Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi dovolj obširno in celovito odgovorila na argumente, ki jih je v dopolnilnem postopku tožena stranka pridobila od tožnice zaradi obravnave razumnosti vlaganja izrednega pravnega sredstva. Tožnica v tožbi ne pravi, da tožena stranka ni vsebinsko odgovorila na določen argument, ki po mnenju tožnice govori za upravičenost izrednega pravnega sredstva, zato sodišče v tem delu lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Poleg tega je obrazložitev prvostopenjske sodbe kazenskega sodišča takšna, da ne kaže, da bi se sodišče ne seznanilo z argumenti tožnice na glavnih obravnavah in da jih ne bi obravnavalo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi, t.j. za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št.: II Kp 40898/2010, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 40898/2010, zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145/I Kazenskega zakonika RS (v nadaljevanju KZ) ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen sodnih taks. V obrazložitvi izpodbijanega akta se organ sklicuje na 3. odstavek 24. člena ZBPP. Prosilka je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 40898/2010 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145/I KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II Kp 40898/2010, z dne 11. 1. 2012, sodbo sodišča I. stopnje v celoti potrdilo. Ker vložitev izrednega pravnega sredstva ni, tako kot pritožba, človekova pravica, zagotovljena z ustavo, jo je na podlagi 24. člena ZBPP potrebno presojati strožje. Glede na navedeno je pristojni organ za BPP prosilko z dopisom z dne 11. 5. 2012 pozval, da natančno opredeli oz. navede konkretne razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Prosilka je v nadaljevanju pojasnila, da želi zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz sledečih razlogov: ker Višje sodišče ni v celoti preizkusilo sodbe sodišča I. stopnje; ker njena priča starejši sin A.A. sploh ni imel možnosti podati svoje odločilne vloge v samem postopku; ker so bile na glavni obravnavi kršene pravice obrambe; ker bi o odločilnih dejstvih bila potrebna drugačna presoja; ker ni bila upoštevana njena zahteva, da se pisanje B.B. šteje za krivo izpovedbo. Navaja, da je bilo še precej kršitev po 420. členu ZKP-ja. Prosilka še navaja, da je pri sodbi Višjega sodišča v Kopru sodelovala višja sodnica C.C., ki jo osebno pozna, ker je bila s svojim možem Č.Č. v njeni pisarni leta 2009, kjer je takrat delala, pogovarjali pa so se o nakupu njene nepremičnine. Do tega posla ni prišlo. Prosilka meni, da že iz higienskih razlogov ta oseba ne bi smela sodelovati v postopku izdaje sodbe.

2. Prvi odstavek 383. člena ZKP določa, da sodišče II. stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa mora vselej preizkusiti, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Pristojni organ za BPP je vpogledal v sodbo Višjega sodišča v Kopru in ugotovil, da je sodišče II. stopnje sodbo sodišča I. stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih navedb, ki jih je v celoti zavrnilo, v izogib ponavljanju pa se je v celoti sklicevalo na sodbo sodišča I. stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je navedlo še, da ni res, da je sodišče I. stopnje s tem, ko je priči D.D. in E.E. vpeljalo v dogodek, zaobsežen z obtožnim aktom, slednjima nakazalo, kako naj odgovorita na posamezna vprašanja, zaradi česar zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni pršilo do kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP. Glede neizvajanja dokazov je iz sodbe sodišča II. stopnje razvidno, da je prosilka navedeno kršitev že uveljavljala v pritožbi, pri čemer je sodišče njene pritožbene navedbe zavrnilo, tako, da je pojasnilo, da prosilka oz. obramba dokaznih predlogov ni podala. Glede na navedeno tudi pristojni organ ugotavlja, da je krivda za zatrjevano (ne)izvedbo dokazov na strani prosilke oz. njene odvetnice in torej ne gre za kršitev kazenskega postopka. Glede kršitev obrambe pred sodiščem I. stopnje prosilka ne navaja konkretnih kršitev, zato se pristojni organ za BPP do njih ne more opredeliti. Glede navajanj prosilke, da je o odločilnih dejstvih potrebna drugačna presoja oz. zatrjevanja, da gre pri zaslišanju priče B.B., za krivo izpovedbo, pa pristojni organ ugotavlja, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati načelo proste presoje dokazov, po katerem je v pristojnosti sodišča, da na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov presodi, katere šteje za dokazane, resnične in na katere bo oprl sodbo. V kolikor prosilka po pravnomočni odločitvi sodišča meni, da gre za krivo izpovedbo, pa ima možnost podati kazensko ovadbo zoper navedenega, v primeru, da bi bil ta spoznan za krivega, pa na podlagi izrednih pravnih sredstev lahko izpodbija sodbo sodišča II. stopnje.

