Jedro

Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.24Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in ugotovilo ničnost Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. MB01 262348010 z dne 29. 6. 2007, sklenjena dne 5. 7. 2007, in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 9. 7. 2007, oba sklenjena v notarskem zapisu notarja

A. A.

, opr. št. SV 1178/2007 z dne 9. 7. 2007 (II. točka izreka), in pridržalo odločitev o stroških postopka za poznejšo sodbo (III. točka izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni pritožbi zoper delno sodbo sprva graja odločitev sodišča glede spremembe tožbe. V nadaljevanju pritožbe toženka zatrjuje več kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obsežno nasprotuje odločitvi sodišča glede ugovora zastaranja ter se pri tem sklicuje na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS). Vztraja, da je bil sporni pogodbeni pogoj dogovorjen posamično, posledično pa je iz presoje poštenosti izključen. Nasprotuje neposredni uporabi Direktive 93/13, pri tem pa nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje glede kršitve minimalnih standardov po navedeni direktivi. Nadalje uveljavlja prepoved povratne veljave pravnih aktov, saj meni, da ureditev po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), (ki je veljal v trenutku sklenitve kreditne pogodbe) presoje poštenih jasnih in razumljivih pogodbenih pogojev ne omogoča. Nadalje nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje glede 24. člena ZVPot. Prav tako pa obsežno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje glede pojasnilne dolžnosti ter navaja, da krediti z valutno klavzulo v CHF niso kompleksni. Nasprotuje tudi napačnim materialnopravnim izhodiščem, glede pravice do konverzije in glede predčasnega poplačila kredita. Poleg tega nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, glede domnevnega znatnega neravnotežja. V posledici navedenega graja tudi odločitev glede stroškov postopka.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo in vse tožbene zahtevke tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) v celoti zavrne oziroma celo zavrže oziroma podredno da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ob tem pa v obeh primerih tožniku naloži v plačilo stroške sodnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper delno sodbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva, da mu toženka povrne stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih, niti uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

7.Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

8.Toženka se v pritožbi na navedeno kršitev sklicuje v zvezi z ugovorom zastaranja, vendar pa se pritožbeni očitki nanašajo na vsebinske zaključke sodišča, kar pa ne more predstavljati kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se toženka na navedeno kršitev sklicuje tudi, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do navedb toženke v zvezi z napovedovanjem gibanja tečaja in lastnosti valute CHF ter do navedb o pogodbeni možnosti oziroma pravici predčasnega poplačila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do navedb v zvezi z gibanjem tečaja opredelilo v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega pa v skladu s stališčem US RS ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.¹ Pri tem pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se sodišču ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temveč zgolj do tistih, ki so bistvene za odločitev v zadevi.² V posledici navedenega sodišče druge stopnje pojasnjuje, da zgolj možnost konverzije še ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9.Pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek odločbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločbe, ali če odločba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ta procesna kršitev bi bila podana le v primeru, če bi bila obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ne bi bil mogoč, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Pritožba pravzaprav ne podaja procesnih očitkov, ampak le nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter s tem ugotovljenemu dejanskemu stanju.

10.Glede spremembe tožbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 18. in 19. točki izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP. Medtem ko ne gre za spremembo tožbe, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen, v skladu s tretjim odstavkom 184. člena ZPP. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru znižanje dajatvenega zahtevka ne predstavlja spremembe tožbe, vendar pa spremembo tožbe predstavlja uveljavljanje daljšega obdobja obrestovanje glavnice. V posledici navedenega pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pogojev, pravilno dovolilo spremembo tožbe.

Dejanska podlaga:

Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih ugotovitvah:

-med strankami je bila sklenjena naslednja potrošniški pogodbi v neposredno izvršljivem notarskem zapisu opr. št. SV 1178/2007 z dne 9. 7. 2007: Pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. MB01 262348010 z dne 29. 6. 2007, sklenjena dne 5. 7. 2007, in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 9. 7. 2007,

-šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

-kreditna pogodba je bila enostransko v naprej pripravljena, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere tožnik ni imel možnosti vpliva,

-kreditna pogodba je vsebovala le splošno izjavo, da kreditojemalec potrjuje, da ga je banka seznanila s tveganjem eventualnega zvišanja oziroma znižanja LIBOR-ja in gibanja tečaja valute švicarskega franka, kar v celoti prevzema,

