Jedro

S sodno poravnavo dogovorjen način delitve stroškov elektrike in vode v solastni hiši zasleduje delitev teh stroškov skladno s porabo. Iz zapisa sodne poravnave je razvidno, da ne gre za začasno, ampak trajno rešitev. Obravnavano razmerje v zvezi s plačevanjem elektrike in vode je primerljivo s posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari, ki učinek sklepov solastnikov določa tudi v korist in breme pravnih naslednikov posameznega solastnika. Dogovora o načinu delitve stroškov elektrike in vode zato ni mogoče opredeliti po načelu relativnosti kot posel, ki ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenima strankama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 2.295,99 EUR in na podlagi pobotnega ugovora obstoj terjatve tožene stranke v višini 1.650,72 EUR. Terjatvi je pobotalo in razliko med terjatvama v višini 645,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2013 dalje naložilo v plačilo tožeči stranki. Višji zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 198,61 EUR.

2. Zoper sodbo kot celoto se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti 68. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in ne soglaša z opredelitvijo plačevanja elektrike in vode kot poslov, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari ter so urejeni v 67. čl. SPZ. Analizira določilo 68. čl. SPZ in meni, da plačevanje stroškov elektrike predstavlja strošek uporabe in drugih bremen, glede katerega je s tem določilom urejeno, da ga solastniki plačujejo v sorazmerju z velikostjo deležev. Ne gre za posel rednega upravljanja, kakor ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Odločitev označuje tudi za življenjsko nevzdržno, ker mora biti kupec ob nakupu seznanjen z bremeni nepremičnine. Bremena nepremičnine so razvidna iz zemljiške knjige. Ker način delitve stroškov nepremičnine iz zemljiške knjige ni razviden, gre pa za pomembno okoliščino pri nakupu nepremičnine, za nevzdržno označuje prvostopenjsko stališče, da sklepi solastnikov o delitvi stroškov veljajo tudi za njihove pravne naslednike. Meni, da tudi Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb ni mogoče uporabiti, ker imata stranki uporabo razdeljeno. Posledično graja tudi stroškovni del odločitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravdni stranki sobivata – vsaka v svojem stanovanju – v stanovanjski hiši, katere solastnici sta vsaka do polovice. Pravna prednica tožnice (C.K.) in toženka sta v nepravdnem postopku delitve solastnega premoženja – dne 4.12.2008 – sklenili sodno poravnavo, s katero sta med drugim dogovorili tudi plačilo stroškov vode po številu uporabnikov posameznega stanovanja in plačilo stroškov elektrike v razmerju 70 % (C.K.) : 30 % (toženka) do toženkine vselitve v hišo in v razmerju 65 % (C.K.) : 35 % (toženka) za čas po toženkini vselitvi v hišo. Med strankama nesporno je, da stroške elektrike plačuje tožnica, ki je pravna naslednica C.K., stroške vode pa toženka.

5. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o obogatitvi in prikrajšanju obeh strank (na podlagi tožbe in pobotnega ugovora) oprlo na dne 4.12.2008 sklenjeno sodno poravnavo. Menilo je, da dogovor o načinu plačevanja stroškov veže tudi tožnico, ki je solastninski delež na nepremičnini od C.K. pridobila z dne 14.4.2009 sklenjeno pogodbo o preužitku. Ugotovilo je, da je zaradi plačila celotnih stroškov elektrike tožnica prikrajšana, toženka pa obogatena in da je zaradi plačila celotnih stroškov vode toženka prikrajšana in tožnica obogatena. Ugotovilo je obogatitev in prikrajšanost obeh strank v obsegu, kolikor stroške elektrike in vode plačujeta v večji višini, kot ju k plačilu zavezuje dogovor iz sodne poravnave.

6. Pritožnica meni, da je sodna poravnava, ki je bila sklenjena med njeno pravno prednico (mamo C.K.) in toženko ne veže. Po njenem mnenju je materialna podlaga za odločitev 68. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da 68. čl. SPZ za odločitev o spornem razmerju ni uporabljiv. Stroški elektrike in vode ne sodijo med skladno s solastninskimi deleži deljiva bremena solastne stvari. Stroški elektrike in vode nastajajo zaradi porabe električne energije in vode, zato sta jih stranki dolžni plačati v obsegu, kot energijo in vodo uporabljata, torej po dejanski porabi.

8. Z dne 4.12.2008 sklenjeno sodno poravnavo sta C.K. in toženka dogovorili razmerje, v katerem plačujeta stroške elektrike in vode, ki se zaradi tehničnih možnosti merijo za nepremičnino kot celoto. Delitev stroškov vode sta vezali na število oseb, ki v stanovanju bivajo; tudi pri delitvi stroškov elektrike sta upoštevali dejansko porabo, saj sta predvideli način delitve za čas, ko toženka v hiši še ni živela, različno od načina delitve za čas po toženkini vselitvi v hišo. Da sta želeli doseči delitev teh stroškov skladno s porabo, je razvidno tudi iz dogovora, da bosta skušali pridobiti informacije o možnosti montaže odštevalnega števca in strokovno oceno porabe elektrike v kletnih prostorih. Poravnava torej zasleduje cilj delitve stroškov po porabi, kakor sta stroške tudi sedanji solastnici dolžni plačevati, zato ni razlogov, da bi sodni poravnavi priznali učinek samo v razmerju med njenima skleniteljicama. Razen tega iz zapisa sodne poravnave izhaja, da ne gre za neko začasno, ampak trajno rešitev, saj je predvideno menjanje števila uporabnikov stanovanj in sprememba načina uporabe toženkinega stanovanja.

9. Očitno je, da sta C.K. in toženka razmerje, v katerem plačujeta stroške elektrike in vode (dogovorili sta tudi način plačevanja kurjave) dogovorili zaradi zagotavljanja rednega plačila stroškov in v izogib sporom pri ocenjevanju stroškov vsake od njiju, torej zaradi zagotovitve nemotene uporabe solastne nepremičnine. To kaže, da je obravnavano razmerje v zvezi s plačevanjem elektrike in vode primerljivo s posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje solastne stvari, urejenimi s 67. čl. SPZ. Za ta razmerja je s sedmim odstavkom 67. čl. SPZ predpisano, da sklepi solastnikov učinkujejo tudi v korist in breme pravnih naslednikov posameznega solastnika. Zgoraj navedene okoliščine zato onemogočajo opredelitev sodne poravnave oz. v njej vsebovanega dogovora o delitvi stroškov elektrike in vode kot relativno učinkujočega posla – v skladu z 125. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da pravni posel ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenima strankama.

10. C.K. je s svojim solastninskim deležem v korist tožnice razpolagala že nekaj mesecev po sklenitvi te sodne poravnave – dne 14.4.2009. Iz izpovedbe predlagateljice je razvidno, da je bila s sklenjeno poravnavo že pred pridobitvijo solastninskega deleža seznanjena. Izpovedala je o načinu izvrševanja sodne poravnave neposredno po njeni sklenitvi, pa tudi, da je bila ona tista, ki je v tem obdobju izdelovala pobot med stroški elektrike in stroški vode. Pritožbeno opozarjanje na nevzdržnost stališča, da pridobitelj pridobi lastninsko pravico z bremeni, ki iz zemljiške knjige niso razvidna, je zato nepotrebno.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju prikrajšanosti strank pri plačevanju stroškov elektrike in vode upoštevalo dne 4.12.2008 sklenjeno sodno poravnavo, je pravilna in zato potrjena. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. Zakona o pravdnem postopku).