Jedro

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je opravljal aktivno vojaško službo do 29.7.1991, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev, predpisanih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, saj po 18.7.1991 pa do upokojitve ni bil na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, ampak je do 29.7.1991 opravljal aktivno vojaško službo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji. Pri tem je še enkrat povzelo ugotovljeno dejansko stanje in obrazložilo materialne predpise, na katerih temeljita izpodbijani odločbi.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je tudi drugostopenjsko sodišče, enako kot pred njim že prvostopenjsko, neživljenjsko tolmačilo veljavne predpise. Meni, da ni treba, da so datumi vedno nepremakljiv mejnik, ne glede na vse ostale okoliščine. To velja še posebno v njegovem primeru, ko je dokazal, da je bil povsem lojalen z osamosvojitvenimi procesi, kot poveljnik pa je poleg tega lahko še močno slabil aktivnosti svoje enote. Vse to pa je prispevalo k temu, da so bile žrtve manjše. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in s svojo odločitvijo odpravi restriktivno uporabo odloka ter razveljavi izpodbijano odločbo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v odločbah uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pa je določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991, s tem, da 2. člen odloka določa, da se za upravičence štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Pri tem je 2. odstavek 2. člena še določal, da se ne glede na izpolnjevanje pogojev ne štejejo za upravičence osebe, ki so kot pripadniki JA sodelovale v agresiji na Republiko Slovenijo.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je opravljal aktivno vojaško službo do 29.7.1991, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Zato tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč meni, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine po določbah 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, so za odločitev v spornem primeru pravno irelevantna vsa navajanja o tem, da je bil tožnik lojalen z osamosvojitvenimi procesi, saj bi ugotavljanje morebitnega sodelovanja v agresiji in dejstva v zvezi s tem bilo pomembno samo v primeru izpolnitve vseh ostalih zahtevanih pogojev, ki pa, kot je že bilo povedano, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni. Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).