Jedro

Ker postopek lahko prekine le sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, ni zakonske podlage, da bi sodišče lahko prekinilo postopek, ker je zahtevo za presojo ustavnosti spornega zakona že predlagalo drugo sodišče, to se pravi drug sodnik v drugi, čeprav istovrstni zadevi. Sodišče v pravdnem postopku ne odloča kar na splošno, pač pa o konkretni tožbi, ki jo ima pred seboj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec naj tožnici plača 464 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca, da se prekine pravdni postopek, zaradi odločitve Ustavnega sodišča o že vloženih zahtevah za oceno ustavnosti ZOPNI.

2. Toženec zoper ta sklep vlaga pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in postopek prekine, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opredeljuje še svoje pritožbene stroške. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek, saj ga je že, čeprav po drugem sodniku in v drugi zadevi, prekinilo, in sicer iz istega razloga, ki ga zatrjuje tudi sam, to pa je, da so določbe ZOPNI v neskladju z ustavo. Navaja še, da se mu v kazenski obtožbi ne očita več storitve kataloškega kaznivega dejanja pranja denarja.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) - 6. tč. 1. odst. 205. čl., ki določa, da se postopek prekine, če drug zakon tako določa. Pravilna je ugotovitev, da ga k temu v konkretnem primeru ne sili noben zakon. Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), enako kot Ustava Republike Slovenije v 156. čl., v 1. odst. 23. čl. določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče je torej dolžno prekiniti postopek le, če meni, da je zakon protiustaven, če pa ne dvomi v ustavno skladnost zakona, podlage za prekinitev postopka ni. Ker postopek lahko prekine le sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, ni zakonske podlage, da bi sodišče lahko prekinilo postopek, ker je zahtevo za presojo ustavnosti spornega zakona že predlagalo drugo sodišče, to se pravi drug sodnik v drugi, čeprav istovrstni zadevi isto krajevno in stvarno pristojno sodišče. Sodišče v pravdnem postopku ne odloča kar na splošno, pač pa o konkretni tožbi, ki jo ima pred seboj. Če sodišče pri odločanju meni, da zakon ni protiustaven oziroma da ga je mogoče ustavnoskladno razlagati, postopka ne prekine. Drugačna je situacija le v primeru, če je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo, takrat pa lahko sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon ali del zakona, prekine postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona (3. odst. 23. čl. ZUstS). Vendar tudi v tem primeru (nižje) sodišče ni dolžno prekiniti postopka, če meni, da zakon ali del zakona ni protiustaven. Vse to je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo in upoštevalo.

6. Postopka tudi ni moglo prekiniti pritožbeno sodišče, kot to predlaga pritožba. Pritožbeno sodišče bi lahko prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, če bi v okviru pritožbenega odločanja moralo uporabiti zakon, za katerega bi menilo, da je protiustaven. Pri odločanju o utemeljenosti pritožbe pa je uporabilo (le) določbe ZPP in ZUstS, ne pa določb ZOPNI, pri čemer ustavne spornosti ni zaznalo.

7. Pritožbena navedba toženca, da se mu v obtožbi ne očita več storitev kataloškega kaznivega dejanja, s pogoji za prekinitev postopka nima prav nobene povezave.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), pritožnika pa zavezalo k povračilu pritožbenih stroškov tožnice - 1000 točk za sestavo pritožbe po veljavni odvetniški tarifi in 5 EUR materialnih stroškov (1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP). Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).