Jedro

Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo predlogu obsojenega A.R. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist in odločilo, da se kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 23/2006 z dne 7.12.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 310/2007 z dne 12.6.2008, izvrši tako, da obsojeni namesto izrečene kazni zapora opravi delo v splošno korist v obdobju enega leta in šest mesecev ter v obsegu 480 ur. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je predlog obsojenega A.R. za nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist zavrnilo.

2. Zoper sklep višjega sodišča je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pritožbo okrožne državne tožilke zavrne ter potrdi sklep Okrožnega sodišča v Krškem ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in zavrnila očitek zahteve, da izpodbijani sklep nima razlogov in da zgolj zapisuje abstraktne določbe, medtem ko se s konkretnim dejanskim stanjem sploh ne ukvarja. Obširno navajanje razlogov, zakaj stališču višjega sodišča ni moč slediti, vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu in zagovorniku, slednji se je o njem tudi izjavil in vztrajal pri navedbah zahteve, da je odločba višjega sodišča popolnoma neobrazložena in da je odločitev tudi sicer napačna.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Po navedbah zahteve višje sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Če je že spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, bi moralo za svojo odločitev navesti konkretna dejstva in okoliščine, zgolj sklicevanje na splošne kriterije iz odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 89/2005 ne zadošča. Vložnik s tem smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), saj sklep višjega sodišča naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju vložnika pa je odločitev višjega sodišča tudi sicer napačna, saj so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za alternativno izvršitev kazni zapora, kot je pravilo ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Novi KZ (v nadaljevanju: KZ-1) na področju izvrševanja kazni zapora sodišču daje alternativno možnost, da lahko kazen zapora do devet mesecev nadomesti s hišnim zaporom, kazen zapora do dveh let pa se lahko izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur (tretji in četrti odstavek 86. člena KZ-1). Prva navedena oblika alternativne oblike izvrševanja zapora predstavlja novost, druga pa pomeni spremembo dosedanje določbe četrtega odstavka 107. člena KZ, s tem da razširja pogoje za uporabo tega ukrepa. Oba navedena ukrepa sta uvrščena v poglavje o izvrševanju kazenskih sankcij, in ker Kazenski zakonik takšnih sankcij ne pozna, predstavljata nadomestilo za izvrševanje kazni zapora, ne pa alternativne kazenske sankcije (kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi tretjega odstavka 359. člena ZKP, po kateri je mogoče navedena ukrepa izreči že pred pravnomočnostjo sodbe). Oba navedena ukrepa pomenita udejanjanje ciljev sodobne, humane kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije (tudi na področju izvrševanja kazenskih sankcij), kadar ta ni potrebna oziroma smotrna.

8. Glede na vsebino zahteve je treba odgovoriti na vprašanje, katere vsebinske kriterije mora sodišče upoštevati, ko izrečeno kazen zapora spremeni v ukrep, ki ne pomeni odvzema prostosti (člen 86 KZ-1) in ali je višje sodišče pri spremembi prvostopenjske odločbe svojo odločitev utemeljilo skladno s procesnimi standardi, ki veljajo za obrazložitev drugostopenjskih odločb. 9. Z izvršitvijo kazenske sankcije se uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. S kaznijo (še posebej zaporno, kot edino prostostno kaznijo) se uveljavljata dva temeljna namena: povračilnost (retribucija) in preprečevanje (prevencija). Oba navedena namena je mogoče doseči z ustrezno individualizacijo kazni, to je z njeno prilagoditvijo nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in storilčevi osebnosti ali drugače povedano: s prilagoditvijo kazni teži dejanja in krivdi ter primerjavo z enakimi dejanji drugih storilcev (pravičnost) in kaznijo, ki vpliva na storilčevo bodoče vedenje in vedenje drugih, da ne bi delali kaznivih dejanj (smotrnost).

10. Individualizacija kazni ima posebno vsebino v postopku izvrševanja kazni zapora, torej tudi pri odločanju o njegovi nadomestitvi z delom v splošno korist oziroma hišnim zaporom (86. člen KZ-1). Oba navedena ukrepa širita možnost individualizacije v fazi izvrševanja kazni. Tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativni način se uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca, kolikor in če jo sprejemajo. Ob tem pa mora izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitve norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep, potreben za izločitev nevarnih storilcev iz okolja. Tako kot velja za predpisovanje in izrek kazni, mora tudi način njene izvršitve odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj; skratka, biti mora koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo.