-v času sklepanja pogodbe toženka kot banka ni zagotovila natančnih in obrazloženih pojasnil povezanih z valutnim tveganjem in možnostjo tudi zelo velike spremembe tečaja, ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je dala le splošna pojasnila glede valutnega tveganja,

-tožnik je bil izpostavljen neomejenemu valutnemu tveganju, toženka kot banka pa je omejila svoje tveganje z zaprto devizno pozicijo, kreditno tveganje pa je imela zavarovano s hipoteko,

-tožnik je prejel izplačan kredit v znesku 44.765,30 EUR, plačal pa je obroke kredita v skupnem znesku 73.926,80 EUR, pri čemer razlika znese 29.159,70 EUR.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank nepošteni pogodbeni pogoj, ker toženka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, med strankama pa je bilo tudi podano znatno neravnotežje glede prevzemanja valutnega tveganja.

Materialnopravna podlaga:

Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti uporabilo določila Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), ZVPot in OZ, ki so veljala v času sklepanja kreditne pogodbe, vse v duhu Direktive 93/13. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na slovensko ureditev v 23. in 24. členu ZVPot, kjer so opredeljeni elementi nepoštenih pogojev in sankcija ničnosti. Sodišče prve stopnje pri tem ni uporabilo Direktive 93/13 neposredno, ampak skladno z načelom lojalne razlage upoštevalo sodno prakso SEU. Odločitve SEU veljajo

erga omnes

, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Slovenska sodišča so na razlago evropskega prava vezana z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.

Razlaga

contra legem

bi bila podana le, če bi sodišče zavzelo razlago mimo zakonskega določila in za tak korak ne bi imelo podlage v uveljavljenih metodah razlage, kar ni bil primer v obravnavani zadevi.

Pri tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi slovenska ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča, da je izpolnjen le eden od njiju.

Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo izpolnjenost obeh pogojev (glej 50., 51. in 52. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato so nasprotna pritožbena zatrjevanja neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama,

s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Kar zadeva uveljavitev nove sodne prakse je VSRS pojasnilo, da je novo sodno prakso oblikovalo na podlagi evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana v okviru lojalne razlage, in ustavno skladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava.

Sprememba sodne prakse najvišjega sodišča je povzročila, da so sodne odločbe, ki sledijo pretekli sodni praksi, materialnopravno napačne, zato je sklicevanje toženke na preteklo sodno prakso namesto na stališča, zavzeta najprej v VSRS sodbi II Ips 8/2022, za obravnavano zadevo brez pomena.

VSRS izhaja iz razumevanja, da prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določilih ZPotK, kot navaja pritožba, ampak temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).

Tak pristop k razlagi prava toženka neutemeljeno povezuje s povratno uporabo pravnega akta, ki je podana le, če se ta uporabi za razmerja, ki so nastala, preden je nastal pravni akt oziroma preden bi bil javno objavljen, načelo vestnosti in poštenja pa je bilo uveljavljeno že v času sklepanja obravnavane kreditne pogodbe. Razlaga je vedno podana za nazaj po začetku veljavnosti posameznega predpisa. Čeprav toženka navaja razlog prepovedi povratne veljave predpisov, pravzaprav vsebinsko nasprotuje postroženemu standardu pojasnilne dolžnosti, ko pojasnjuje, da ga banke v času sklepanja kreditnih pogodb niso mogle izpolniti z informacijami o nepredvidljivem povišanju tečaja valut. Pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti je šlo za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj.

Novejša sodna praksa VSRS uveljavlja postrožen standard pojasnilne dolžnosti tako, da ne zadostuje, da je potrošnik obveščen le o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka kot banka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožniku. To pa zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ter posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese. Natančnost pojasnil mora biti sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi

Glede pojasnilne dolžnosti

Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), zaradi česar je tožnik pri sklepanju kreditne pogodbe ostal v informacijsko podrejenem položaju in ni mogel sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto švicarski frank.

Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot temeljno izhodišče upoštevalo izjavo o prevzemu valutnega tveganja, vključeno v kreditno pogodbo, v kateri kreditojemalec zgolj potrjuje, da ga je banka seznanila s tveganjem eventualnega zvišanja oziroma znižanja obrestne mere in gibanja tečaja valute švicarskega franka, kar v celoti prevzema, ne da bi bila podana še druga podrobnejša opozorila v zvezi z valutnim tveganjem. Taka izjava je presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule in izjemnega obsega prevzetega bremena valutnega tveganja, tožnik ni bil poučen, da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da je neomejeno prepuščen zakonitostim trga, kar ima lahko zanj tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Ne gre za nemogoče dokazno breme toženke, saj se ne zahteva konkretno opredelitev prihodnjega nihanja, ampak le opozorilo o obsegu tveganja in možnosti, da bo v prihodnje v tako dolgi odplačilni dobi lahko prišlo do znatnega povečanja kreditne obveznosti.

Toženka grajo dejanskih ugotovitev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti črpa iz zmotnega materialnega izhodišča, da tožniku ni bilo treba predstaviti možnosti izrazito slabega scenarija apreciacije CHF. Toženka namreč še v pritožbi navede, da porast CHF v razmerju do EUR ni bil predvidljiv, posledično pa toženka na obseg spremembe tožnika ni mogla in ni bila dolžna opozoriti. Toženka nepravilno povezuje vsebino pojasnilne dolžnosti z nemožnostjo banke o natančnem napovedovanju prihodnjega gibanja tečaja tuje valute in dogodkov, ki na gibanje vplivajo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je odločilno, da je banka kot strokovnjak morala opozoriti na možne posledice prevzetega neomejenega tveganja s tem, da je opozorila na možnost izrazito slabega scenarija, četudi ga konkretno in natančno ni bila dolžna napovedati. Taki vsebini dolžne skrbnosti pa je toženka nasprotovala in vztrajala, da zadošča splošno pojasnilo o prevzemu valutnega tveganja in nevtralna drža bančnega uslužbenca. Pri tem gre pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, je bil tožnik iz strani bančne referentke D. D. sicer obveščen o splošnih značilnostih kredita vezanega na CHF, na kar se sklicuje tudi pritožba, vendar pa mu niso bili podrobneje razloženi možni potencialni neomejeni scenariji gibanja tečaja in iz tega izhajajoče znatne ekonomske posledice zanj. Pri tem si tožnik kot povprečen potrošnik ni znal predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditu (45. do 47. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tako so dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede navedenih odločilnih dejstev utemeljeno oprti tudi na izpovedbe tožnika in več komitentov iste banke, da obseg valutnega tveganja ni bil ustrezno pojasnjen. Toženka v pritožbi neutemeljeno meni, da izpovedbe tožnika in drugih kreditojemalk B. B. in C. C. niso verodostojne že zaradi njihove zainteresiranosti za uspeh v postopku, saj sta tudi sami vložili tožbo zoper toženko, vendar pa se tožnik in priče osebno ne poznajo. Njihove izpovedbe so skladne s ključnim listinskim dokazom - kreditno pogodbo in tudi v bistvenem ne odstopajo od tega, kar je o pojasnilu glede obsega tveganja izpovedala uslužbenka banke D. D. .

Dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti je bilo na toženki in ne na tožniku, njena ključna priča uslužbenka banke pa ustrezne izpolnitve ni potrdila. Prav tako so se ujemale izpovedbe tožnika in prič B. B. in C. C. , da je toženka preferirala kredite v CHF (45. in 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo še na poročila Banke Slovenije (53. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in letak ter spletne strani, kar pa za obravnavano zadevo ni bilo odločilno, saj nudijo že prej navedeni dokazi dovolj podlage za ugotovitev, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v ustreznem obsegu. Toženkine pritožbene navedbe, da predmetni letak v času sklepanja kreditne pogodbe ni bil v uporabi, pa niso utemeljene že zato, ker je tudi sodišče prve stopnje v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe samo pojasnilo, da predmetni letak ni neposredno iz obdobja sklenitve kreditne pogodbe, vendar pa po presoji sodišča kaže na pristop toženke pri ponujanju kreditnih pogodb z valutno klavzulo, ki očitno valutnega tveganja ni posebej izpostavljala, predvsem pa ne na način, da bi se kreditojemalci lahko zavedali možnih posledic menjalnega tečaja na njihov premoženjski položaj.

