Jedro

Odgovornost pravnih oseb v zakonu o prekrških je subjektivizirana na smiselno enak način kot odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. Dejanja lahko izvrši le fizična oseba, pravna oseba pa lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih odgovarja za dejanja te druge osebe.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo odpravilo plačilni nalog Policijske postaje T. z dne 18.3.2006 in odločilo, da se ustavi postopek zoper pravno osebo ABC I. d.o.o. zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZOPA, ki naj bi ga pravna oseba storila s tem, da je dne 18.3.2006 okoli 21.00 ure v njihovem gostinskem lokalu Č. bar v H. natakarica N.M. z alkoholno pijačo red bull vodko postregla S.H., čeprav je ta kazala očitne znake opitosti od alkohola, saj je potem v lokalu izgubila zavest in potrebovala zdravniško pomoč.

2. Vrhovni državni tožilec je 12.7.2007 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 3. točke prvega odstavka 16. člena ZOPA v zvezi s 4. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in 14. členom Zakona o prekrških (ZP-1). Po vložnikovem mnenju je očitno, da je do prekrška prišlo zaradi aktivnega ravnanja pravne osebe, odgovornost pravne osebe pa ne more biti izključena iz razloga, ker odgovorna oseba ni bila v lokalu in zato ni imela možnosti ukrepanja. Ni mogoče dokazovati, da je do kršenja zakona prišlo iz razlogov, ki so na strani pravnih oseb oziroma njihovih odgovornih oseb. Zaposleni natakarji za prekrške ne odgovarjajo, ker niso odgovorne osebe. Če je natakarico šteti za odgovorno osebo, pa je podana odgovornost pravne osebe za prekršek na podlagi 2. točke 4. člena ZOPOKD, saj je sama storilka prekrška.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo v izjavo storilki, ki v vlogi z dne 10.9.2007 navaja, da iz predloga ni mogoče ugotoviti nobenega merila za vinjeno osebo. Predlagatelj v ničemer ni izkazal količine zaužitega alkohola v lokalu.

B.

4. Zakon o prekrških (ZP-1) določa, da je pravna oseba lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je tako določeno v predpisu o prekršku (drugi odstavek 13. člena ZP-1). Glede na citirano določbo je odgovornost pravne osebe vezana na dejanje druge osebe, ki je vedno fizična oseba oziroma v vsakem posameznem primeru storilec prekrška. Najpogosteje je to oseba, zaposlena pri pravni osebi, nadalje oseba, ki po pooblastilu za pravno osebo opravlja določene posle ali storitve, pogosto pa tudi njena odgovorna oseba.(1) Prvi pogoj, da je pravno osebo mogoče spoznati za odgovorno za prekršek, izhaja torej iz določbe drugega odstavka 13. člena ZP-1, to je, da odgovornost pravne osebe predvideva predpis, ki vsebuje dejanski stan prekrška. Ta pogoj je v konkretni zadevi izpolnjen. Postopek zoper obdolženo pravno osebo je tekel zaradi očitka prekrška po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZOPA. V navedeni določbi je predpisano, da se z denarno kaznijo za prekršek kaznuje pravna oseba, ki prodaja alkoholne pijače osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola (drugi odstavek 7. člena). V drugem odstavku 7. člena ZOPA je prepovedana prodaja alkoholnih pijač osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola.

5. Odgovornost pravne osebe za prekrške drugih oseb, kot jo ureja veljavni ZP-1, je subjektivizirana, oddaljena od objektivne odgovornosti. Na takšno naravo odgovornosti pravnih oseb za prekrške kaže določba 14. člena ZP-1, po kateri je v postopku o prekršku zoper pravno osebo potrebno smiselno uporabiti določbe Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Ti pogoji so določeni v 4. do 11. členu ZOPOKD.

6. Temelji, na katerih je zasnovan koncept odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (in smiselno tudi za prekrške), so vsebovani v 4. členu ZOPOKD. Smiselna uporaba te določbe pomeni, da morata biti za odgovornost pravne osebe za prekršek kumulativno izpolnjena predvsem dva pogoja, in sicer formalni ter materialni pogoj.

Formalni pogoj bo izpolnjen, če bo prekršek storjen v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, pri čemer mora biti podan (vsaj) eden od teh alternativno določenih temeljev. Izhajajoč iz opisa prekrška v izpodbijani sodbi oziroma dejanskega stanja je ugotoviti, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen, saj je N.M. kot natakarica, zaposlena v gostinskem lokalu, ki je last obdolžene pravne osebe, z alkoholno pijačo postregla gostjo tega lokala. S tem je ravnala v imenu, na račun in v korist obdolžene pravne osebe.

