Jedro

Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.

Nastopile so med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142- 330/2025/8 (1221- 06) z dne 17. 3. 2025, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, ta predaja pa se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi je kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Po zaslišanju tožnika je pritrdilo presoji toženke, da tožnik z zatrjevanimi zdravstvenimi težavami ovir za predajo ni dokazal. Izpostavilo je tudi individualno zagotovilo Republike Hrvaške in navedbe toženke, da bo o potrebi po dietni prehrani obvestilo Republiko Hrvaško. Zaključilo je še, da tožnikove navedbe (o neprimerni hrani v azilnem domu, nezadostni zdravniški oskrbi in strahu, da bi moral živeti v Republiki Hrvaški), do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, tudi po presoji sodišča niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke, da preverja aktualne podatke o stanju azilnega sistema.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da so podani vsi pritožbeni razlogi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sporočilu z dne 25. 8. 2025, ki ga je poslal kot odgovor na poziv za izjavo o obvestilu Ministrstva za notranje zadeve o samovoljni zapustitvi azilnega doma, je navedel, da ni zapustil azilnega doma in da je od podaje prošnje minilo že šest mesecev, zaradi česar bi morala tožena stranka sprejeti svojo obveznost obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila. Na poziv Vrhovnega sodišča, naj se opredeli do pritožnikovih navedb o poteku roka za predajo iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, pa se je v odgovoru z dne 4. 9. 2025 strinjala s pritožnikovimi trditvami o nastopu te okoliščine in prehodu odgovornosti za obravnavo njegove prošnje za priznanje mednarodno zaščito na Republiko Slovenijo.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil pritožnik, preden je pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v Republiki Hrvaški in da je bil 20. 12. 2014 vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Ta je 18. 2. 2025 toženko obvestila, da v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. Zaradi navedenega je toženka, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški za pritožnika, z izpodbijanim sklepom, ki je postal izvršljiv s svojo dokončnostjo, odločila, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve tega sklepa.

8.Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika, to je od dne 18. 2. 2025, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje dne 8. 5. 2025, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel v času trajanja pritožbenega postopka, in sicer po tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je Vrhovno sodišče dejstvo poteka tega roka upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

9.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

10.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

11.Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12.Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo (preostalih) pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-201/16 z dne 25. 10. 2017. V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito po ZMZ-1 odložilni učinek zaradi vložitve tožbe zoper tovrstni sklep ali pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v taki zadevi ni predviden in lahko predajo izvrši tožena stranka ne glede na obstoj upravnega spora pred sodiščem.

3V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

4Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 343, 343/4, 352

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.