3. Prosilka nazadnje še ugovarja, da je v senatu sodišča II. stopnje, kot članica sodelovala višja sodnica, ki jo osebno pozna, zato meni, da je nehigienično, da je sodelovala v postopku. V zvezi s tem očitkom pristojni organ ugotavlja, da prosilka sodnici neposredno ne očita (ne)pristranskosti. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da okoliščine, ki jih navaja prosilka pri sodnici niso vzbudile dvoma o nepristranskosti, zato v skladu s 40. členom ZKP svoje izločitve ni predlagala, prav tako pa je ni predlagala prosilka v skladu s členom 41 ZKP. Glede na navedeno tudi ni mogoče trditi, da je podana kršitev kazenskega zakona. Navedenega pravnega sredstva ni razumno vlagati, saj je le-ta v nasprotju s pravno podlago in kot tak nerazumen v smislu 24. člena ZBPP.

4. V tožbi tožnica pravi, da je za brezplačno pomoč zaprosila, ker izhaja iz primarnega dejstva, da se očitano dejanje nikoli ni zgodilo in je samo goli konstrukt, kjer je v ozadju maščevanje Policije Koper, konkretneje komandirja F.F. in njegovega prijatelja G.G. Sekundarno pa izvira ta konstrukt na osnovi dejstva, da je H.H. želela zaščititi svojega neposrednega soseda in prijatelja B.B., kateri je tožnici dne 30. 4. 2007 namerno hudo poškodoval njenega kužka z namenom, da ga ubije. Ko je tožnica to prijavila, se je vpletla H.H. in s svojo izmišljeno zgodbo in vezami s policistom G. dosegla konstrukt, kar je rezultat, da je tožnica obtožena ogrožanja varnosti. V resnici se očitano ogrožanje varnosti nikoli ni zgodilo. Ravno obratno. B.B. je namerno hudo poškodoval njenega kužka in tožnica ga je ravno ujela v tem njegovem početju.

Primarni namen te obsodbe pa je, da si želi obtoženi policist G., z namenom inkriminirati in oblatiti tožnico, sebi pa pripraviti teren, ko bo prišel na vrsto na sodišču. Po prijavi poškodovanja kužka na Policiji Koper, so jo odslovili in komandir F.F. jo je odpravil, češ da je pes stvar, naj gre domov in je rekel, da nima kaj prijaviti. Nato je sledilo „maščevanje“ komandirja F. in policista G. Posledica tega maščevanja je, da je dobila dve ovadbi. Prva je ta predmetna zadeva – ogrožanje varnosti, druga pa je kriva ovadba, češ, da je ovadila policista G. In sedaj spremlja to „koruptivno dejanje“, ki izvira iz vrst policije, vse do tožilk in vseh do sodnice, popolnoma brez vsakih oprijemljivih dokazov, vse bolj na njenem mnenju in intuiciji, kar s samim dejanjem nima nobene veze. Na obravnavo ni prišla njena odvetnica I.I., katero je plačala s svojimi zadnjimi evri, saj je ostala brez doma in službe v Kopru, katero je morala pustiti samo iz razloga, ker ni imela kje živeti. Na sodišču ni imela nobenega zagovornika, odvetnica je po sodnici pustila nek izgovor, da se obravnave ne more udeležiti.

Pravi, da ji bila odvzeta pravica do obrambe, sedaj pa še pravica do sodnega varstva. Predložila je odločbo Centra za socialno delo v Hrastniku. V Hrastniku nima zaposlitve niti nobenih prejemkov. Poudarja, da ji je bila odvzeta pravica do sodnega varstva, čeprav Ustava RS vsakemu zagotavlja to pravico.

