Jedro

Materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode. Stranka je sicer zatrjevala visoke stroške, ki pa jih ni specificirala, tako da ne samo, da ni navedla predvidene višine stroškov, prav tako ni navedla, kaj bi ti stroški pomenili za njo oziroma njeno poslovanje.

V zvezi z ugovori glede stroškov, ki naj bi jih pritožnica imela z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da stranka s stroški, povezanimi z vzpostavitvijo zakonitega stanja, težko popravljive škode ne more izkazovati.

Izvrševanje dokončnih upravnih aktov državnih organov ne pomeni nedopustnega ravnanja in posledično tudi ne poseganja v ugled in dobro ime osebe, ki tak akt izvršuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnica) za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vloženo skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke – Informacijskega pooblaščenca, št. 0613-125/2012/4 z dne 10. 8. 2012, s katero je tožena stranka pritožnici naložila, da mora v roku 30 dni od vročitve te odločbe iz zbirke naročnikov paketa A. izbrisati številko dokumenta fizične osebe in datum veljavnosti dokumenta fizične osebe, in sicer pri vseh naročnikih, s katerimi ima že sklenjeno naročniško pogodbo (1. točka izreka odločbe) ter jo o izvršenem ukrepu obvestiti v roku 3 dni po odpravi nepravilnosti (2. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pritožnica težko popravljive škode z zadostno stopnjo verjetnosti ni izkazala. Težko popravljiva škoda je namreč tista, ki se je ne da vrednotiti zgolj z denarno enoto. Z navedbami, da vzpostavitev v prejšnje stanje ne bo mogoča in da bi z njo nastali visoki stroški, pa pritožnica ni izkazala, da prejšnjega stanja ne bi bilo mogoče vzpostaviti, prav tako ne, da vloženih sredstev, če bi morala vzpostaviti prejšnje stanje, ne bi bilo mogoče povrniti. V pritožničini izjavi prihaja tudi do protislovnih navedb, saj enkrat zatrjuje, da prejšnjega stanja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, v nadaljevanju pa zatrjuje posledice vzpostavitve v prejšnje stanje, ki pa po oceni sodišča niso same po sebi nepopravljive ali ireverzibilne. Sodišče prve stopnje zato zaključuje, da bi bila vzpostavitev v prejšnje stanje mogoča, pritrjuje pa pritožnici, da bi terjala določena finančna sredstva. Pri tem je za odločitev pomembno, ali je pritožnica izkazala, da bi ji z (morebitno) vzpostavitvijo v prejšnje stanje nastala škoda v obsegu, da je ne bi bilo mogoče povrniti, oziroma da bi ji nastala škoda, ki bi bila težko nadomestljiva. Teh okoliščin pa pritožnica zgolj z neizkazanimi navedbami o nepopravljivi škodi ni izkazala.

3. Pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh razlogov po 75. členu ZUS-1 in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugovarja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe obširno razložila, zakaj meni, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala nenadomestljiva škoda, izpodbijani sklep pa ne vsebuje opredelitve do nobenega od teh argumentov, zato ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti, saj nikjer ni razvidno, zakaj sodišče meni, da ni izkazala, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Ponovno poudarja, da izvršitev odločbe pomeni brisanje podatkov, kar predstavlja dokončen in ireverzibilen proces, na podlagi katerega se podatki, ki bodo izbrisani, tudi dokončno uničijo, kar pomeni, da jih ni mogoče več obnoviti. Z izbrisom postane tudi vzpostavitev v prejšnje stanje nemogoča, saj podatkov ni mogoče vzpostaviti na način, da bi se štelo, da so bili podatki pridobljeni od naročnikov v času sklenitve naročniške pogodbe. Poleg tega bi že zaradi samega postopka brisanja nastali tožeči stranki visoki stroški, utrpela pa bi tudi težko popravljivo škodo v zvezi z dobrim imenom ter poslovnim ugledom. Sam proces brisanja pa je tudi zelo zahteven in kompleksen ter v roku 30 dni neizvedljiv.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sklep I Up 144/2011 z dne 31. 3. 2011) materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode. Pritožnica je zatrjevala, da v primeru uspeha vzpostavitev v prejšnje stanje ne bo več mogoča, saj gre pri izbrisu podatkov za dokončen proces in podatkov ni mogoče obnoviti, poleg tega pa je že sama nakazala tudi možnost ponovne pridobitve spornih podatkov. V zvezi s tem je sicer zatrjevala visoke stroške, ki pa jih ni specificirala, tako da ne samo, da ni navedla predvidene višine stroškov, prav tako ni navedla, kaj bi ti stroški pomenili za njo oziroma njeno poslovanje. V zvezi z ugovori glede stroškov, ki naj bi jih pritožnica imela s samim izbrisom podatkov, torej z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, pa je Vrhovno sodišče tudi že večkrat pojasnilo, da stranka s stroški, povezanimi z vzpostavitvijo zakonitega stanja, težko popravljive škode ne more izkazovati (npr. sklep I Up 438/2011 z dne 20. 7. 2011). Prav tako pritožnica ne izkazuje verjetnosti nastanka težko popravljive škode z zatrjevanjem medijske odmevnosti oziroma posledic na poslovnem ugledu in njeni podobi v širši javnosti. Izvrševanje dokončnih upravnih aktov državnih organov ne pomeni nedopustnega ravnanja in posledično tudi ne poseganja v ugled in dobro ime osebe, ki tak akt izvršuje (npr. sklep I Up 28/2011 z dne 13. 1. 2011). V primeru uspeha v upravnem sporu pa bo pritožnica lahko s tem seznanila tako svoje uporabnike kot tudi širšo javnost. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori glede kršitve določb postopka. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je pravilno in dovolj jasno obrazložen, iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožničine argumente obravnavalo ter nanje odgovorilo in jih dovolj obrazloženo zavrnilo.

11. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.