Jedro

Obiskovanje zdravnika, ki ne predpiše več nobenega zdravljenja še ne utemeljuje kasnejšega začetka zastaralnega roka in tudi ne zadošča za zaključek, da je tožnik pri ugotavljanju obsega škode ravnal z zadostno skrbnostjo, ko se je z ustalitvijo posledic seznanil šele pri zadnjem obisku zdravnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 7.000 EUR odškodnine za nematerialno škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel v prometni nesreči v S. 15.5.2004, ker je zahtevek zastaral. Tožnikovo zdravstveno stanje je bilo namreč stabilizirano 22.1.2005, najkasneje takrat sta mu bila znana obseg škode in odgovorna oseba, tožbo pa je vložil šele 5.6.2008. Zoper sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na zapis izvedenca, da je končno stanje po tožnikovem mnenju nastopilo 8 mesecev po nesreči, čeprav tožeča stranka nikoli ni podala ustreznih navedb v tej smeri. Sodišče je imelo možnost o tem, kdaj se je stanje stabiliziralo, zaslišati tožnika, česar pa ni storilo. Le tako bi se lahko obe stranki skladno z načelom kontradiktornosti izrekli o tem vprašanju. Sodišče pa se je oprlo na mnenje izvedenca in na „izpoved“ tožnika pred izvedencem. Izvedenec je jasno zapisal, da je zdravljenje trajalo do 13.6.2005. Tožnik je 22.1.2005 še vedno tožil zaradi bolečin in šel k zdravniku, kar potrjuje, da takrat zdravljenje še ni bilo zaključeno. Izvedenec sam je ugotovil, da po 13.6.2005 ni bilo več zapisov v tožnikovem zdravstvenem kartonu v zvezi s predmetno poškodbo. Tožnik je kot laik šele, ko mu je ortoped 13.6.2005 potrdil, da se je stanje ustalilo, dokončno izvedel za škodo, pred tem pa je ravnal z zahtevano skrbnostjo in redno hodil k zdravniku. Sodišče samo ugotovi, da je tožnik 22.1.2005 opravil pregled pri svoji osebni zdravici, ker je še vedno navajal bolečine v hrbtenici in vratu, vendar mu takrat ni bilo predpisano nobeno zdravljenje, ob kontrolnem pregledu čez 5 mesecev pa je bilo ugotovljeno, da je stanje nespremenjeno. Edini datum, ki izhaja iz izvedenskega mnenja in predstavlja odgovor na ustrezno vprašanje, je 13.6.2005. Pritožba ni utemeljena.

Sodna praksa 1Primerjaj odločbe VS RS, II Ips 229/2006, II Ips 157/2007, II Ips 367/2006. je glede začetka teka zastaranja odškodninskih terjatev iz naslova nepremoženjske škode jasna. Zastaranje začne teči takrat, ko se zdravstveno stanje oškodovanca tako ustali, da bistvenih sprememb ni več pričakovati. Možno je, da se datum „zaključka zdravljenja“ in datum, ko je škoda znana, pokrivata, ni pa to nujno. Obseg škode, izvirajoče iz telesnih poškodb, je namreč znan, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Zato ni pomembno, da je oškodovanec morda še naprej obiskoval zdravnika (se „zdravil“), če ni bilo realno pričakovati, da bodo ukrepi, ki jih bo zdravnik določil, imeli za posledico izboljšanje oškodovančevega stanja, ampak so ti ukrepi namenjeni le lajšanju že ustaljenih in trajnih posledic poškodbe.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na gornjih izhodiščih in bistvenega zaključka, da je tožnik sicer res zadnjič v zvezi s poškodbo obiskal zdravnika 13.6.2005, vendar so se posledice poškodbe ustalile že prej, najkasneje januarja 2005, pritožba ne uspe izpodbiti. Tudi za pritožbo ni sporno, da osebna zdravnica tožniku na pregledu 22.1.2005 ni več predpisala nobenega zdravljenja, na pregledu pri ortopedu 13.6.2005 pa je bilo ugotovljeno, da je stanje nespremenjeno. Opisano potrjuje, da so bile posledice ustaljene (nespremenjene) že bistveno pred datumom, na katerega se sklicuje pritožba in da je bil torej zahtevek pravilno zavrnjen.

Očitane kršitve postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem in navedbami o dejstvih glede začetka zastaranja niso podane. Tožeča stranka je ugovarjala, da so se posledice ustalile celo prej, že avgusta 2004, toženec pa je trdil, da zahtevek še ni zastaran. Sodišče prve stopnje je zato moralo to sporno dejstvo ugotavljati in je v ta namen imenovalo izvedenca, obe stranki pa sta imeli v okviru postopka možnost izreči se izvedenskem mnenju, te možnosti pa nista izkoristili. Ob izvedbi dokaza tožeča stranka ni uveljavljala nobene procesne kršitve v zvezi z mnenjem, zato je očitek šele v pritožbi glede na določbo 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozen. Izvedenec se je glede ustalitve posledic poškodb res skliceval na izjavo tožnika, hkrati pa je le povzel zapise v zdravstvenem kartonu tožnika in pri tem ni izrecno zapisal, da je bilo po njegovem mnenju zdravljenje v smislu ustalitve posledic zaključeno šele 13.6.2005 (kot to v nasprotju z vsebino mnenja trdi tožeča stranka). Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi poleg povzetka ugotovitev izvedenca na str. 11 mnenja oprlo še na tiste podatke iz mnenja, ki se nanašajo na rezultate obeh zadnjih pregledov pri osebni zdravnici in ortopedu, izhajalo je torej iz konteksta celotnega mnenja in ne le kratkega izseka mnenja. Pritožbeno sodišče se glede na vse povedano strinja, da po januarju 2005 zdravljenje v smislu odprave in zmanjševanja posledic poškodb ni več potekalo. Ker ni pomembno, kdaj se je tožnik dejansko subjektivno prepričal, da so posledice ustaljene, temveč, kdaj bi objektivno ob ustrezni skrbnosti lahko ugotovil, da so posledice ustaljene, njegovo zaslišanje v tej smeri ni bilo potrebno. Dodati je še, da obiskovanje zdravnika, ki ne predpiše več nobenega zdravljenja še ne utemeljuje kasnejšega začetka zastaralnega roka in tudi ne zadošča za zaključek, da je tožnik pri ugotavljanju obsega škode ravnal z zadostno skrbnostjo, ko se je z ustalitvijo posledic seznanil šele pri zadnjem obisku zdravnika.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).