Pri tem dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo pojasnilno dolžnostjo s strani banke ne morejo omajati pritožbena zatrjevanja, da iz poročil Banke Slovenije ne izhaja napoved prihodnjega gibanja tečaja valut, saj je s tem sodišče prve stopnje zgolj dodatno utemeljilo nosilne razloge o tem, da pojasnil o obsegu valutnega tveganja ni bilo.

V obravnavani zadevi tudi ni bilo odločilno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je merilo dobre vere objektivno.

Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Zato so pritožbena zatrjevanja, da banka ni mogla predvideti finančnih kriz v letu 2011 in 2015 pravno nerelevantna in zato neutemeljena.

Relevantna stališča za obravnavano zadevo pa izhajajo še iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), in sicer, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem.

Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da ni ustrezno sklicevanje na navedeno zadevo, ker naj bi šlo tam za povsem drugačno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. SEU je namreč v zadevi Paribas, obravnavalo primer francoskega potrošnika v zvezi s produktom Helvet Immo.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja

Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na kršitev načela vestnosti in poštenja v zvezi z neomejenim valutnim tveganjem v povezavi z neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo, v tej zvezi pa tudi na neravnotežje položajev strank glede navedenega pogodbenega bremena (1. in 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.

Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke kot strokovnjaka potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošteni pogodbeni pogoj.

Ker se tožnik ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je bil izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, sploh ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.

Sodišče prve stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi pravilno upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.

Pri tem ni odločilno, ali je banka lahko natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno sicer izpostavila toženka v pritožbi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Četudi banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Tudi ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ). Šele presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za dopustno ali nedopustno pogodbeno vsebino.

Toženka neutemeljeno zatrjuje, da ni bilo navedenega neravnotežja položajev zaradi zatrjevane možnosti konverzije kredita. Konverzija v pogodbi lahko prepreči ničnost, vendar pa ne moremo avtomatično izhajati iz tega, da dogovor konverzije pomeni, da pogodba ni nična. Pojasnila niso bila ustrezno dana niti glede osnovne pogodbe, tako povprečen potrošnik tudi ni mogel razumeti, kako bi ga lahko pred kreditnimi tveganji zavarovala možnost konverzije.

Pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.

V obravnavani kreditni pogodbi pa niti ni šlo za možnost konverzije, saj v pritožbi izpostavljena možnost predčasnega odplačila, ki pomeni predčasno prenehanje pogodbe z izpolnitvijo, nima učinkov spremembe pogodbe in kot taka ne odpravlja valutnega tveganja, enako velja tudi za možnost podaje predloga za refinanciranje z novih kreditom (20. točka kreditne pogodbe - priloga A2).

Toženka sicer izpostavlja konkretne ekonomske učinke, ki jih je imela obravnavana kreditna pogodba v obdobju odplačevanja in se pri tem sklicuje na VSM sklep I Cp 928/2024 in sorodno sodno prakso, ki pa ni prevladujoča. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na ustaljeno sodno prakso USRS, SEU in VSRS, da se nepoštenost pogodbenega pogoja presoja v času sklenitve pogodbe, upoštevalo, da ekonomski vidik realizacije obravnavanega pogoja o neomejeni vezanosti na tujo valuto ni nujen pogoj nepoštenosti.

V skladu z obrazloženo novo ustaljeno sodno prakso VSRS zadošča že informacijsko neizravnan položaj glede takega pogodbenega določila v povezavi z obsegom pogodbeno naloženega bremena neomejenosti valutnega tveganja, ki je morda lahko ostalo v določeni meri nerealizirano. Tudi USRS sledi izhodišču, da za presojo znatnega neravnotežja v kontekstu enostranske pogodbene porazdelitve tečajnega tveganja ni edini pomemben izkaz materializacije valutnega tveganja (količinska ekonomska presoja).

Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.

Sodišča prve stopnje je sicer zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo CHF dogovorjen posamično. Vendar pa sodišče druge stopnje pri tem pojasnjuje, da po ZVPot sploh ni pomembno ali je šlo za posamično dogovorjen pogoj ali ne, saj se lahko presoja poštenost vsakega pogoja.