Sodišču v tožbi predlaga, da razveljavi negativno odločbo o BPP in odloči, da se lahko uporabi izredno pravno sredstvo in se uporabi tudi v predmetni zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka ima (samo) deloma prav v delu argumentacije, kjer nakazuje, da je način uporabe določila 24. člena ZBPP v posamičnem primeru lahko v določeni meri odvisen (tudi) od tega, za katero stopnjo sodnega odločanja stranka prosi brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka namreč pravi v 7. odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe /.../ „ker vložitev izrednega pravnega sredstva ni, tako kot pritožba, človekova pravica, zagotovljena z ustavo, jo je na podlagi 24. člena ZBPP potrebno presojati strožje.“ Drži namreč, da je namen ZBPP zagotoviti dostop do sodišča v smislu pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo (25. člen Ustave) tudi osebam v slabem socialnem položaju, ki brez brezplačne pravne pomoči pravic iz 23. in 25. člena Ustave ne bi mogli uresničevati (1. člen ZBPP). Tožnica, ki v predmetni zadevi uveljavlja brezplačno pravno pomoč za dostop do tretje stopnje v sodnem postopku, pa se zato ne more sklicevati neposredno na pravici iz 23. in 25. člena Ustave. Vendar pa je navedeni pravni argument tožene stranke z dveh vidikov pomanjkljiv in ga je zato treba dopolniti, preden sodišče preide na konkretno presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

7. Prvič: namen ZBPP ni samo zagotoviti pravici do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva v sodnem postopku, ampak tudi „enakopravnost“ strank (1. člen ZBPP) pri uveljavljanju sodnega varstva tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi (2. odstavek 14. člena Ustave v zvezi z 23. členom Ustave), kajti ZBPP ni mogoče razlagati tako, da je legitimen namen ZBPP v popolni prepustitvi, da pač socialni položaj stranke lahko odločilno vpliva na to, kdo lahko uživa učinkovito sodno varstvo z izrednimi pravnimi sredstvi z zastopanjem odvetnika in kdo te možnosti dejansko nima zaradi slabšega socialnega položaja. Drugič: tudi s sodbo drugostopenjskega sodišča so lahko stranki – obsojenki – kršene človekove pravice, ki jih stranka ne more zavarovati v postopku ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem, saj mora pred tem izčrpati vsa pravna sredstva pred rednimi sodišči. S tega vidika pa je v predmetni zadevi glede na navedbe v tožbi in po podatkih v spisu lahko relevantna le človekova pravice iz 22. člena Ustave.

8. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso v zvezi z ustavnimi pritožbami na podlagi 22. člena Ustave zoper sodbe višjega ali vrhovnega sodišča v civilnih zadevah, je mogoče izpeljati naslednji test presoje v povezavi z 24. členom ZBPP, ki je sestavljen iz procesno-pravnega in materialno-pravnega elementa; glede na vsebino tožbenih ugovorov tožeče stranke v tem upravnem sporu ni razlogov, da bi bile za ta primer, kjer stranka uveljavlja brezplačno pravno pomoč za izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku, potrebne določene prilagoditve omenjenega testa, ker je spodaj navedene standarde v zvezi z 22. členom Ustave Ustavno sodišče izpeljalo za civilne zadeve.

9. Procesno-pravni element iz testa v zvezi z 24. členom ZBPP je razviden iz naslednjega stališča Ustavnega sodišča:

10. „Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke. Ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrečen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Za obrazložitev odločbe instančnega sodišča (še posebej sodišča, zoper katerega ni pravnih sredstev) velja, da ni nujno, da je tako obširna, kot mora biti obširna obrazložitev sodišča prve stopnje.“(1) Če je odločitev sodišča prve stopnje razumna in dovolj obrazložena, višjemu sodišču ni treba ponavljati razlogov za izpodbijano odločitev. „Ni namreč ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve s stopnje dovolj natančna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.(2) V okviru procesno-pravnega elementa testa za uporabo 24. člena ZBPP, ko gre za prošnjo za brezplačno pravno pomoč za izredno pravno sredstvo, je ključnega pomena, še posebej v kazenskih zadevah, pravica do izjave. Glede tega pa Ustavno sodišče pravi, da pravica do izjave /.../ „posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. V pravici do izjave je tako zajeta tudi zahteva po kontradiktornosti postopka, po kateri mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot glede pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki.“(3)

11. Materialno-pravni element v testu, ki je za obravnavani primer relevanten v zvezi z uporabo 24. člena ZBPP, pa se nanaša na očitek o „očitni napačnosti“ oziroma „arbitrarnosti“ sodne odločbe. Gre za t.i. kvalificirano napačnost sodbe. Ustavno sodišče glede tega pravi: „Da je odločitev arbitrarna, pa bi ustavno sodišče lahko ugotovilo, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev“ /.../ Kadar torej pritožnik zatrjuje očitno napačnost oziroma arbitrarnost sodne odločbe sodišče ocenjuje, ali odločitvi sodišča ni mogoče očitati kvalificirane stopnje napačnosti.(4)

