. K posegom je dala svoje pozitivno soglasje pristojna zdravstvena inšpekcija brez posebnih pogojev, pogoj iz požarnega soglasja pa je sestavni del izreka izpodbijane odločbe. Investitor je s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska izkazal, da ima pravico graditi na zemljiščih posega, s predložitvijo pogodbe o služnosti pa tudi, da ima pravico dostopa. Predvideni poseg je dopusten tudi z vidika izpolnjevanja pogojev, ki se nanašajo na graditev po določbah ZGO. K zahtevku je priložen projekt za izdajo upravnega dovoljenja, ki je usklajen s pogoji iz lokacijske dokumentacije, priložena so tudi vsa zakonsko predpisana soglasja, dokazilo o pravici graditi na zemljišču posega ter o poravnanih obveznostih iz naslova komunalnega prispevka. Tako je zakonitim pogojem za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo zadoščeno.

Sodišče prve stopnje v svoji sodbi pritrjuje presoji tožene stranke in tudi samo ugotavlja, da so vsi javnopravni pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo v danem primeru izpolnjeni. V zvezi s tožbenimi ugovori prvostopno sodišče pojasnjuje, da rekonstrukcija objekta ali zgolj njegovega posameznega dela ni vezana na dejavnost, ki se je prej izvajala v njem, kot to zmotno meni tožnik. Slednji tudi nima prav, ko ugovarja predvideni gradnji in rekonstrukciji objektov iz naslova varovanja naravne in kulturne dediščine. V obravnavanem primeru je bilo pridobljeno soglasje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pod pogoji, ki so sestavni del izreka upravnega dovoljenja. Tožnik sicer v tožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bile s predvideno gradnjo kršene njegove pravice ali pravne koristi, saj lahko kot stranski udeleženec v postopku za izdajo upravnega dovoljenja varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne pa tudi golega dejanskega interesa, kot tudi ne pravic drugih oseb oziroma javnega interesa.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je le zato, da bi zaščitil javni interes uporabil pravice neposrednega soseda (lastnik zemljišča parc. št. 1194/3) in pravice zakupnika na zemljišču parc. št. 11/1 in 11/2. Vložil je tudi ponudbo na javni oglas prodaje, ki ga je objavila Kmetijsko gozdarska zadruga za zemljišče parcel, na katerih je bil zakupnik. Kako je Kmetijska gozdarska zadruga prišla do lastnine parcel, na katerih naj bi prišlo do predvidenega posega, mu ni znano. Ne ve tudi, kako je bil prenos lahko izvršen v zemljiški knjigi. Kmetijsko gozdarski zadrugi v Litiji je tako omogočeno, da si je na nezakonit način pridobila neupravičeno korist na škodo države Slovenije. Sodišče se ni spuščalo v temeljna vprašanja kot npr., ali je investitor sploh lastnik zemljišča predvidenega posega. Lastnina zemljišča je še pred končanjem denacionalizacijskega postopka bivših lastnikov prenesena na investitorja. Ni dvoma, da je bilo to zemljišče v družbeni lasti v uporabi GG L., ki je to preneslo v sklad RS. Vlada Republike Slovenije na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine še ni izdala odloka o razglasitvi območja F. P. za kulturni spomenik državnega pomena. Regionalni zavod je v svojem strokovnem mnenju dne 4.2.1998 opisal zgodovinski pomen F. P. in kako jih je potrebno ohraniti. V svojem pismu z dne 25.9.2001 pa isti zavod na vse to pozabi in soglaša z neko namišljeno rekonstrukcijo in gradnjo prizidka h ključavničarski delavnici, ki je v resnici ni in je nikoli ni bilo. Potrdilo Občine L. z dne 8.11.2000, ki ga je naknadno pridobil, nedvoumno pove, da je zemljišče predvidenega posega še v lasti Republike Slovenije in ne A.A. Kljub naporom mu ni uspelo pridobiti pravnih podlag, na katerih je Občina Litija lahko odtujila navedeno sporno zemljišče A.A. Uprava RS za kulturno dediščino meni, da obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, v namenu, da se prepreči rekonstrukcija obstoječega gospodarskega objekta in gradnja prizidka. Skladu RS kmetijskih zemljišč in gozdov je bilo predlagano, da poizkuša najti rešitev v razveljavitvi akta o prenosu lastništva na A.A.. Čeprav Sklad RS zagotavlja, da tega zemljišča ni prenesel A.A., je pa zadnji legalni lastnik zemljišča. Pomoto naj popravi in zemljišče prenese v last Občine Litija.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla dejansko in pravno podlago, s katero je utemeljila zakonitost izdanega enotnega dovoljenja za gradnjo. Dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na, v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavne določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00), Zakona o urejanju naselij (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 do 9/01) in Urbanističnega reda. Ker je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabila, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo z utemeljitvijo, da je odločba tožene stranke zakonita.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V obravnavanem primeru gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se lahko izda na zahtevo investitorja, kateri pa mora predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt (člen 33.a in 36. ZGO). Ni sporno, da je investitor pravico graditi na zemljiščih posega izkazal z zemljiškoknjižnim izpiskom, iz katerega je razvidno, da je lastnik teh zemljišč. Izpisek iz zemljiške knjige je javna listina in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje, razen če se dokaže nasprotno. Breme dokazovanja je na strani tistega, ki zatrjuje, da v javni listini dejstva niso resnična oziroma, da so neresnično potrjena. Tega pa pritožniku z navedbami, da mu ni uspelo pridobiti pravnih podlag, na katerih je Občina L. lahko odtujila sporno zemljišče investitorju ter, da je zadnji legalni lastnik tega zemljišča Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ni uspelo dokazati drugačnega dejanskega stanja tudi z dopisom Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS z dne 26.9.2003, ki ga je priložil pritožbi in v katerem je navedeno, da Republika Slovenija nikoli ni bila lastnik nepremičnin na spornih parcelah, ne izkazuje.

Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da predvidena gradnja in rekonstrukcija objektov ne bi smeli biti dovoljeni iz naslova varovanja naravne in kulturne dediščine. V obravnavanem primeru je bilo pridobljeno tudi soglasje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pod pogoji, ki so del izreka upravnega dovoljenja, projekt pa je bil potrjen z izjavo, ki je sestavni del projekta.

Glede preostalih pritožbenih ugovorov je že prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da na odločitev v zvezi z izdanim upravnim dovoljenjem stranski udeleženec ne more vplivati z ugovori, ki ne zadevajo njegovih pravic in pravnih koristi, saj tožnik kot stranski udeleženec v upravnem postopku ne more varovati pravic drugih oseb, kot tudi ne javnega interesa.

Pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je tako na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.