Sankcija ničnosti pogodbe

Slovenski zakonodajalec je za nepošteni pogoj določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pomeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto ključno, osrednjo sestavino pogodbe, zato ima tak ničen pogoj vselej za posledico ničnost celotne pogodbe.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ničnost kreditne pogodbe ugotovilo tudi v predmetni zadevi, pravilna.

Ker je podana ničnost celotne kreditne pogodbe in s tem tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, je podan tudi zakonski razlog za neveljavnost in izbris hipoteke iz zemljiške knjige, saj je zaradi ničnosti zavezovalnega posla postalo neveljavno zemljiškoknjižno dovolilo (2. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1).

O vprašanju zastaranja

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnik ne bi imel pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožniku znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja. Četudi bi bile tožniku leta 2010, ko je na banko naslovil pritožbo ali iz objav v medijih v letu 2015 lahko znane okoliščine, da se je v domačo valuto preračunana vrednost kreditnega obroka drastično povečala, zgolj zaradi tega ni mogoče šteti, da je bil kot potrošnik seznanjen z nepoštenostjo pogodbenega pogoja in s pravnimi posledicami. Tudi okoliščina, da so se potrošniki povezali v društvo, kar izpostavlja toženka v pritožbi, potrošnikom ne sme iti v škodo pri uveljavljanju pravic in vplivati na tek zastaralnega roka. Društvo sicer lahko ponudi članu določene splošne informacije, ki so mu lahko v pomoč, a ne moremo pričakovati, da bi te informacije omogočile potrošniku, da celovito razume svoj konkretni pravni položaj.

Zastaralni rok namreč ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala sodna praksa VSRS in SEU v letu 2022 oziroma 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Iz zadeve VSRS Sodba II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 namreč izhaja, da se s sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe. V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedel že pred tem. Sama vložitev tožbe tega ne potrjuje, kot to zmotno meni toženka. Izid pravdnega postopka je namreč negotov in odvisen tudi od procesnih ravnanj nasprotne stranke, zato tožnik z vložitvijo tožbe ni mogel razumno vedeti, da bo s tožbo nedvomno uspel, zato so nasprotna pritožbena zatrjevanja neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2024 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ ni potekel in je z vložitvijo tožbe nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški za odgovor na pritožbo za postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato tožnik sam krije svoje stroške.

-------------------------------

1Tako odločba US RS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

2Tako odločbi Ustavnega sodišča RS Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, tč. 18 obrazložitve in Up-728/08 z dne 26. 3. 2009, tč. 5 obrazložitve.

3VSRS sodba II Ips 8/2022.

4SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor. Glej: VSM Sodba in sklep I Cp 617/2024 z dne 14. 1. 2025.

5SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve

6USRS odločba Up-14/21, 26., 27., 39. in 40. točka obrazložitve.

7VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

8VSRS sklep II Ips 72/2023, 13. točka obrazložitve.

9VSRS sklep II Ips 37/2023.

10VSRS sodba II Ips 24/2025.

11VSRS sodba II Ips 8/2022, 66. točka obrazložitve. Potrditev postroženega standarda kot nove ustaljene sodne prakse izhaja tudi iz VSRS sodbe in sklepa II Ips 56/2023 in še posebej VSRS sklep II Ips 72/2023, v katerem je povzeta vsa dotedanja sodna praksa.

12SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

13VSRS sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

14Glej: 52. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

15VS RS sodba II Ips 8/2022.

16Tudi v tem postopku pred SEU se je postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU C-609/19). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.

17SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

18VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

19VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

20SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

21VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

22VSRS sodba II Ips 8/2022.

23VSRS II Ips 39/2024 z 19. 2. 2025, II Ips 36/2025 z dne 03. 09. 2025.

24VSL Sodba in sklep II Cp 2036/2024 z dne 7. 2. 2025, 26. točka obrazložitve.

25USRS Odločba Up-93/22, 17. točka obrazložitve.

26SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve.

27VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

28Tako v prejšnji opombi citirane zadeve SEU C-484/21, C-561/21in C-679/24.

29Glej tudi: VSM Sodba in sklep I Cp 617/2024 z dne 14. 1. 2025, prav tako tudi zadeva VSRS II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026.