Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožeči stranki škoda s plačilom odškodnine nastala v letu 1992, tožbo pa je vložila v letu 2005, je ne glede na dejstvo, kdaj naj bi izvedela za škodo in tistega, ki jo je povzročil, zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninske terjatve, materialnopravno pravilen.

V konkretnem primeru se lokacijsko dovoljenje ni izteklo, pač pa je bila zahteva tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila v ponovljenem postopku kot razlog za zavrnitev izdaje lokacijskega dovoljenja navedena ugotovitev, da vse parcele niso več v lasti tožeče stranke. Zato po oceni pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za vračilo odškodnine po 15. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih in zato te pravice sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno ni priznalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 459,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 35.748,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 do plačila in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.473,40 EUR z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavlja vračilo revaloriziranega zneska v letu 1992 plačane odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 do plačila, uporabiti splošna pravila o neupravičeni pridobitvi, neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo vsa relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku na podlagi zatrjevane neupravičene pridobitve. Ugotovilo je, da je upravni organ po uradni dolžnosti, na podlagi izdanega lokacijskega dovoljenja, tožeči stranki izdal odločbo o odškodnini za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča (A3), ki jo je tožeča stranka tudi plačala. Plačilo odškodnine je bil namreč pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ugotovilo je tudi, da je bilo v upravnem postopku lokacijsko dovoljenje razveljavljeno in da je bila v ponovnem postopku zahteva tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjena (A2).

Po pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane če, kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izvršila svoj del obveznosti na podlagi prejete odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega v stavbno zemljišče, glede katere ji je bila v letu 1992 izplačana odškodnina in da tega dejstva tožena stranka niti ni osporavala, na podlagi česar je zaključilo, da tožena stranka ni bila obogatena na škodo tožeče stranke. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da zahtevka ni presojalo po splošnih pravilih OZ o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožena stranka prejela odškodnino glede na podlago, ki se pozneje ni uresničila, ker je bila zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja razveljavljena, saj ni izkazala, da naj bi bila tudi odločba o odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišča (A3), v obnovljenem upravnem postopku razveljavljena ali odpravljena. Podlaga, na kateri je tožena stranka prejela odškodnino, to pa je bila odločba Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine L. Š. (A3), kljub zavrnitvi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja, v upravnem postopku ni bila odpravljena. Z dnem, ko je bila zavrnjena zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja so se kvečjemu izpolnili pogoji za obnovo upravnega postopka o odškodnini zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ne pa možnost zahtevati vračilo plačane odškodnine v pravdnem postopku, kot to zmotno zatrjuje pritožnica. Šele če bi bila odločba, ki je tožečo stranko zavezovala k plačilu odškodnine odpravljena, bi odpadla tudi podlaga za plačilo, s tem pa bi nastala obveznost prejemnika odškodnine, da jo vrne. Ker tožeča stranka teh odločilnih dejstev ni izkazala, po oceni pritožbenega sodišča pravil o neupravičeni pridobitvi v konkretnem primeru ni bilo mogoče uporabiti, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Ker je 15. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 59/96) določal pravico do vračila odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ki pa je prenehal veljati z uveljavitvijo 1. odstavka 238. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/02) in za odločanje o vračilu odškodnine v upravnem postopku ni bilo več podlage, je pritožbeno sodišče presojalo pravico do vračila odškodnine še v luči 15. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (kot o predhodnem vprašanju). Citirani člen Zakona o kmetijskih zemljiščih je dajal osebi, ki je plačala odškodnino zaradi spremembe namembnosti zemljišča pravico, da v enem letu po izteku lokacijskega ali gradbenega dovoljenja, zahteva vračilo plačane odškodnine, če ne dobi gradbenega dovoljenja oziroma ne zgradi objekta. Odškodnina se vrne v nerevaloriziranem znesku z zakonitimi obrestmi od dneva vložitve popolnega zahtevka za vračilo odškodnine. Glede na zakonsko besedilo citiranega člena pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni urejal pravice do vračila plačane odškodnine za primer razveljavitve lokacijskega ali gradbenega dovoljenja, pač pa za primer nezgraditve objekta po izteku lokacijskega ali gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru se lokacijsko dovoljenje ni izteklo, pač pa je bila zahteva tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjena (A2). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bila v ponovljenem postopku kot razlog za zavrnitev zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja navedena ugotovitev, da vse parcele niso več v lasti tožeče stranke. Zato po oceni pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za vračilo revaloriziranega zneska odškodnine po 15. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih in zato te pravice sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno ni priznalo. S tem se izkaže, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Pritožnica po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev zastarana. Na podlagi trditev o protipravnem ravnanju tožene stranke je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo tudi na odškodninski podlagi. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem tožeče stranke, da je bil upravni postopek zaključen z odločbo z dne 28.5.2004, vendar tožeča stranka uveljavlja kot škodo povrnitev plačane odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ki jo je plačala v letu 1992. Druge vrste škod, ki naj bi ji nastala zaradi dokončne in zatrjevano nepravilne zavrnitve lokacijskega dovoljenja, ne uveljavlja. Z odškodninskim zahtevkom za plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala s plačilom zneska odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča torej vzpostavlja stanje, kot je bilo v letu 1992. Ker je bila njena zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjena, se izkaže, da ji v letu 1992 ne bi bilo treba plačati odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 336. člena OZ). Obligacijski zakon določa za odškodninsko terjatev, da v vsakem primeru, torej ne glede na splošne določbe o začetku teka zastaralnega roka, zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 352. člena OZ). Zato je ob ugotovitvi, da je tožeči stranki škoda s plačilom odškodnine nastala v letu 1992, tožbo pa je vložila v letu 2005, ne glede na dejstvo, kdaj naj bi zvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju uveljavljane odškodninske terjatve, materialnopravno pravilen. Ker ob takem zaključku ugotavljanje dejstev v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke kot domnevnega povzročitelja škode ni bilo potrebno, pritožbeno sodišče tudi ni presojalo navedb pritožnice, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja na odškodninski podlagi.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene priglašene stroške sestave odgovora na pritožbo (875 točk po OT z 20% DDV).