12. Z vidika zgoraj postavljenega testa preizkusa pravilnosti uporabe 24. člena ZBPP so relevantne naslednje okoliščine konkretnega primera so naslednje:

13. Tožnica je bila na glavni obravnavi v postopku na prvi stopnji prisotna, postavljala je vprašanja pričam, bila je tudi poučena, da si lahko vzame zagovornika po uradni dolžnosti, če zaradi gmotnih težav ne more plačati zagovornika (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 12. 2010) in je izjavila, da se bo branila sama, podala je tudi svoj zagovor, pri čemer pa ni imela ugovorov pravne narave. Na drugi glavni obravnavi dne 8. 3. 2011 je tožnica izjavila, da na prvi glavni obravnavi, ko je podala izjavo, ni vedela, zakaj je sploh bila vabljena in da je odvetnici preklicala pooblastilo; sodišče jo je poučilo, da na naslednjo glavno obravnavo lahko pride z novim zagovornikom. Na naslednji glavni obravnavi dne 8. 7. 2011 je sodišče tožnico ponovno obvestilo, da lahko zaprosi za zagovornika na stroške države, če si ga zaradi gmotnega položaja ne more zagotoviti sama. Tožnica je ponovno izjavila, da opozorila sodnice razume in da se bo branila sama, tožnica je pričam postavljala vprašanja, dokaznih predlogov pa ni imela. Na drugi stopnji sodnega postopka pa je tožnica podala pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo po zastopnici odvetnici J.J. To pomeni, da je tožnica na prvi stopnji sodnega postopka samoiniciativno in s polnim razumevanjem situacije prevzela odgovornost, da se bo zastopala sama in ne po zagovorniku po uradni dolžnosti, na drugi stopnji sodnega postopka pa je imela za zastopnico odvetnico. To je prva pomembna okoliščina za presojo pravilnosti uporabe 24. člena ZBPP v konkretnem primeru in govori v prid izpodbijani odločitvi. Nadalje je v zadevi bistveno, da je tožnica izkoristila pravico do izjave, imela je možnost in jo je tudi izkoristila, da je postavljala vprašanja pričam in se je izrekla o nasprotnih navedbah, imela je tudi možnost, da (bi) predlaga(la) dokaze. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi dovolj obširno in celovito odgovorila na argumente, ki jih je v dopolnilnem postopku tožena stranka pridobila od tožnice zaradi obravnave razumnosti vlaganja izrednega pravnega sredstva. Tožnica v tožbi ne pravi, da tožena stranka ni vsebinsko odgovorila na določen argument, ki po mnenju tožnice govori za upravičenost izrednega pravnega sredstva, zato sodišče v tem delu lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Poleg tega je obrazložitev prvostopenjske sodbe kazenskega sodišča takšna, da ne kaže, da bi se sodišče ne seznanilo z argumenti tožnice na glavnih obravnavah in da jih ne bi obravnavalo; ker je sodba sodišča prve stopnje dovolj natančna v skladu z zgoraj postavljenim testom, višjemu sodišču tudi ni bilo treba izčrpno ponavljati razlogov za odločitev. Kar pa zadeva materialno-pravni element v obravnavanem testu, pa sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi sicer uveljavlja t.i. kvalificirano napačnost sodb, vendar za to ne navede nobenega drugega argumenta, kot tega, da ni storila kaznivega dejanja, kar pa ne zadošča za ugotovitev, da je izpodbijani akt nezakonit, pri čemer je pomembno, da zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti niti ni možno vložiti (420. člen ZKP).

14. Sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja, da bi tožena stranka v obrazložitvi preinterpretirala oziroma drugače povzela razloge za izredno pravno sredstvo, kot jih je v upravnem postopku navedla tožeča stranka. Zato je na tej podlagi sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-590/05-64 z dne 17. 4. 2008, odst. 6. opomba (2) : Ibid. odst. 9. opomba (3) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-570/10-21 z dne 13. 10. 2011, odst. 9. opomba (4) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-590/05-64 z dne 17. 4. 2008, odst. 6. in 9.