Jedro

Tožnik je bil od 13. 6. 2019 brezposeln, vendar pri Zavodu RS za zaposlovanje ni bil prijavljen, kar predstavlja izključitveni razlog po 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 3. 2020 in Centra za socialno delo z dne 15. 11. 2019 in priznanje denarne socialne pomoči, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo izvršljiva odločba CSD A. št. ... z dne 15. 11. 2019 v povezavi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2020 in izvršljiva odločba CSD A. št. ... z dne 12. 11. 2019 v povezavi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2020, da ostane odločba CSD A. št. ... z dne 14. 6. 2019 v veljavi in je tožnik za obdobje od 1. 6. 2019 do 30. 11. 2019 upravičen do že prejete denarne socialne pomoči ter vračila denarnih sredstev ni ter da je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoč za plačilo komunalnih storitev, vode, plina, elektrike in kurjave v višini razlike dvakratnika minimalnega dohodka za leto 2019. Obenem je sklenilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetnici krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče ocenilo, da je bil tožnik premalo skrben v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma vednostjo o njej in njegova razlaga, zakaj je šele novembra 2019 izvedel, da več ni zaposlen, ni sprejemljiva. Drži, da je meseca februarja stečajna upraviteljica tožniku izročila namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker jo je prosil, da naj z odpovedjo še počaka (stečaj se je sicer začel že 11. 10. 2018) in je njegovi prošnji ugodila, ni vedel, kdaj bo odpoved dejansko dala. Po podaji namere o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo do nesoglasij med tožnikom in stečajno upraviteljico tako, da je z njim stečajna upraviteljica prekinila vse stike. Kontakta z njo tožnik ni več mogel vzpostaviti, kar je stečajna upraviteljica na zaslišanju v postopku Pd 21/2020 tudi potrdila. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je poslala na tožnikov stalni naslov, kjer pa dejansko ni bival tako, da pošte ni prejel in je izkazano, da vse do novembra 2019 ni vedel, da več ni zaposlen. V spornem času se je nahajal na območju Jesenic oziroma območju Javorniških rovt. Sodišče je kršilo pravila postopka, ko je zavrnilo dokaz z vpogledom v delovni spis Pd 21/2020, kar je bilo predlagano, ampak se je seznanilo le s končnim sklepom v tem postopku in odločitvijo višjega sodišča po vloženi pritožbi. S tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje neraziskano oziroma je bilo napačno ugotovljeno, posledično pa je tudi odločitev napačna. Neuspešna tožba ne more avtomatično pomeniti krivde tožnika v predmetnem postopku. Okoliščine, zakaj je tožnik za odpoved izvedel šele novembra 2019 in ali nosi sam odgovornost za to, je potrebno ugotavljati ločeno. Z vpogledom v celotni spis Pd 21/2020 sodišče ne bi moglo zaključiti, da ni dokazano, da tožnik ni mogel stopiti v kontakt s stečajno upraviteljico. Nastalo situacijo pa bi lahko rešil že Center za socialno delo sam, saj bi referentka ob reševanju vloge za redno denarno socialno pomoč z vpogledom v javne evidence lahko sama ugotovila, da tožnik ni več zaposlen. Prav tako je Center za socialno delo izdal razveljavitveno odločbo z zahtevo za vračilo danih zneskov pomoči šele 15. 11. 2019, ko je v okviru reševanja vloge za izredno denarno pomoč ugotovil, da tožnik ni zaposlen in da ni prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje. V zvezi z vračilom 2.521,87 EUR navaja, da je brez vseh dohodkov in premoženja in da ni nobene možnosti vračila sredstev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker je zavrnilo dokaz z vpogledom v delovni spis Pd 21/2020 in se seznanilo le s končnim sklepom. Glede na drugi odstavek 287. člena ZPP sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi predloga ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. Prav to je sodišče prve stopnje storilo in pojasnilo, da je vezano na ugotovitve v delovnem sporu, ki jih je iz sklepa o vseh relevantnih dejstvih tudi povzelo. Gre za vsa relevantna dejstva, ki se nanašajo na postopek in samo prenehanje tožnikovega delovnega razmerja. Gre za dejstva, ki so že dokazana.

6. V obravnavanem primeru je sporno priznanje denarne socialne pomoči ter v zvezi s tem odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2020, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo CSD A. št. ... z dne 15. 11. 2019. S slednjo odločbo je Center za socialno delo A. razveljavil odločbo CSD A. št. ... z dne 14. 6. 2019 z dnem 1. 7. 2019 in odločil, da tožnik oziroma družina ni upravičena do denarne socialne pomoči. Neupravičeno prejeta javna sredstva prejeta v obdobju od julija 2019 do novembra 2019 v višini 506,75 EUR na mesec pa je dolžan vrniti v roku 60 dni od izvršljivosti odločbe.

