Jedro

Ničnost v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja ne zadene same pogodbe o trajnih vlogah, pač pa zgolj povečanje vloge iz naslova nezakonite delitve dobička. Del vloge, ki je izviral iz osnovnega vložka in neizplačanih osebnih dohodkov, je (bil) zakonit. Tako ne drži podmena obeh revizij, da tožnika pri toženki nista imela trajnih vlog (te naj bi bile ''stornirane'' z odločbo APPNI), ampak le neizplačane plače, denarni terjatvi torej. Z dnem, ko je bil ta del (bodisi izvirnega bodisi od sodelavcev odkupljenega) dohodka vložen v kapital toženkine pravne prednice, je pridobil naravo kapitalskega deleža in jo obdržal vse do zakonske konverzije teh deležev nazaj v denarne terjatve na podlagi ZLPPOD.

Izrek

Revizija prvega tožnika se zavrne.

Revizija drugega tožnika se v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, zavrže. Sicer se revizija drugega tožnika zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi in drugi tožnik (prej peti in dvanajsti tožnik) sta od toženke zahtevala plačilo valoriziranih zneskov v višini 25.075,66 € oziroma 48.995,74 € na podlagi pogodb o trajnih vlogah sredstev, ki sta jih bodisi sama sklenila s pravno prednico toženke bodisi kasneje odkupila od drugih skleniteljev te vrste. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka in tožnika zavezalo k plačilu toženkinih pravdnih stroškov. Pri ugotavljanju (višine) njunih terjatev ni sledilo zahtevani knjigovodski vrednosti, temveč je upoštevalo le tista dela njunih trajnih vlog, ki so ju sestavljala dejanska vplačila v družbo iz naslova začetne glavnice in osebnih dohodkov, ne pa tudi ostalega dela vlog, ki je izviral iz razdelitve dobička toženkine pravne prednice za tekoča leta. Omenjena razdelitev je bila namreč nezakonita, saj je pomenila oškodovanje družbenega kapitala, kot je opredeljeno v odločbi Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) št. 380-22/93-IV/ŠK z dne 28. 6. 1996, izdani po opravljenem revizijskem postopku pri pravni prednici tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo v delu, ki se je nanašal na drugega tožnika. Delno pa je ugodilo pritožbi glede prvega tožnika in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je ugodilo ugovoru zastaranja toženkine terjatve in prisodilo prvemu tožniku znesek 2.635,55 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 2. 2000 naprej, dokler ne dosežejo višine glavnice. V ostalem je pritožbo glede prvega tožnika zavrnilo. Menilo je, da so bile pogodbe o trajnih vlogah nične in da je Zakon o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (v nadaljevanju ZLPPOD) določil način vračanja tako vloženih sredstev.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prvi tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče delno ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja revalorizacije in obrestovanja terjatve prvega tožnika(1)

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje prvi tožnik vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

V njej izrecno ne opredeljuje revizijskih razlogov, temveč Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na svoje navedbe iz predloga za dopustitev revizije. Pojasnjuje, da je v letih 1989 in 1990 v delovnem razmerju s toženko po tedanji zakonodaji obligatorno vlagal dele neizplačanih plač kot kapitalske vložke (trajne vloge) v kapital toženke. Sodišči nižjih stopenj sta se postavili na stališče, nadaljuje, da so takšne vloge nezakonite, zaradi česar so bile z odločbo APPNI z dne 28. 6. 1996 ''stornirane'', tako da obstoji le terjatev tožnika iz naslova zadržanih in neizplačanih plač. Ker je sodišče odločilo, da pri toženki ni imel trajnih vlog, temveč le neizplačane plače, torej povsem običajno denarno terjatev, je izračun njegove obveznosti, ki temelji na Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (R + 8 %), napačen. Treba bi bilo uporabiti predpisano revalorizacijo in vsakokratno veljavno zamudno obrestno mero za običajne terjatve (R + r) po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 57/89), Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92 in 13/93) in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95). Poudarja, da bi bil takšen izračun za njegov uspeh v pravdi (kljub delnem prenosu sredstev v družbo D. d.o.o.) odločilen, saj se je „r“ v obdobju od 1. 1. 1990 do 18. 6. 1994 gibal od 16,8 % do 41,5 %, poleg tega pa se je takrat uporabljal konformni način obračuna. Meni tudi, da je bilo obrestovanje prisojenega mu zneska nezakonito omejeno na dvojni znesek glavnice.