11. Glede na navedeno bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Te okoliščine so v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 89/2005 z dne 24.5.2005, na katero se sklicuje višje sodišče, navedene splošno in zgolj primeroma in, poleg doslej navedenega, pomenijo usmeritev za presojo o smotrnosti oziroma upravičenosti nadomestitve zaporne kazni z ukrepom, ki ne pomeni odvzema prostosti oziroma pri oceni, ali bodo nameni kaznovanja doseženi tudi, če se zaporna kazen ne izvrši. 12. Sodna odločba mora biti obrazložena na način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Obrazložitev odločbe je bistveni del poštenega postopka. Ta zahteva med drugim izhaja iz določb 22. in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava). Podrobneje so pravni standardi obrazložitve drugostopenjske odločbe (ki jo zahteva izpodbija) opredeljeni v prvem odstavku 395. člena ZKP. Na splošno velja, da je pritožbeno sodišče dolžno presoditi konkretne pritožbene navedbe, ki so relevantne oziroma ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva. Ni dvoma, da je pritožbeno sodišče dolžno, tudi kadar spremeni napadeno sodbo, obrazložiti svojo drugačno presojo odločilnih dejstev, oziroma v čem je bil zakon nepravilno uporabljen.

13. Višje sodišče z obrazložitvijo svoje odločbe navedenim procesnim standardom ni zadostilo. V obrazložitvi povzema splošna merila (navedena v že omenjeni odločbi Vrhovnega sodišča), ki jih sodišče upošteva pri oceni, ali je alternativna izvršitev kazni zapora upravičena (teža dejanja, okoliščine dejanja, vzroki za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo - možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.). V nadaljevanju pritrjuje pritožbi državnega tožilca in ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenih meril ni upoštevalo in še, da nekatere subjektivne okoliščine (obsojenčeva zaposlitev, skrb za družino in da je samoiniciativno pokazal željo za alternativno izvršitev kazni zapora) niso dovolj za izrek takšnega ukrepa, pri čemer bi po mnenju višjega sodišča sodišče moralo upoštevati tudi specialno prevencijo, izpostavljeno v pritožbi. Da bo obsojenčeva družina med njegovim prestajanjem zaporne kazni ostala brez dohodka pa ni okoliščina, ki bi bila "bistvenega pomena".

14. Zahteva obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča utemeljeno očita, da je splošna, nekonkretizirana in da je zato ni mogoče preizkusiti. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča iz sklepa ni razvidno, katere konkretne okoliščine so bile odločilne za zavrnitev obsojenčevega predloga za alternativno prestajanje kazni zapora, katere konkretne okoliščine, povezane z dejanjem (in deloma tudi z osebnostjo obsojenca), je sodišče upoštevalo in kako jih je ovrednotilo. Skratka, višje sodišče ni razumno utemeljilo, katere objektivne in subjektivne okoliščine so bile odločilne za oceno, da je namen kaznovanja in izrekanja kazni mogoče v tem primeru doseči zgolj z izvršitvijo zaporne kazni, kar pomeni, da je v tem primeru dalo prednost povračilnosti, ne pa prevenciji.

15. Ker po navedenem izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je moralo Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo razveljaviti in zadevo vrniti višjemu sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Skladno z merili, navedenimi v tej odločbi, bo moralo višje sodišče o zadevi ponovno odloči in za svojo odločitev navesti tudi zadostne in razumne razloge. Pri ponovnem odločanju bo moralo pribaviti tudi kazenski spis Okrožnega sodišča v Krškem K 23/2006, iz katerega so razvidne relevantne okoliščine, pomembne za odločanje o stvari. Iz podatkov spisa namreč ni razvidno, da bi bilo višje sodišče seznanjeno s temi podatki.

16. Vrhovno sodišče ni preizkušalo utemeljenosti zahteve, ki obširno in argumentirano tudi v vsebinskem pogledu izpodbija pravilnost odločbe višjega sodišča, saj s temi navedbami v nasprotju z zakonom (drugi odstavek 420. člena ZKP) zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.