7. Materialni pogoj odgovornosti pravne osebe za prekršek pa veže to odgovornost na dolozno ravnanje organov pravne osebe oziroma na njeno okoriščenje s prekrškom.(2) Pravna oseba odgovarja za prekršek, če pomeni prekršek izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih organov (1. točka 4. člena), če so vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca in mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje (2. točka 4. člena), če pravna oseba razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo ali uporablja predmete, nastale s prekrškom (3. točka 4. člena) ali če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev (4. točka 4. člena). Materialni temelji iz 1. do 4. točke so določeni alternativno, za odgovornost pravne osebe mora biti podan (vsaj) eden.

8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 4. točke 4. člena ZOPOKD, in pri tem zavzema stališče, da je v konkretnem primeru odgovornost pravne osebe za očitani prekršek podana prav na temelju te točke. Zato se je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 omejilo na podrobnejšo obravnavo te točke.

Dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev v smislu 4. točke 4. člena ZOPOKD pomeni tisto nadzorstvo, ki ga je pravna oseba zavezana izvajati preko svojih (nadzorstvenih in vodstvenih) organov v skladu s predpisi. Gre torej za nadzorstvo nad spoštovanjem zakonov in drugih predpisov, na katere se sklicujejo zakoni. Poleg nadzorstva je v ta pojem potrebno zajeti tudi ustrezno ukrepanje organov pravne osebe ob ugotovljenih nepravilnostih.

Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da (materialni) pogoj odgovornosti pravne osebe v konkretnem primeru ni podan. Iz obrazložitve izhaja ugotovitev sodišča, da odgovornost pravne osebe za prekršek v konkretnem primeru ni podana, ker pravni osebi ni mogoče dokazati, da je natakarica postregla z alkoholno pijačo osebo, ki je kazala očitne znake alkoholiziranosti, ker bi ji vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe tako naložil, ker bi vplival nanjo, da to počne ali ji to omogočal, razpolagal s tako pridobljeno protipravno premoženjsko koristjo ali opustil dolžno nadzorstvo nad ravnanjem podrejene (sedmi odstavek obrazložitve). Tak zaključek izpeljuje sodišče predvsem iz dejstva, da je bila natakarica v lokalu sama, pred tem pa je podpisala izjavo o seznanjenosti z zakonom in prevzemu odgovornosti, pravna oseba pa je v lokalu izobesila napis, da vinjenim osebam alkohola ne točijo. Po presoji sodišča ugotovljena dejstva kažejo, da je pravna oseba storila vse, da bi se določila ZOPA v lokalu upoštevala.

Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, v obravnavanem primeru ni podan temelj odgovornosti pravne osebe po 4. točki 4. člena ZOPOKD, zato tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev te določbe ni podana. Vložnikov sklep, da je očitno do ravnanja, ki predstavlja prekršek, prišlo zaradi pomanjkanja ukrepanja pri kršitvah zakonitosti, izhaja iz drugačnega dejanskega stanja od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zaradi kršitev Zakona o prekrških ali predpisa, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

9. Navedbe vložnika, da je za ugotavljanje odgovornosti obdolžene pravne osebe nepomembno, zakaj je v lokalu prišlo do opustitve dolžnega nadzorstva pri izvrševanju zakona ter da je do prekrška prišlo zaradi "aktivnega ravnanja pravne osebe," so napačne in temeljijo na konceptu objektivne odgovornosti pravnih oseb za prekrške. Tak koncept je v nasprotju z ZP-1, saj je odgovornost pravnih oseb v tem zakonu subjektivizirana na smiselno enak način kot odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. Pravna oseba je fiktivni pravni subjekt, ki ne more aktivno kot tak na določen način ravnati ali izvrševati dejanj. Dejanja lahko izvrši le fizična oseba, pravna oseba pa lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih odgovarja za dejanja te druge osebe (13. člen ZP-1). Prekrškovni organi in sodišča morajo v postopku o prekršku, ki se vodi zoper pravno osebo, ugotavljati obstoj odgovornosti pravne osebe na podlagi temeljev oziroma pogojev, kot izhajajo iz smiselne uporabe ZOPOKD.

10. Ker ni podana uveljavljana kršitev, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo. Op.št.(1):Lilijana Selinšek: Odgovornost pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in odgovornih oseb za prekrške skladno z novim zakonom o prekrških. Podjetje in delo, let. 31, št. 1 (2005), str. 76-97. Op.št.(2):Ibidem, str. 79.