5. Drugi tožnik v dovoljeni reviziji (drugi odstavek 367. člena ZPP) uveljavlja vse revizijske razloge. V obširnih, ponavljajočih se revizijskih navedbah poudarja, da je v letih med 1989 in 1992 vlagal v kapital toženke vložke (trajne vloge, konto 91300) iz naslova lastnih neizplačanih plač in iz naslova odkupa poslovnih deležev šestih sodelavcev. Po stanju na dan uveljavitve Zakona o začasni prepovedi preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (v nadaljevanju ZZPLP), je imel v kapitalu toženke trajne vloge v skupni vrednosti 48.995 €

. Sodišče, meni, se ni ukvarjalo z najbolj relevantnimi vprašanji, kot na primer ali je tožnik oškodoval družbeno lastnino, kakšna je škoda, ali je revizijska odločba res ''stornirala'' trajne vloge, ali lahko upravni organ odloča o ničnosti pravnega posla, ali lahko zasebna pravna oseba sama poseže po premoženju tožnika, kdo je upravičen za zahtevke iz oškodovanja družbene lastnine itn. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), ki je kot specialen predpis procesno in materialno uredil revizijo poslovanja bivših družbenih podjetij in njihovo lastninjenje, ni dal zasebni pravni osebi pooblastil za preknjižbo (zaseg) sredstev iz pravnih poslov, ne da bi v postopku sodelovali stranki teh poslov, tj. zasebni vlagatelj in družbeni pravobranilec, in ne da bi bili ugotovljeni dejanska škoda in odgovornost vlagatelja (48. do 50. člen ZLPP). Z uporabo 2. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) in 48.a člena ZLPP je naslonilo svojo odločitev na napačno pravno podlago, za razliko od ostalih t.i. Hitovih zadev pa se v tej zadevi ni sklicevalo na ZZPLP. Trdi, da mu odločba APPNI z dne 28. 6. 1998 ni bila vročena in z njenim obstojem ni bil seznanjen, prav tako pa je bila za sodišče možnost njegovega sodelovanja v upravnem revizijskem postopku nepomembna. Takšno stališče je v nasprotju z odločbama Vrhovnega sodišča II Ips 194/2010 in II Ips 294/2010, kjer je sodišče ugotovilo, da so imeli tožniki možnost sodelovanja v postopku, kar zanj ne drži. Sodišče je njegov zahtevek obravnavalo, nadaljuje, kot da gre zgolj za vračilo zadržanih osebnih dohodkov in niti z besedico ni omenilo, da je od šestih drugih imetnikov odkupil njihove trajne vloge, ki niso zadržana plača. Izvedenka mu je upoštevala le en nakup (od M. P.), ostalih pet nakupov pa je prezrla in s tem kršila procesna pravila. Meni tudi, da je sodišče breme dokazovanja, da njegov posel s toženko ni nezakonit, nedopustno prevalilo nanj, obenem pa mu je za vložene trajne vloge zmotno obračunalo obrestno mero in uporabilo prenizko stopnjo valorizacije, tj. táko, ki je veljala po ZLPP in ZLPPOD. Namreč, če drži, da je njegov posel s toženko ničen, mu morajo biti denarna vplačila vrnjena z obrestmi, ki so veljale za običajen dolg iz naslova neizplačanih plač iz obdobja med 1989 in 1993, ne pa po obrestni meri R + 8%, kot to določa ZLPP (25. in 48.a člen). Izpodbija tudi odločitev o stroških izvedenke v višini 5.447,07 €

6. Reviziji sta bili vročeni toženki, ki nanju ni odgovorila.

7. Revizija prvega tožnika ni utemeljena. Revizija drugega tožnika zoper pravdne stroške ni dovoljena, v ostalem pa prav tako ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije drugega tožnika

8. Odločba o stroških postopka ima naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker odločba o stroških ne sodi med take sklepe, revizija zoper sklep o pravdnih stroških ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo drugega tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških za izvedbo dokaza z izvedencem, zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizij

9. V zvezi z revizijo prvega tožnika je uvodoma pojasniti, da sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena revizija (drugi odstavek 371. člena ZPP), in zadevnih revizijskih navedb. Ker med temi ni vprašanja pravilnosti uporabe pravila o prepovedi obrestovanja ultra alterum tantum pred pritožbenim sodiščem, se z revizijskimi navedbami, ki gredo v tej smeri, sodišče ni ukvarjalo.