7. Sporno je še priznanje izredne denarne socialne pomoči ter v zvezi s tem dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2020, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo CSD A. št. ... z dne 12. 11. 2019. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje izredne denarne socialne pomoči za nakup kurjave in ostalih stroškov (elektrika, voda) in da je dne 2. 10. 2019 pojasnil, da je v težkem socialnem in ekonomskem položaju, v stečajnem postopku in da nima sredstev. S prvostopno odločbo z dne 12. 11. 2019, potrjeno s strani tožene stranke z odločbo z dne 14. 1. 2020, je Center za socialno delo A. odločil, da se vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrne, ker je ugotovil, da je tožniku 12. 6. 2019 prenehalo delovno razmerje in da ni prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, medtem ko bi se lahko po predpisih, ki urejajo trg dela, štel za brezposelno osebo.

9. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik do redne denarne socialne pomoči upravičen na podlagi odločbe Centra za socialno delo A. z dne 14. 6. 2019 v višini 494,87 EUR za čas od 1. 6. 2019 do 30. 11. 2019. Center za socialno delo A. je po uradni dolžnosti z odločbo 15. 11. 2019 potrjeno z dokončno odločbo z dne 13. 3. 2020 razveljavil svojo odločbo z dne 14. 6. 2019 z dnem 1. 7. 2019 in odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, neupravičena prejeta sredstva za julij, avgust, september, oktober in november 2019 pa je dolžan vrniti v roku 60 dni. Še vedno pa je bil upravičen do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne pa do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Enako je Center za socialno delo tudi v tem postopku ugotovil, da je bil tožnik sicer brezposelna oseba, ker mu je dne 12. 6. 2019 prenehalo delovno razmerje, vendar ni bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, kar predstavlja krivdni razlog.

10. V zvezi s prenehanjem delovnega razmerja iz dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tekel postopek pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti in da je s sklepom opr. št. Pd 21/2020 z dne 16. 9. 2020 sodišče tožbo zavrglo, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 548/2020 z dne 9. 12. 2020 tožnikovo pritožbo zavrnilo. Bistvene ugotovitve v delovnem sporu pomembne za odločitev o zadevi, je sodišče prve stopnje tudi povzelo. Med drugim, da je stečajna upraviteljica najprej tožniku, ki je bil zaposlen pri B. d. o. o. v stečaju, kot direktor, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2014 dne 27. 2. 2019 v poslovnem prostoru podjetja vročila izjavo o nameri redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nato je dne 10. 5. 2019 tudi redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila poslana priporočeno na naslov tožnikovega stalnega prebivališča, na katerem je bila dne 28. 5. 2019 opravljena fikcija vročitve. Na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku delovno razmerje prenehalo 12. 6. 2019. V zvezi s sporno ugotovitvijo o prenehanju delovnega razmerja je sodišče prve stopnje dodatno povzelo, da tožnik v relevantnem obdobju na naslovu začasnega bivališča ni in tudi ni mogel prebivati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovitve v delovnem sporu štelo za relevantne že na podlagi sklepa pritožbenega sodišča z dne 9. 12. 2020. 11. Odločilno dejstvo za odločitev o zadevi je dejstvo, da je bil tožnik od 13. 6. 2019 brezposeln, vendar pri Zavodu RS za zaposlovanje ni bil prijavljen, kar predstavlja izključitveni razlog po 5. točki 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. 12. Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 3. 2020 in Centra za socialno delo z dne 15. 11. 2019 in priznanje denarne socialne pomoči, zavrnilo.

13. Pravilno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke z dne 14. 1. 2020 in odločbe Centra za socialno delo 12. 11. 2019 in priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Po 33. členu ZSVarPre se lahko samski osebi oziroma družini dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnimi dohodki ali dohodkom družine ne more kriti (prvi odstavek). Torej mora biti v vsakem primeru za priznanje izredne denarne socialne pomoči izkazana materialna ogroženost družine, na katero ni mogla ali ne more vplivati oziroma izredni stroški, vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Le če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 33. člena ZSVarPre, se pod pogoji, določenimi v drugem ali tretjem odstavku istega člena lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč za potrebe samske osebe ali družine v enkratnem znesku ali za obdobje iz drugega odstavka 36. člena. Vendar višina izredne denarne socialne pomoči ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile (tretji odstavek). V konkretnem primeru je tožnik z naknadnim priznanjem izredne denarne socialne pomoči že dosegel letni znesek izredne denarne socialne pomoči, saj mu je bila pred tem v letu 2019 že trikrat odobrena izredna denarna socialna pomoč.

Center za socialno delo je glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v relevantnem obdobju (julij 2019 do november 2019) ni bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, imel vso podlago za odločanje o razveljavitvi odločbe o priznanju pravice do denarne socialne pomoči z dne 14. 6. 2019 in za naložitev vračila preveč izplačanih zneskov, čeprav je res, da je o vračilu neutemeljeno prejetih zneskov denarne socialne pomoči bilo odločeno šele z odločbo 15. 11. 2019. Ne glede na navedeno in tožnikove pritožbene navedbe, da je brez dohodkov ter premoženja in da ni nobene možnosti vračila sredstev, za drugačno odločitev pritožbenega sodišča ni podlage. Odločanje o nemožnosti plačila, če tožnik s posebno vlogo to uveljavlja, je v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča. 14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do denarne socialne pomoči ter izredne denarne socialne pomoči ter da ostane v veljavi odločba Centra za socialno delo A. z dne 14. 6. 2019, tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (odločba Bpp 168/2021 z dne 13. 4. 2021).