10. Oba obravnavana tožbena zahtevka temeljita na lastninskem preoblikovanju toženkine pravne prednice v delniško družbo in na posledični spremembi kapitalskih deležev fizičnih oseb v obveznosti družbe (prvi in drugi odstavek 8. člena ZLPPOD). Kot je bilo že večkrat pojasnjeno v zadevah Vrhovnega sodišča z bistveno istovrstno vsebino,(2) je usoda zahtevkov te vrste neločljivo povezana z odločbo APPNI (tretji odstavek 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZLPPOD in 8. členom ZZPLP), na podlagi katere je bil tudi v predmetni pravdi opravljen izračun terjatev, ki bi šli tožnikoma na temelju pogodb o trajnih vlogah (tako lastnih kot kasneje odkupljenih) s toženko oziroma njeno pravno prednico. Pritožbeno preizkušena ugotovitev sodišča prve stopnje je, da sta bila oba tožnika v redu obveščena tako o revizijskem upravnem postopku kot o možnosti zahtevati priznanje statusa stranke v tem upravnem postopku (139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), vendar tega nista storila.(3) Ko je tako, je revizijsko vztrajanje pri nasprotnem, tj. da tožnika ne z odločbo APPNI ne z revizijskim upravnim postopkom nista bila seznanjena, posledično pa da v njem nista imela možnosti sodelovati, zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP odveč.

11. Povedano je tudi že bilo, da ničnost v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja ne zadene same pogodbe o trajnih vlogah, pač pa zgolj povečanje vloge iz naslova nezakonite delitve dobička. Del vloge, ki je izviral iz osnovnega vložka in neizplačanih osebnih dohodkov, je (bil) zakonit.(4) Tako ne drži (bržčas resda z zmotnim stališčem pritožbenega sodišča sprožena) podmena obeh revizij, da tožnika pri toženki nista imela trajnih vlog (te naj bi bile ''stornirane'' z odločbo APPNI), ampak le neizplačane plače, denarni terjatvi torej. Z dnem, ko je bil ta del (bodisi izvirnega bodisi od sodelavcev odkupljenega) dohodka vložen v kapital toženkine pravne prednice, je pridobil naravo kapitalskega deleža in jo obdržal vse do zakonske konverzije teh deležev nazaj v denarne terjatve na podlagi ZLPPOD. Ker je ta zakon poleg zgoraj opisanega načina ugotavljanja obstoja in višine teh terjatev predpisal tudi način valorizacije od 18. 6. 1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki kot svojo dejavnost prirejajo posebne igre na srečo, v sodni register (četrti odstavek 8. člena ZLPPOD) in valorizacijo ter obrestovanje neodplačanega dela od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register do odplačila (peti odstavek 8. člena ZLPPOD), revalorizacijskim in obrestovalnim aspiracijam tožnikov, ki so s tem v nasprotju, ni mogoče ugoditi.(5)

12. Osrednji razlog zavrnitve tožbenih zahtevkov drugega tožnika v celoti, prvega tožnika pa v pretežni meri, leži v na odločbo APPNI oprtem izračunu valoriziranih in obrestovanih vrednosti terjatev tožnikov iz naslova tako lastnih trajnih vlog, vloženih v kapital toženke (oba tožnika), kot tudi drugih istovrstnih trajnih vlog, ki jih je prvi tožnik odkupil od svojih sodelavcev(6), in primerjavi tako dobljenih vrednosti z zneskom, dne 28. 7. 1992 prenesenim na družbo D. d.o.o. (prvi tožnik), oziroma zneskoma, dne 1. 1. 1991 in 20. 7. 1992 prenesenima na družbi H. d.o.o. in D. d.o.o. (drugi tožnik). Preračun, opravljen v dokaznem postopku, je pokazal, da sta tožnika s tema prenosoma razpolagala bodisi z zneskom, ki upoštevaje vrednost zakonitega dela trajne vloge daje pravico do nič več kot pravnomočno prisojenega zneska (prvi tožnik), bodisi s precej višjim zneskom, kot bi glede na vrednost zakonitega dela lastne in odkupljenih trajnih vlog sploh mogel in smel (drugi tožnik). Tistega, kar tožnika terjata z revizijama, jima zatorej ni mogoče prisoditi.

13. Ker se po obrazloženem izkaže, da sta reviziji tožnikov neutemeljeni, ju je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sklep II DoR 408/2011z dne 23. 2. 2012. Op. št. (2): Zadeve II Ips 104/2011, II Ips 162/2009, II Ips 194/2010, II Ips 294/2010, II Ips 98/2012 in II Ips 391/2011. Op. št. (3): Glej sodbo sodišča prve stopnje, str. 12, in sodbo sodišča druge stopnje, str. 9. Op. št. (4): Primerjaj npr. zadevi II Ips 104/2011 in II Ips 98/2012. Op. št. (5): Glej zadevo II Ips 98/2012. Op. št. (6): Glej sodbo sodišča prve stopnje, str. 17.